Svojo panseksualnost so priznali nekateri slavni zvezdniki, kot so na primer Madonna, Lady Gaga, David Bowie in med drugimi tudi bivša Disneyjeva zvezdnica Miley Cyrus. Kako poznana je ta definicija spolne identitete v Sloveniji, pa smo se pogovarjali z Matejo Vilfan, uni.dipl. socialno delavko in programsko koordinatorko na področju socialnega varstva Legebitra.

Kaj je panseksualnost?

Panseksualnost je spolna usmerjenost, ki zajema spolno, romantično ali čustveno privlačnost do ljudi vseh spolov. Spolna usmerjenost kot taka presega binarno delitev spolov na ženske in moške in vključuje tudi ostale identitete.

Se vam zdi, da je v Sloveniji pojem panseksualnosti dovolj poznan?

V skupnosti LGBTIQ+ je panseksualnost vsekakor poznana. V svetovalnici se srečujem z veliko mladimi osebami, ki pogosto povejo, da se v tem spektru spolne usmerjenosti počutijo veliko bolj svobodne in istočasno tudi vključujoče do vseh identitet, kot pa bi se npr. kot biseksualne osebe. Domnevam pa, da v veliki večini ljudje, ki se identificirajo kot heteroseksualne osebe, spektrom spolnih usmerjenosti niti ne posvečajo veliko pozornosti, saj le-te za njih niso pomembne ali zanimive. Če si vzamemo vsaj malo časa za raziskovanje, lahko hitro ugotovimo, da je spolnih usmerjenosti res veliko in da je panseksualnost samo ena od njih.

Zakaj za vsako spolno identiteto iščemo novo definicijo? V čem je bistvo definicij?

Na nek način nam definicija nudi informacijo o tem, kdo smo. Sestavljamo in spreminjamo svojo identiteto, prepričanja, vrednote. Ena od osnovnih potreb človeka je potreba po pripadnosti. Definicija samega sebe nas na nek način postavi v nek okvir oziroma predalček, ki nam pove, kam spadamo. Da nam občutek, da smo del nečesa in v tem smo lahko varni. Istočasno pa lahko ti okviri posameznika močno omejijo, zlasti če izhajamo iz tega, da so postavljeni na osnovi nekih normativov, ki jih ponotranjamo skozi celotno življenje. V povezavi s tem lahko oseba hitro zaide v stisko, saj si začne postavljati vprašanja, kot so: »Ali sem sploh normalna/en?«, »Kaj je z mano narobe?« V pogovorih pogosto zasledim, da oseba neprestano išče definicijo za to, kar čuti, kot da bo potem na nek način lažje živela sama s sabo. Istočasno pa je pomembno, da dobi dovoljenje za »ne vedeti« oz. se ne definirati. Da si vzame čas za raziskovanje in si nenazadnje pusti tudi pravico do fluidnosti v čutenju in definiranju spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete. Sama menim, da je spolnih usmerjenosti in/ali identitet toliko, kot je ljudi. Popolnoma vsak od nas na svojstven način doživlja in živi svojo spolno usmerjenost in/ali identiteto. 

V Sloveniji se geji in lezbijke večinoma odkrito identificirajo, saj z javnostjo nimajo več toliko težav, kot je bilo v preteklosti. Kako pa je s panseksualci? Se vam zdi, da ljudje to definicijo pozitivno sprejemajo? Oziroma ali se v povprečju panseksualci v Sloveniji javno identificirajo?

Če odgovorim najprej na splošni ravni, se mi zdi pomembno izpostaviti, da se osebe, ne glede na spremembo družbene klime v odnosu do istospolne usmerjenosti v zasebnem življenju še vedno razkrivajo premišljeno in načrtovano. Drža para za roke je še vedno, tudi v Ljubljani, lahko dejanje, zaradi katerega so osebe na javnih prostorih izpostavljene zasmehovanju ali celo nasilju. Problematično je tudi šolsko okolje, kjer so osebe, ki javno spregovorijo o svoji spolni usmerjenosti in/ali spolni identiteti, pogosto žrtve medvrstniškega nasilja. V letu 2018 je Društvo Parada ponosa izvedlo raziskavo med mladimi LGBTIQ+  osebami. Vzorec 751 oseb je pokazal, da se osebe najredkeje razkrivajo v verskih skupnostih, šolskem prostoru in sosedom. Tudi sicer prepoznavajo javne prostore in verske skupnosti kot najmanj varen prostor. Kar 52 % anketiranih poroča o neposrednem ali posrednem verbalnem nadlegovanju in/ali grožnjah na ulicah. Ta vzorec vključuje tudi panseksualne osebe. Mislim, da niti ni pomembno, s katero od spolnih usmerjenosti se oseba razkrije, v vsakem primeru je to dejanje, ki je premišljeno glede na to, koliko varnosti oseba občuti ter koliko podpore ima v svoji socialni mreži.

Odnos do lastnega telesa je precej pomemben dejavnik za samopodobo in samozavest človeka. Treba je sprejeti svoje telo, ravno tako pa tudi svoja čustva in občutja. S tem, ko sprejemamo samega sebe, sprejmemo tudi druge ljudi, takšne, kot so in nimamo težav s tem, da nekdo drugače čuti, da je njegova polt drugačne barve, prepričanja pa nasprotna našim. Le tisti ljudje, ki sami sebe ne sprejemajo v celoti, zavračajo tudi vse, kar se jim zdi, da odstopa od tradicionalnih vzorcev in vrednot neke družbe, v kateri so bili vzgojeni. V času, ko se zdi, da je človeška civilizacija napredovala, bi bilo razumno sprejemati drugačnost in raznolikost posameznikov v družbi, zato je presenetljivo dejstvo, da v današnjih časih homoseksualci, transpolne osebe, panseksualci in ostali pripadniki manjšin še vedno na ulici doživljajo nesprejemanje družbe in manjše ter večje incidente. Ljudje smo si drugačni že po karakterju, barvi oči, prstnem odtisu, polti, postavi, laseh, pa tudi čustvih ter spolni pripadnosti.

Svoboden pomeni sprejeti sebe in drugega takšnega, kot je. V vsej njegovi biti.