Ko si je kar nekaj tekmovalcev v smučarskem krosu pustilo različne brke, so mi bili vsi smešni. Zdaj sem se jih že navadila. Še vedno pa menim, da bi bil Filip brez brkov videti mlajši. Vendar to pri 26 letih res ni tako pomembno.

Filip ima še mlajšega brata Martina in oba sta trenirala smučanje. Kaj je to pomenilo za vas kot mamo? Kakšni so bili vaši dnevi?

Ojoj, naporni. Enega sem morala peljati kam ob pol sedmih, drugega ob sedmih, skratka imela sem resnično naporen urnik. Martin, mlajši sin, je sicer smučanje kmalu opustil in raje treniral rokomet. Kar pa je pomenilo vožnje tudi ob popoldnevih.

Z očetom svojih sinov ste se pred leti razšli. Kako je bilo vzgajati dva najbrž kar živahna fanta? Ste se kdaj ustrašili, da ne bi zmogli?

Hja, enostavno že ni bilo. Vendar tudi posebej težko ne. Saj nisem bila edina v takšni situaciji. Pravzaprav sem bila najbolj srečna, da imam dva otroka. Sem bila namreč priča, kaj pomeni, če se mama samohranilka preveč naveže na edinega otroka. Je pa zanimivo, da mi še danes oba občasno očitata, kako mi je mar samo za 'drugega', čeprav nisem nikoli niti pomislila, da bi kateremu dala prednost. Edino kar je res, da je imel in še sedaj ima vsak drugačne potrebe.

Kje pa, kakšna menedžerka neki! Prej bi temu lahko rekli tajnica, ki skrbi za vse, kar poleg športa potrebuje – se dogovarjam s sponzorji in novinarji za termine, skrbim za dokumentacijo, račune, plačevanje in podobno. Seveda pa se veliko pogovarjava, debatirava marsikaj, skoraj vse, razen strokovnega dela njegovega športa Za to ima trenerja. Smučam ravno toliko, da se nekako pripeljem po bregu navzdol. Bi pa si želela dobrega menedžerja za Filipa, vendar do tujcev in Slovencev, ki so se mu do sedaj ponujali, nisva imela ne Filip ne jaz posebnega zaupanja.

Imate sicer svoje podjetje. Kako vam uspe usklajevati to delo s spremljanjem sina?

Moj namen ob ustanovitvi samostojne firme ni bil izključno podjetniški, torej dosti delati in dosti zaslužiti. Mene je zanimalo nekaj drugega – kako zaslužiti dovolj za naše potrebe, ne da bi mi bilo treba delati preveč in delati ob točno določenem času, na primer od 7. do 15. ure, in bi zaposleni neprenehoma potrebovali mojo prisotnost. Se pravi, da sem si lahko razporejala svoj delovni čas tako, da sem lahko tudi dopoldne med tednom peljala Filipa na kakšno tekmo in si jo tudi ogledala. Žal pa je to pomenilo, da sem bila pogosto v pisarni od 20. do 2. ure zjutraj. Ko je Filip naredil vozniški izpit, se mi je odvalil prvi kamen od srca. Sem pa bila še vedno šofer Martinu in njega vozila na treninge rokometa. In ko je končno še Martin naredil izpit za avto, sem bila najsrečnejša na svetu. Je pa dejstvo, da Filip nikoli ne bi dosegel to, kar je, če ne bi imela lastne firme. Pa ne zaradi denarja in stroškov v tem športu – izključno zaradi časa. Leta in leta je imel treninge od 7. ure zjutraj do 11.00. Se pravi, da ga je bilo treba peljati do vzpenjače in potem znova priti po njega in ga peljati v šolo. Ne znam si predstavljati, da bi bila zaposlena in tudi pravzaprav ne vem, da bi oba od staršev smučarjev bila na primer javna uslužbenca, ali zaposlena v nekem podjetju, razen če ni vskočil kak dedek ali babica. Žal sta Filip in Martin ostala brez dedka in babice že zelo zgodaj.

Kaj pomeni biti mama vrhunskega športnika? Kaj to pomeni za družino?

Filip je smučal od malega in s tem se je skozi leta oblikoval način našega življenja. To, da je pogosto zdoma, da ga pozimi ni tudi po več dni, sedaj celo tednov skupaj, je vsem nekaj normalnega in si drugačnega načina življenja sploh ne znam več predstavljati. Navajena sem, da so dnevi, ko pralni stroj obratuje non stop, navajena sem, da sem pred treningi cel dan v kuhinji in pripravljam in zamrzujem obroke, tako da jih v penzionih samo pogrejejo in si sami skuhajo kakšno prilogo. Sem pa vajena tudi dni, ko mi ni treba niti migniti s prstom, ko lahko počem, kar hočem, grem, kamor hočem, če mi ni do tega, ne počnem čisto nič in sem brez vseh obveznosti. Mlajši sin, ki se sedaj ob študiju ukvarja z glasbo, pa je tudi vajen tega, da lahko več vadi doma, ko sva sama in da more biti malce bolj obziren, ko je Filip doma.

Filip tekmuje v smučarskem krosu, poleti pa je navdušen kolesar. A kot ste dejali, je tudi tu preizkušal meje mogočega. Koliko sivih las vam je že povzročil?

Tudi preizkušanje raznoraznih meja je raslo z otrokoma. Majhna sta pač počela majhne neumnosti, starejša sta bila, večje so bile neumnosti. Pravzaprav me ni bilo nikoli kaj posebej strah, če sta bila na kolesu, smučeh in podobno. Rahlo panična sem pa še sedaj, ko se Filip vrača s treningov in tekem domov ter presedi tudi 8 ur kot voznik v avtomobilu. Že tako je tekmovanje strašen napor, potem pa mora biti še koncentriran na vožnjo.

Kakšni občutki vas prevevajo, ko spremljate svojega sina na tekmi? Ga sploh lahko gledate?

Seveda ga gledam, si sploh ne znam predstavljati, da bi zamudila tudi stotinko sekunde njegove vožnje. Tako je že od nekdaj. Za neke posebne občutke v tisti minuti pač ni dovolj časa, me pa preplavi veselje ob koncu uspešne vožnje, pa tudi žalost ob neuspehu. Sem pa na tekmi v Italiji pred leti bila prvič priča, da ga je sotekmovalec na progi podrl in sem kričala skoraj minuto, dokler nisem videla, da je vstal, kar je pomenilo, da je nepoškodovan. Italijani okrog mene so verjetno mislili, da sem zmešana, meni pa je bilo čisto vseeno ... Kadar pa tekmo spremljam pred televizijskim ekranom izklopim telefon, takrat me ne sme nihče motiti, sem popolnoma osredotočena na tekmo. Takrat me preprosto ni za nikogar.

Kakšen odnos imate s sinovoma. Dejali ste, da želite, da vama povesta za vsako neumnost, ki jo ušpičita, saj jima le tako lahko pomagate. Pa mislite, da to naredita?

Gre za dve vrsti neumnosti: ene so bile takšne otroške, za katere je bilo čisto vseeno, če zanje vem ali ne. Drugo pa so bile malce resnejše zadeve, kjer jima je bilo že vnaprej jasno, da bodo posledice in me bo na primer klicala razredničarka iz šole. Če mi ne bi vnaprej povedala, kaj sta ušpičila in bi me tak klic dosegel nepripravljeno, bi me verjetno kap. Pa ne da bi bili takšni klici pogosti, nekaj pa jih je le bilo. Mislim, da je bil zadnji od razredničarke mlajšega sina Martina v 3. letniku gimnazije, ko so se fantje med prosto uro šli gasilce v opuščeni stavbi ob šoli, izpraznili gasilni aparat in ga postavili nazaj praznega, ne da bi pomislili, kaj bi bilo, če bi ga kdaj resnično potrebovali, pa ne bi deloval. Na srečo so ti časi mimo, zdaj sta stara 25 in 21 let, tako da za posledice svojih dejanj odgovarjata tudi sama. Kakšno olajšanje je to, ha ha ha ...

Kakšne vrste mama ste, kako bi opisali svoj odnos s sinovoma?

Verjetno bi lahko dejala, da je naš odnos na neki način staromoden, ker nisem nikoli imela želje biti njuna prijateljica, ampak zgolj biti mama. Še to funkcijo je težko opravljati popolno in še danes vem, da sem naredila marsikatero napako, predvsem ker nisem bila vedno dosledna. Načeloma pa lahko z veseljem povem, da živimo dokaj harmonično.

S čim vas najbolj razjezita, kaj vas spravi iz tira?

Jaz vedno bolj verjamem v 'energijo v zraku', ki je včasih pozitivna in me čisto nič ne iztiri, so pa tudi dnevi, ko smo čisto vsi trije razdražljivi in tečni, takrat pa se lahko skregamo za najmanjšo malenkost. Na takšne dneve porabim zelo dosti energije, da sem jaz tista modra in preudarna, ki miri vse mogoče iskrice, da se ne zanetijo v požar. Priznam pa, da mi ne uspeva vedno.