Povprečna Slovenka je sofisticirana, družbeno aktivna, višje izobražena ženska, ki v svoji primarni celici ali družini zavzema spoštljiv položaj in si s soprogom deli tako finančno breme kot tudi skrb za družino in dom. Se strinjate?

V evropski družbi so Slovenke od nekdaj slovele po svoji močni volji in karakterju. Rade so delovale v družbi in tudi doma so držale večino vajeti v svojih rokah, vse večje odločitve so bile prepuščene njim. Seveda je v ambicioznosti in predanosti karieram nekaterim moškim težko pri srcu in bi najraje svoje ženske partnerice videli doma, na varnem, s kuhalnico v rokah in predpasnikom okoli vratu. Za štedilnikom.

To je pokazala tudi raziskava, v kateri se je kar 55 odstotkov Slovencev in Slovenk strinjalo, da je najpomembnejša vloga ženske skrb za dom in družino. Ta miselnost je presenetljiva, saj že leta ženska v Sloveniji izstopa iz komfortne cone svojega doma in se vsakodnevno bori na delovnem mestu, tako za boljši položaj kot večjo plačo. 

S svojimi finančnimi prihodki pomaga družini, prispeva svoj delež pri plačilu položnic in ostalih odhodkov, svojo stoodstotno skrb za otroke pa si deli skupaj s partnerjem, ki svoji ženski odvzame del bremena družine in doma ter ji omogoči, da tudi sama v poslovnem svetu zablesti ter doseže visoke rezultate, ki se potem manifestirajo v celotni družini. 

Na ta način postaneta tudi njena samozavest in samopodoba celovita, dobrobit tega pa je pozitivno okolje in dobra volja v družini. No, tako je v teoriji. Kakšna pa je praksa?  

Ali smo sploh kdaj, ne glede na to, da moški v Sloveniji precej sorazmerno delijo gospodinjska opravila s svojimi ženskami, prišli do miselnosti, da sta za družino in topel dom potrebna dva? Da ni oče tisti, ki bi se po naporni službi vrgel na kavč, z daljinskim upravljavcem v rokah, si odprl pivo in se požvižgal na otroke, ki potrebujejo tudi njegovo pozornost in pomoč pri vsakodnevnih zagatah odraščanja. Ženska poglavitna naloga pa kljub vsakodnevnem 8-urnem delavniku še vedno stoodstotna skrb za kuhanje, čista oblačila in otroke.

"Kdo ostane doma zaradi skrbi za otroke, je seveda lahko odločilno za vrednotenje dela na delovnem mestu in v določenih okoliščinah tudi za možnosti napredovanja. Večja odsotnost gotovo vpliva na vrednotenje produktivnosti. Vendar pa menim, da je problem precej širši in da se žensko delo tudi v primeru prisotnosti na delovnem mestu lahko vrednoti kot manj vredno in manj produktivno, celo neodvisno od realnih rezultatov. Če se namreč predvideva, da ženska posveča več pozornosti, energije in časa otrokom in domu v primerjavi z moškim, ki se morda tudi zunaj delovnega okvira miselno in družabno osredotoča predvsem na svoje področje dela, se moški avtomatsko dojema kot boljša investicija za prihodnost institucije ali podjetja. Če so moški na primer tudi iz zasebnega življenja vajeni, da ženske opravljajo službo kot postransko dejavnost in se na primer v primerjavi z moškimi malo pogovarjajo o svojem delu in manj družijo s kolegi, so toliko bolj prepričani, da je njihovo srce in misel predvsem na strani ukvarjanja z otroki, domom in partnerji. Ko je na primer slavni konservativni in patriarhalni ideolog Jordan Peterson izražal svoje mnenje, je zagovarjal plačne razlike med spoloma z mnenjem, da ženske zagotovo opravijo tudi manj dela, ki se dojema tudi kot dodatno, neobvezno (na primer na področju znanosti ipd.), ker naj bi se več posvečale otrokom in domu. S tem je tudi opravičeval razlike v priložnostih za prevzemanje vodstvenih položajev in počasnejšega napredka v karieri," pojasnjuje publicitka Simona Rebolj. 

"Seveda gre za popolno zavajanje, saj se neenakopravna obravnava izkazuje ob enakih dosežkih ali referencah med spoloma ali celo boljših stvarnih rezultatih na ženski strani. Vendar ženske še vedno vstopajo na trg dela in na pot kariere v pretežno moški svet, kar zadeva položaje z vzvodi moči. Osebna mnenja pa tudi povsem osebna želja po strukturi sodelavcev, tudi na podlagi spola, vpliva na kadrovanje v primeru žensk. Zato osebno nikakor ne mislim, da bi se razmerje izenačilo, če bi ženska zaslužila enako ali več. Psihološki dejavnik v odnosu med spoloma je veliko močnejši. Poznam ženske, ki zaslužijo več od moških, s katerimi so v razmerju, vendar to nikakor ne pomeni, da se odnos realno emancipira, ker moški svoje delo bolje vrednoti, medtem ko ženska opravlja delo zasebno in na delovnem mestu, kot da ne počne nič posebnega. Lahko občuti celo krivdo, če je v čem bolj uspešna od moškega, in skuša to dejstvo zatajevati, da se partner ne bi počutil preveč frustriran ali celo odšel," še nadaljuje Reboljeva.

Leta 2014 so se na podlagi raziskave OECD slovenski moški uvrstili kar na prvo mesto po opravljenem neplačanem delu v okviru doma in družine (homework). Sledili so jim Danci, Estonci, Francozi in Belgijci. Raziskava je temeljila na vprašanju, koliko minut dnevno naj bi moški opravljali neplačano gospodinjsko delo. Kriteriji in način pridobivanja podatkov niso jasni.

"Zelo pomembno je, na kakšen način so pridobili takšne rezultate v omenjeni raziskavi OECD. Nenavadna – glede na slovensko precej patriarhalno družbo, kar zadeva mentaliteto – je npr. tudi visoka uvrstitev Poljske. Vemo, da na Poljskem vlada pravi udar najbolj konservativne patriarhalne politike, ki je privedla celo do pouličnih demonstracij zaradi uvajanja popolne prepovedi abortusa, kar je tipičen političen ukrep, s kakršnim se želi ženske potiskati nazaj k tradicionalni spolni vlogi. Kako je mogoče, da so moški bojda tako pridni pri sodelovanju ob domačem ognjišču, če pa šovinizem širi krila. So moški res pridni in tako zagrenjeni, ker se čutijo prisiljene v določene dejavnosti, za katere sicer menijo, da ne bi smele biti njihov problem? Ali pa so kriteriji tako splošno zastavljeni, da se vanje zlahka visoko uvrstijo tudi tisti, ki preprosto svoje delo cenijo previsoko ali zgolj radi in veliko 'visijo' doma," poudarja Simona Rebolj.

"Če se meri kot pomemben dejavnik prisotnost moškega doma, verjetno Slovenci presegajo rekorde. Dejstvo je, da smo v Sloveniji zelo družinsko naravnani. Tako z vidika prispevkov za družine in otroke kot z organizacijo varstva, igrišč, dejavnosti ipd. Smo tudi zelo 'zapečkarski' in veliko časa preživimo doma, zato je pestrost ponudbe mestnega življenja v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami in večjimi mesti predvsem ob večerih mrtvo (razen v okviru poletnega turizma). Vprašanje pa je, če zapečkarstvo lahko enačimo s kakovostnim življenjem posameznika in družin ali celo z enakopravnim odnosom za štirimi stenami. Ker ne vem, kako in zakaj so pridobili takšne rezultate, lahko odgovorim predvsem z vprašanji, ki se mi zdijo relevantna in predstavljajo zaplet tudi po mojih izkušnjah v pogovorih z ženskami in moškimi. Vprašanje je, koliko dela nekdo opravi v relativno enakem času fizične prisotnosti doma. Ker menim, da moški svoje delo vrednotijo visoko in se tudi partnerice trudijo po starih vzorcih odnosa spoštovati in motivirati delo svojega partnerja bolj, kot uspejo motivirati sebe, ali pričakovati motivacijo, menim, da lahko pride do zavajajočih interpretacij. Če ženska veliko dela postori hitro in za mimogrede, kot da ni storila nič, medtem ko nekdo drug kuha celo popoldne specialiteto, s čimer se zna tudi glasno pohvaliti in pokazati utrujenost in brezmejno žrtvovanje, se lahko vzpostavi izkrivljen vtis o realnem stanju stvari. Pomembno vprašanje se mi zdi tudi, kako je bilo razvrščano delo na domu. Ker 'homework' ne pomeni nujno zgolj ozko razumljenega gospodinjskega dela."

"Delo doma predvideva tudi tista dela, ki veljajo tradicionalno za moška opravila. Ker smo Slovenci izrazito ruralna dežela, nikakor ne dvomim, da je npr. košenje zelenic z velikim zadovoljstvom opravljano delo moških. Verjamem tudi, da moški raje kaj skuhajo ali posesajo v zgodnjem otrokovem obdobju, kot se ukvarjajo s pranjem, pospravljanjem, pomivanjem posode in skrbjo za otroke, ki vsebuje tudi manj prijetno plat ukvarjanja z otroki. Zanima me, ali je ukvarjanje z otroki všteto v raziskavo posebej in ali morda moški dojemajo igranje z otroki tudi kot delo in pomoč v gospodinjstvu. To sprašujem zato, ker sem do zdaj skoraj pri vseh moških zaznala, da za razliko od žensk oni tudi to prištevajo v koš dela, ki ga opravljajo pri ukvarjanju z domom in družino in da ta vrsta 'dela' obsega večji delež njihovih 'pravil' kot pri ženski. Pomemben je tudi psihološki dejavnik. Pri ženskah večinoma slišim pritoževanje, da moški sicer pripomorejo v gospodinjstvu, vendar niso prisotni s srcem, z veseljem, ki ga zaznavajo, ko je govor o drugih dejavnostih. Opisujejo, da pomagajo zelo mehansko in na način, ki jasno kaže, da komaj čakajo, da bodo zadostili kriterijem pomoči, končali in počeli kaj drugega – kaj "svojega". Da nimajo občutka, da se partnerji dovolj identificirajo z družinskim življenjem. To je pa ravno tisto področje, ki govori o tem, s čim ima določena oseba več veselja. In če moški zaznavajo, da premorejo manj dobre volje za domača opravila in pri skrbi za otroke (razen igranja z njimi in pohode na izlet) kot njihove partnerice (in nekoč njihove mame), s takšnimi očmi ocenjujejo tudi sodelavke," še zaključuje Reboljeva.

Zadovoljna ženska je tista, ki skrbi zase. Tako, da živi življenje, ki ji je ljubo, in postavlja prioritete tam, kjer sama želi. Pa naj bo gospodinja ali poslovna ženska, naj ima otroke ali ne, naj bo poročena ali samska. Pomembno je, da je zvesta sebi, svojim željam in ciljem, da dela tisto, kar jo osrečuje. Brez občutka sramu. Ni sramotno biti gospodinja, niti ni sramotno imeti kariere. Sramotno je, če se podredi družbenim standardom ali partnerju in ne upošteva svoje biti. Vsekakor pa ima ženska lahko tudi oboje, družino in kariero. Če si tega le želi.