Huda je premila beseda za vsakogar, ki se je kadarkoli znašel v grozodejstvu, ki ga je sposoben storiti samo človek. Knjiga ni nastala zato, ker bi me nekaj gnalo, da moram spregovoriti. Z vsebino skušam povedati, kako težko je mlademu človeku, če ne more o nenavadnem dogodku, ki ga prepozna kot nekaj nenavadnega, spregovoriti z odraslimi. Kako neumno in površno se ljudje posvečamo trpki izkušnji nedolžnega otroka. Točno to bi se lahko zgodilo tudi vam, vašim otrokom.

Ste si kdaj očitali, da bi lahko kaj storili, da do tega ne bi prišlo? Kako je to zaznamovalo vaše življenje?

Kako si lahko otrok očita, da je nekaj naredil narobe, da bi lahko nekaj preprečil, če sploh ne ve, da je bil žrtev pokvarjenega človeka, ki mu zaupa bolj kot staršem? Ti pokvarjenci so prefinjeni. Za svoje namere uporabljajo vse, kar lahko omehča mlado dušo. V mojem primeru me je z lepimi besedami nadlegoval starejši človek, ki bi mu tudi danes verjela na besedo. To so diplomirani lažnivci brez vesti. Tudi danes jih je dovolj in živijo med nami kot spoštovani ljudje.

Če bi lahko govorili s seboj, ko ste bili še deklica, kaj bi si povedali?

Sama s seboj govorim velikokrat. Predvsem se sprašujem, kako bi ravnala, če bi se to zgodilo moji hčerki. Verjetno, ne verjetno! Zagotovo bi ga ubila ali pohabila do konca življenja. Sodišče takšne kazni, ki si jo zasluži človek, ki uniči otroške sanje o ljubezni, ne pozna.

Kako so se vaši bližnji odzvali na vašo odločitev, da dogodek delite z javnostjo?

O moji mladosti, odraščanju in pasteh, ki prežijo na mladega človeka, smo se doma pogovarjali in vsi so bili zadovoljni, da sem se lotila teme, ki je tako živa in tako strogo varovana. V moji knjigi so celo zdravnico utišali, kako ne bi uboge deklice.

Mladostna izkušnja je neprijetna in je ni mogoče izbrisati. Zaupanje pa je resnično zamajano, saj v moških najprej vidim nekoga, ki si me želi zapeljati. Kljub temu, da imam rada lepo govorjenje, se ga včasih bojim, ker se mi v zavesti prikaže trenutek, ko se besede spremenijo v agresivno dejanje.

Menite, da obstaja kakšen način, da bi se zlorabe preprečile?

Veliko načinov obstaja. Če govorimo zločincih, ki so duševno bolni, jih je treba takoj ob prvem poizkusu posilstva kastrirati. Če govorimo o perverznih 'prascih', ki si drznejo pohabiti otroško mladost, pa jih je treba javno označiti kot največje zločince in najbolj kužne barabe tega sveta. Upam, da bo vsaj en psiholog prebral knjigo in se zamislil nad usodo mojih junakov.

Kaj bi sporočili tistim, ki podobno doživljajo?

Z vsemi, ki so doživeli takšno izkušnjo, sočustvujem in vem, da bi s kriminalci ravnali tako kot jaz. Če človek sam v mislih velikokrat obračuna s svojim rabljem, počasi pozablja in trpečo misel poriva v ozadje spomina. Kdor pa je močan, mora dogodek pripeljati do sodišča. Žal ga moja junakinja ni mogla, ker ni imela podpore staršev. Bali so se, kaj bodo rekli sosedje, kdo bo verjel ranjeni deklici? Kdo? Če ji niso ne na sociali ne na policiji.