V točki, ko se izgubimo, začnemo iskati krivca v drugi osebi, sprašujemo se, zakaj smo nesrečne, kdo je kriv za naše nezadovoljstvo in ali je morda odnos z našim izbrancem tisto, kar resnično potrebujemo v svojem življenju? Začnemo razmišljati, kaj se je zgodilo z našimi sanjami. Dojamemo, da živimo življenje nekoga drugega, da smo se preprosto prepustile usodi in nismo izpolnile svojih otroških pričakovanj.

Da že dolgo nismo storile ničesar zase, se nasmejale, sprostile, si odpočile. Pa je res kdo drug odgovoren in kriv, da smo nekje vmes izgubile stik s samo seboj? Ali smo za svojo samoizpolnitev odgovorne same? O tem smo se pogovarjali s Tino Korošec, geštalt izkustveno družinsko terapevtko in psihoterapevtko.

Zakaj po ločitvi ljudje izživijo svoje sanje posamezno, v zakonu pa tega ne naredijo?

Najpogosteje gre za to, da ljudje v partnerstvu "izgubimo" sebe. To pomeni, da se začnemo pretirano prilagajati drugim, predvsem partnerju in družini in se neredko odrečemo svojim željam, ciljem, celo potrebam, pogosto pa tudi zelo konkretnim stvarem kot so prosti čas, kariera, hobiji, prijatelji ...

Sčasoma se zavemo, da samo še skrbimo za druge in da ne počnemo ničesar več, kar bi nas zares razveseljevalo, poleg tega pa opazimo, da našega odrekanja nihče ne ceni. Seveda nam to ne ustreza.

Za svojo nesrečo začnemo ponavadi kriviti partnerja, saj se zdi, kot da je on glavni krivec za nastalo situacijo, ker ne vidi, da smo nesrečni, ne prevzame nalog za katere ga prosimo in nam vsekakor ne pomaga s tem, da se pritožuje, ali si na drugi strani celo sam jemlje svobodo za hobije, prijatelje ... 

Naše nezadovoljstvo po mnogih neuspelih pogovorih z njim oz. ponavadi zaradi odsotnosti pogovorov, narašča. In na koncu se, zaradi silne jeze, ker nam je partner "uničil" življenje, od njega ločimo in uresničimo vse, za kar menimo, da nas je ta zakon prikrajšal.

A če bi ljudje vedeli, da partner najpogosteje nima nič z našo nesrečo in s tem, da ne izživimo svojih želja, bi bilo ločitev prav gotovo manj, uresničenih sanj pa veliko več.

Za svojo srečo smo namreč odgovorni sami. Ne moremo pričakovati od drugih, da nam bodo uresničili naše želje, če si jih nikoli ne uresničimo sami. Niti ne moremo pričakovati od partnerja, da se bo odrekel svojemu prostemu času, če smo prepričani, da je njegov čas vreden več kot naš ali, če verjamemo, da mi stvari opravimo bolje kot partner in ga zato od določenih opravkov odrežemo, nato pa se pritožujemo, da ničesar ne naredi.

Šele ko enkrat dojamemo, da smo v partnerskem odnosu s partnerjem enakovredni in nihče nikomur ne pomaga, temveč oba delata oz. bi morala delati stvari za skupno dobro, se začnemo spoštovati ter zase zahtevati enake pravice in tudi uresničevati svoje  želje.

To najlažje dosežemo tako, da se izklopimo iz avtopilota prilagajanja drugim in namesto tega vzpostavimo stik s sabo, kar pomeni, da se začnemo (v vsakem trenutku) spraševati, kaj nam ustreza in kaj ne ter o tem sproti komuniciramo s svojim partnerjem (in seveda tudi z drugimi ljudmi v ostalih odnosih).

Ljudje obstajamo v odnosih in če ne znamo poskrbeti zase v odnosu, se moramo tega čim prej naučiti! V nasprotnem primeru bomo morali skozi življenje jadrati nezadovoljni, ali pa sami.

To je trenutek, ko se morate zavedati, da imate pravico si izboriti svoj žarek sonca pod nebom, da ste kljub partnerski zvezi in odnosom z ostalimi ljudmi, navsezadnje individualna oseba, ki ima svoje potenciale, želje in cilje in če jih ne boste negovale, se boste kmalu izgubile. Če vam paše prebrati dobro knjigo, si vzemite čas zanjo. Če čutite, da bi vam sprehod v naravo pomagal, si izborite čas za mir v naravi. Če že dolgo niste potovale, pa ste pustolovskega duha, pokličite prijateljico in se skupaj odpravite na izlet. Če vas srbijo pete in že celo večnost niste plesale, sobotni večer preplešite v diskoteki. Če se rade nasmejete v kinu, si pojdite po vstopnico in uživajte v celovečercu. Zvečer si privoščite tisto kopel, po kateri ste hrepenele celo večnost. 

Zakaj bi čakale, bile nesrečne in tvegale odnos s svojim partnerjem, da bi si nekoč v prihodnosti same zopet lahko privoščile te malenkosti, ki vas osrečujejo? Vse vas bo počakalo, vse boste uspele opraviti. Nekaj trenutkov na dan, pa naj bo samo vaših. Če ste ve nesrečne, ne morete pričakovati, da boste v srečnem odnosu. Ko boste ustregle sebi, boste naredile največ za vajin odnos. Le izpolnjena in samozavestna oseba, ki ima spoštovanje do same sebe, ima lahko tudi spoštljiv, ljubeč in izpolnjen odnos. Začnite s tem že danes.