Slovenija po številu samomorov sodi med bolj ogrožene države, vendar pa je potrebno poudariti, da se ta statistika v zadnjih letih izboljšuje. V zadnjem desetletju smo tako zabeležili precejšen upad števila samomorov v Sloveniji, kar je zelo spodbudno za naše nadaljnje delo na področju preventive.

Samomor je posledica dlje časa trajajočega procesa. Gre za proces podoben bolezni, ki se postopoma razvije od blažjih do težjih oblik. Oseba recimo najprej razmišlja negativno, potem ima misli o tem, da bi bilo bolje, če je ne bi bilo, potem se take misli razvijajo naprej do resnih samomorilnih misli in načrta, ki se lahko konča s poskusom samomora ali samomorom. Začetek tega procesa je mnogokrat povezan z življenjskimi dogodki, v katerih je oseba doživela neko izgubo, ali spletom okoliščin, ki jih oseba doživlja kot brezizhodne. Postopoma potem zaradi tega razvije občutke brezupa. Dostikrat je v ozadju samomorilnega vedenja tudi nezdravljena duševna bolezen, največkrat depresija, ki bi jo lahko uspešno zdravili, če bi oseba poiskala strokovno pomoč. Kadar imamo torej občutek, da sami ne zmoremo rešiti svojih težav ali se nam zdi, da trpimo za katero od duševnih bolezni, je prav, da poiščemo strokovno pomoč. Dejavnikov, ki lahko privedejo do samomorilnega vedenja, je torej več in težko bi bilo izpostaviti samo enega. Pozorni moramo postati takrat, kadar se pojavlja več dejavnikov naenkrat., oseba npr izgubi službo, ima težave v medosebnem odnosu, zboli za depresijo …

V razvitih državah je pojav samomora med moškimi več kot štirikrat večji kot pri ženskah, in kot kaže, se ta razlika med spoloma pri tem pojavu še povečuje. Zakaj posegajo po svojem življenju bolj moški?

Res je, da v skupini samomorov najdemo približno 3- do 4-krat več moških kot žensk. Ta statistika velja za večino držav, torej tudi za Slovenijo. Izjema so le redke države na svetu, npr. Kitajska, kjer je to razmerje obrnjeno. Razlogi za to, da je več moških samomorov, so raznoliki. Po eni strani moški v primerjavi z ženskami verjetno težje spregovorijo o svojih težavah in tudi težje poiščejo pomoč, po drugi strani pa je za moške značilno, da izbirajo bolj agresivne metode za samomor.

Tukaj moramo ostati previdni, ker ljudje hitro začnejo enačiti to s tem, da obstaja gen za samomor. Gen za samomor seveda ne obstaja. Tisto, o čemer govorimo v okviru genetike pri samomoru, je genetska ranljivost oziroma nagnjenost. Razlagamo jo kot verjetnost, da se pod določenimi vplivi iz okolja neka poteza, v tem primeru bolezenska, izrazi. Načeloma so posamezniki, kjer je v preteklosti v družini bil prisoten samomor ali katera od duševnih bolezni povezanih s tem, bolj ranljivi. Seveda pa to še ne pomeni, da bo posameznik razvil samomorilno vedenje. S tem je podobno kot recimo pri astmi. Vemo, da imajo člani družin, kjer je prisotna astma, v primerjavi s člani družin, kjer astme ni, večjo verjetnost, da enkrat tekom življenja tudi sami zbolijo za astmo. Seveda pa ni vse samo genetika. Pomembni so še vplivi iz okolja, naše življenjske izkušnje, naša življenjska naravnanost.

Kaj pa zdravstvo, menite, da zna razumeti stisko človeka, ki razmišlja o samomoru in se sploh odzove pravočasno na to?

Mislim da. Sicer pa je potrebno povedati, da preprečevanje samomora ni samo domena zdravstvenega sektorja. Daleč od tega. Gre za problem, ki bi ga morali skupaj obravnavati vsi sektorji, tudi tisti, ki se navidezno vključujejo že dolgo pred nastankom problema. Pomembne so šole, da otrokom že zgodaj posredujejo veščine reševanja problemov, zaposlitvena politika, ki bi omogočila zaposlovanje, primerni pogoji življenja itd.

Mediji ste po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije eden izmed štirih ključnih stebrov preprečevanja samomora. Vi ustvarjate sliko samomora in duševnih bolezni v javnosti in zato imate ta privilegij, da lahko ljudi, ki so v stiski, na nek način nagovorite in opogumite, da naj poiščejo pomoč, če sami ne zmorejo več. Imate tudi možnost, da navedete konkretne kontaktne podatke, na katere se lahko posamezniki obrnejo po pomoč. Po drugi strani pa so nekateri prispevki pripravljeni tako, da lahko samomor predstavljajo kot nekaj herojskega, kot rešitev za težave. In to seveda ni dobro, ker samomor ni primerna rešitev težav. Spet drugi prispevki o duševnih težavah npr. so lahko takšni, da ustvarjajo stigmo in strah pred tem. Veliko bolje je realno pisati o teh stvareh, torej da je večina duševnih težav ozdravljivih in da se v teh primerih moramo odpraviti do zdravnika. Tako kot bi šli do zdravnika, če zbolimo za gripo. Naj zaključim s tem, da nas veseli, da si strokovnjaki in mediji v zadnjem letu skupaj prizadevamo za to, da bi se poročanje o tej problematiki izboljšalo.

Če ste v stiski ali razmišljate o samomoru, je pomoč na voljo pri vašem osebnem zdravniku, lahko pa pokličete tudi na katero od spodnjih številk:

112 – Reševalna služba
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)
080 12 34 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (med 12. in 22. uro)
116 123 – Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24h / dan)