Ko začneš opisovati Ano Dežman, je seznam zares neskončen. Po izobrazbi je univerzitetna diplomirana teologinja, prav tako pa zdaj končuje študij na Akademiji za glasbo, kjer je študirala prav operno petje, rada pa bi vpisala tudi magisterij: "Ko bodo otroci malce večji in bom imela več časa zase," razmišlja z iskricami v očeh in doda, da bi nekoč rada opravila tudi izpit za kakšno plovilo, saj obožuje morje in bi rada otroke popeljala na izlet. Dežmanova, ki se je v osnovni in srednji šoli preizkusila celo kot kapetanka šolske odbojkarske reprezentance, je že pri šestih letih začela igrati violino, svoj debut na odru pa je dočakala deset let pozneje – prav s svojo mamo. "Ne moti me, da me poznajo kot hčer Elde Viler, tega sem vajena od malih nog. Sicer v mojem otroštvu mama ni bila tako dejavna, a pozneje se je začela vračati v popevko, celo skupaj z mano in so naju tudi skupaj pogosto prepoznavali. Prvič sem se javnosti predstavila prav z njo, ko sva skupaj zapeli pesem Čez sedem rek. Zdaj pa greva bolj vsaka po svoji poti." Elda sicer zdaj uživa tudi kot babica Aninima otrokoma, o čemer je bilo govora TUKAJ.

Dotakneva se slovenske glasbe, ki je trenutno daleč stran od ugleda, ki ga je uživala v zlati dobi slovenske popevke. "Zdi se, da kritiziramo vse, kar naredijo slovenski ustvarjalci," vržem kost in Ana prikima: "Sicer vem, da je veliko dobrega, res pa je, da lahko danes že vsakdo nekaj ustvari kar doma in poskuša to potem prodati oz. mu to tudi uspe. Če sem odkrita, temu ne sledim, rada pa prisluhnem nečemu, kar mi ujame pozornost. Produkcija, kakršno ima zdaj Lea Sirk, se mi zdi odlična, a v osnovi res malo sledim tako slovenskim kot svetovnim trendom. Moti me, da je toliko kopiranja, plagiatorstva." Zdi se mi odličen čas, da omenim še Emo, kjer je nazadnje srečo poskusila pred petnajstimi leti, ko je v Istanbul odpotoval zloglasni duo Platin, sodelovala pa je tudi leta 2002 in 2003. Bi še poskusila? "Da, če bi bil pravi producent, da bi se povezala, nekaj dobrega ustvarila in bi bilo primerno za festival, kot je Evrovizija. Takrat bi bila pripravljena. A res bi moralo biti nekaj posebnega. Si pa želim tega, da."

Zanimivo je, da Ane na družbenih omrežjih ni moč najti, kar je za umetnika kar nenavadna poteza. "Joj, ne govori, res bom morala nekaj narediti (smeh). Sicer v operi tega ne potrebuješ, čeprav tudi tam opažam premike na tem področju … Nekdo te sliši in ne ve, kje bi te dobil, tako da res moram nekaj narediti. Nazadnjaška sem, kar se tega tiče, a internet me ni nikoli zanimal. Spomnim se, da smo ga dobili pozno, šele nekaj let pozneje, ko so ga že imeli vsi."

Končava z vprašanjem, ki ga na portalu Zadovoljna.si radi zastavimo vsem intervjuvankam, in sicer kakšna je superženska: "Superženska je zagotovo neka mama," izstreli Ana. "Mama, ki ji v današnjem času uspe vse organizirati, hodi v službo, skrbi za družino, ohranja odnos, ki temelji na ljubezni in spoštovanju … Nič ne sme trpeti in tisti, ki to uspe, je zagotovo superženska."