Kot vsaka ženska se tudi Lucienne rada izgublja v trgovinah, ne predstavlja si življenja brez svojega klavirja, čeprav se dobro počuti v svojem telesu, pa je pred časom zavrnila fotografiranje za moško revijo, saj meni, da je bolje, da določene stvari ostanejo skrite. Ujeli smo jo med pripravami na drugo sezono priljubljene oddaje Slovenija ima talent in z njo pokramljali o usodni ljubezni, selitvi v popolnoma drugačno okolje in glasbi, ki je še danes njena največja strast.

Stolček v žiriji oddaje Slovenija ima talent vas je čez noč naredil prepoznavno. Prej ste delovali bolj iz ozadja, zdaj ste javna osebnost. V kolikšni meri vam je oddaja spremenila življenje?
Kar se tiče prepoznavnosti, mi je oddaja močno spremenila življenje. To je bilo pričakovati, saj je bila najbolj gledana v zgodovini slovenske televizije. Sicer sem bila že prej znana, a predvsem kot pianistka, ogromno sem nastopala za velika državna podjetja. Predvsem v poslovnih krogih sem bila že prej znana, za 'navadne ljudi' pa sem zdaj nekaj novega.

Vas ta prepoznavnost moti? Jo vidite kot prednost, ali slabost?
Definitivno kot prednost. Morda je malce nerodno le, ko grem v trgovino in me nekdo fotografira. Sicer je fino, da me ljudje prepoznajo, poklepetajo z mano. To mi je zelo všeč, saj imam rada ljudi in rada govorim.

Ste si pred 18 leti kdaj predstavljali, da boste živeli v podalpski državici?
(smeh) Nikoli! Moram priznati, da nisem niti vedela, kje Slovenija je. V Angliji imamo izredno slabo geografijo v šoli. A kljub temu, da sem s selitvijo povsem spremenila svoje navade, način življenja, sem iz te odločitve potegnila veliko pozitivnega. Naučila sem se stvari, ki jih nisem znala, recimo kuhati, zbližala sem se z naravo. Naučila sem se ogromno stvari, ki jih v Angliji ne poznamo.

Vsi vemo, da ste se preselili zaradi ljubezni ...
Da, recimo …

Ko ste spoznali moža, ste takoj vedeli, da je on moški, s katerim želite preživeti preostanek življenja?
Da. Nedvomno sem se zaljubila na prvi pogled in takrat bi se preselila kamor koli, da bi le bila z njim. Bi kar šla. Sploh nisem razmišljala.

Je to bolj stvar, ki jo počnemo ženske, ali mislite, da so tudi moški v enaki meri pripravljeni spremeniti življenje zaradi ljubezni?
Mislim, da mora biti moški bolj nežen tip, da da prednost ženski. A midva v bistvu nisva imela krutega dogovora, da morava živeti ravno v Sloveniji. Takrat sva enostavno iskala najboljšo možnost. Sama sem si najprej želela, da bi v Angliji odprla agencijo za glasbenike, ki sva jo vodila v tistem času, a dejstvo je, da je bilo v Angliji milijon podobnih agencij, v Sloveniji pa sva začela nekaj novega in zato sva tudi uspela.

S čim pa vas je vaš mož prepričal? Kaj je bila tista 'pika na i', ki vas je osvojila?
Absolutno in prvo je bilo to dejstvo, da je glasbenik. Popolnoma se razume v stvari, ki jih počnem tudi jaz, in izredno pomembno mi je bilo, da sva na isti valovni dolžini, da se lahko o vsem pogovarjava. Mislim, da je pomembno, da v partnerju prepoznamo prijatelja, potem pride vse drugo.

Kaj je bila najtežja stvar, na katero ste se morali navaditi, ko ste se preselili v Slovenijo?
Vožnja po desni! (smeh) To je bilo res grozno. Sicer smo takrat s skupino veliko igrali v tujini, Slovenija pa je bila takrat še del Jugoslavije in to je bil zame velik šok, ker se veliko stvari ni dalo dobiti. Ob pamet so me spravljali tudi mejni prehodi. Ustrašila sem se vsakič, ko smo šli čez mejo. Bala sem se, kaj bodo rekli, našli … Grozno. Ko smo se osamosvojili, je bilo precej bolje in situacija se je hitro izboljševala.

Pa razlike med Angležinjami in Slovenkami? So velike?
Da! Angležinjam je vseeno za vse. Tukaj so ženske precej bolj urejene, lepe, pazijo na svoj videz. V Angliji je drug temperament. V gostilno lahko greš s slonom na glavi, pa se nihče ne bo obregnil ob to. Nihče te ne ocenjuje po tem, kaj imaš, pomembno je, kakšen si kot človek. To malce pogrešam. V Angliji ni ljubosumja. Zavisti. Če je nekdo debel, je debel, če je suh, je suh. V Sloveniji je ta občutek konkurence neprimerno večji.

Lahko po vseh letih življenja tukaj rečete, da je Slovenija vaš dom?
Nedvomno! Živim ob morju, podobno kot sem živela v Angliji. Pomembno mi je, da zjutraj lahko odprem okno in se razgledam naokoli, imam psa, dva otroka, glasbeni studio za ustvarjanje ... Kaj si lahko človek še želi?

Ste tip ženske, ki ji bolj ustreza veliko mesto ali imate raje manjše kraje?
Joj, obožujem velika mesta! Sploh zaradi 'šopinga'. Sem ena tistih žensk, ki uživa v nakupovanju vseh mogočih stvari. Res pa je, da ko enkrat okusiš življenje v velikih mestih, spoznaš, da je Ankaran čudovit. Nihče te ne moti, imaš mir. Potem drugače ceniš ta način življenja.

Čemu pa se med nakupovanjem enostavno ne morete upreti?
Čevljem! Joj, koliko jih imam... In pa čokoladi!

Lepo, zdaj lahko ženske vidijo, da lahko jedo čokolado in so še vedno vitke.
Ampak le en košček, ne smete več. (smeh)

Se vam je po pojavljanju v oddaji Slovenija ima talent kdaj zgodilo, da ste prejeli nespodobno povabilo od oboževalcev?
Se je zgodilo, ampak vedno precenim, na katero povpraševanje odgovorim in katero ponudbo ignoriram.

Imate potrpežljivega moža torej?
(smeh) Saj mu ne povem vsega, včasih je bolje, če kaj zadržim zase.

Pred meseci so vam ponudili tudi fotografiranje za Playboy, ki pa ste ga zavrnili. Zakaj?
Če želim ostati kredibilna kot žirantka, se ne morem razgaliti za moško revijo. Morda pozneje, če bodo ponudili dovolj denarja. Ko se enkrat slečeš, pokažeš vse in nič več ne ostane.

Kakšen pa je sicer vaš odnos do golote?
Nimam nič proti goloti. Če ima ženska lepo telo in se odloči, da ga bo pokazala, naj ga.

Kot glasbenica ste veliko na odru, kjer je poleg talenta pomemben tudi videz. Koliko vam pomeni urejenost?
Če imam nastop, se trudim, da sem videti čim bolje. Znana sem po tem, da sem urejena in temu poskušam slediti. Imam šiviljo iz Nove Gorice, ki mi pomaga glede oblek za nastope. To so stvari, ki so del profesionalnega življenja. Sicer ne kompliciram. Ko nekaj poskusim in mi je všeč, kupim. Najbolje se še vedno počutim v kavbojkah in kožni jakni.

Vsaka sodobna ženska mora imeti v omari …
Lepo spodnje perilo! Všeč so mi tudi oblekice, menim, da ženske preveč nosimo hlače. Oblekice so lepo ženstvene, sploh v kombinaciji z visokimi petami. Tako ženstvenost pride bolj do izraza.

Ste svoje ženske čare kdaj izkoristili?
Premalo. Tudi ko me ustavi policija, se največkrat izmažem zaradi svoje polomljene slovenščine in ne svojih ženskih čarov. (smeh)

Se strinjate, da je srečna ženska lepa ženska?
Absolutno! Če je ženska srečna, se ji to vidi na obrazu.

Kaj vas vsak dan sproti ohranja srečno, zadovoljno?
Če vidim svoje otroke srečne in uspešne. In če lahko ustvarjam na klavirju. Čim počneš nekaj, kar te veseli, se to vidi.

Glasba je tudi danes velik del vašega življenja, vaše družine. Vaša hči Kim gre po vaši poti, sin igra bobne. Vas je glasba vedno vodila skozi življenje?
Glasba je tista nitka, ki nas drži skupaj. Otroka ne želita biti najina konkurenca, želita si predvsem uživati v glasbi na svoj način. Mislim, da ti glasba da širino, odpre ti pogled, podobno kot znanje tujega jezika. Si bolj odprt kot človek in bolje razumeš druge. Ko sta bila majhna, smo ju vpisali na tečaj klavirja, ki sta ga sčasoma zamenjala, Kim s petjem, Saša z bobni. Vesela sem, da sta ostala v glasbi in ustvarjata vsak na svoj način.

Dolgo že igrate klavir, vam igranje še predstavlja užitek ali gre za rutino?
Ne, nikakor. Igranje klavirja je moje življenja. Brez klavirja ne morem dihati. Začela sem pri štirih letih in pol, s klavirjem sem zrasla in je del mene. Ozdravi me depresije, na njem ustvarjam. Brez klavirja nimam smisla.

Če se vrneva zopet na oddajo Slovenija ima talent, od vseh članov žirije ste vi tisti, ki najbolj podpira mlade talente, ki so se predstavili v oddaji …
Poskušam pomagati, kolikor pač lahko. Želim jim dobro, želim, da uspejo. Morda je razlog za to tudi v tem, da sem edina glasbenica od žirantov... Nekako si ne predstavljam preostalih dveh žirantov v tej vlogi. (smeh) Dejstvo je, da so nekateri res dobri in vredni pomoči.

Tudi vaša hči Kim je del slovenske glasbene scene, kot članica dueta Klea&Kim. Ko gre za glasbo, na vas gleda kot na mamo ali kot starejšo glasbeno kolegico, ki ji lahko pomaga z nasveti?
Trudim se, da se v javnosti ne pojavljava veliko skupaj, ko gre za glasbo. Ne želim, da ljudje začnejo govoriti, da sem ena tistih mam, ki stoji za svojimi otroki in jih potiska naprej. Kim me seveda vpraša za nasvet, tudi sama ji včasih kaj namignem, sicer jo pustim, da ustvarja na svoj način. Otrok se mora naučiti plavati, pomembno je, da se sam znajde in se nauči uspeti. Ne morem ves čas prežati nad tem, kar dela, zato ji pustim, da v miru dozori.

Ste mama, žena in uspešna poslovna ženska. Kako vam uspe vse to skupaj usklajevati?
Težko je. Nisem popolna mama. Poskušam narediti, kar mi čas dopušča. Poskušam vse držati skupaj, včasih pač ne gre, ker sem precej zaposlena. Vsak večer skuham, sem velik pristaš domače hrane.

Tudi kaj slovenskega?
Seveda! Tašča me je naučila kuhati veliko slovenskih jedi! Tudi govejo juhico. (smeh)