Nenino pismo, ki sem ga prejela od nje, sem prebrala pozno zvečer, ker prej nisem bila na mailu in moram reči, da me je izredno pretreslo. Takoj sem ji pisala, vendar se ni odzvala, ker je bilo takrat že vse za njo. V tistem trenutku verjetno ni razmišljala o ničemer drugem, saj je bila izredno prizadeta in se ji je zdelo, da je to edini izhod v dani situaciji. Vendar ni tako. To ni način reševanja težav, to je skrajnost, v katero ne bi smel nihče zapasti. Ne glede na situacijo ki se ji je zgodila bi morala imeti pred seboj eno samo misel zaradi katere je vredno živeti-njen sin. Njen sin, ki mu je vsa leta posvečala vso svojo ljubezen in prosti čas. Ne poznam ozadja, ker nisem niti sumila, da je v njuni zvezi kaj narobe, čeprav Neno osebno poznam. Je zelo topla, iskrena, nežna oseba in ko ljubi, ljubi z vsem bitjem. Izredna gospodinja, mama in partnerica. Verjetno sta se v njej žalost in razočaranje nabirala že dolgo časa kot sklepamo po pismu, in ker o tem ni nikoli z nikomur govorila, niti potožila, jo je to razjedalo, saj je navzven kazala prav nasprotno situacijo. Ščitila je svojo zvezo, ljubezen in raje trpela, kot da bi prijateljem in javnosti izdala kaj se v resnici dogaja, saj se je vse zdelo kot v pravljici. Ko te bolečine ni zmogla več, se je odločila tako kot se je. Ne obsojam je, vendar definitivno to ni rešitev za nikogar. Če je še tako hudo, moraš vedno pomisliti na svoje najbližje, predvsem na otroke. Sebično bi bilo, da otrok zaradi nesrečne ljubezni in partnerja, ki te ni vreden, ostane brez mame.

Bili ste v podobni situaciji, sumili, ste, da vas mož vara. Kaj se je tedaj pletlo v vaših mislih?

Ko nekdo sumi v partnerja, obstaja verjetno utemeljen sum, da to tega pride. Lahko se zgodi, da ima kdo paranojo in živi v stalnem strahu, da ga partner vara, vendar vsi imamo tisti šesti čut, ki nam takoj sproži alarm, da nekaj ni v redu, da se je v odnosu nekaj spremenilo. Iščeš vzroke pri sebi, iščeš druge odgovore, vendar ko ti nekdo anonimno kliče, tako kot se je to dogajalo tudi v Neninem primeru, pa verjamem da še v marsikakšnem, se ti tla pod nogami začnejo majati saj enostavno ne moreš verjeti, da se to tud tebi dogaja. Dokler poslušaš o prevarah drugih je drugače kot če to sam izkusiš na svoji koži. Ženska, ki je meni poskušala uničiti zakon, to še vedno poskuša in verjetno ne bo nikoli odnehala. Ko sva se poročila, se je zame začel pekel. Dobesedno. Mož je njo jemal samo kot prijateljico, ona si je vse domišljala drugače, oz. si še vedno domišlja. Pričakovala je nemogoče. On pa se je poročil z mano, ne z njo. Bila sem tako besna, razočarana in neskončno žalostna, da me je bilo sram o tem spregovoriti tudi najožjim prijateljem ali staršem, saj sem se dejansko komaj poročila in namesto da bi uživala v svežem zakonu, sem bila na tleh. Ona pa je uživala vsak sleherni trenutek moje bolečine. Vse sem zadrževala v sebi, doma cele dneve prejokala in tako vsak dan. Želela sem si umreti. To je trajalo dobro leto. Dokler nisem izvedela, da sem zbolela za hudo obliko raka na črevesju, bolezen je že napredovala v III. stadij in začela se je borba za življenje. Od tistega trenutka dalje nisem več želela umreti, temveč živeti. Tako se je v tem trenutku verjetno počutila tudi Nena, saj je navzven izgledalo vse pravljično, v resnici pa je bila zgodba za štirimi stenami drugačna. Težko je priznati, sploh če si javna oseba, da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Nekaj časa lahko živiš s tem, potem se zlomiš.

V enem od intervjujev ste celo dejali, da je Danielova oboževalka Karin, ki vam je skušala speljati moža, kriva za vašo bolezen. Še vedno tako menite?

Seveda, absolutno stojim za svojimi besedami. Kriva je, ker se je vmešala tam, kjer ji ni bilo mesto in ker me je zavestno psihično ubijala in to brez kančka obžalovanja. Vse samo za dosego cilja. Mož je bil kriv samo v tem smislu, da z njo ni prekinil odnosov. Če si poročen, zame to ni normalno razmerje, da se z osebo ženskega spola dobivaš vsak dan na kavi ure in ure, pa oboževalka dol ali gor. Če si samski, je to drugače, ko pa si enkrat v zvezi, poročen ali ne, se moraš zavedati, da si pod drobnogledom in sam pri sebi razčistiti ali boš zvest ali boš sedel na dveh ali več stolih, pa slej ko prej padel vmes. On se pač ne želi prepirati in ni zbral moči, da bi ji rekel, da je pač ne želi videti, saj sta samo 'kofetkala'. Kdo sem jaz, da lahko nekomu prepovem, s kom se lahko druži in s kom ne? Vendar sama svoj zakon globoko spoštujem in se obnašam temu primerno, torej to pričakuješ tudi od partnerja. Potem pa poslušaš obtožbe, da si ljubosumen, posesiven in ne vem kaj še vse ne. Ne, to ne drži ... če ti nekdo zavestno uničuje zakon in s tem tvoj notranji mir, potem samo ščitiš svojo ljubezen, svoj mir. Želela je, da umrem, saj je tako upala, da bo prišla prej do svojega cilja, čeprav je mož ni maral. Ona si je njegovo prijaznost do nje razlagala pač malo drugače.

Zaupanje je za vedno omajano. Lahko oprostiš, pozabiš nikoli. Dokler partner ne upošteva tvojih želja in se ne ozira na tvojo bolečino, je to sebično dejanje, ker misli samo nase. Poskušaš živeti mirno dalje, vendar ti v vsakem trenutku lahko karkoli omaje zaupanje in to je zelo nevarno. Tistim, ki pravijo, da imajo idealen zakon ali zvezo, ne verjamem. V vsakem partnerskem odnosu so prepiri, niso pač medijsko izpostavljeni in se ne ve za njih. Kolikokrat beremo in slišimo za koga, da živi sanjsko ljubezen, potem pa čez nekaj časa bereš, da se ločujejo, da so se razšli zaradi tega ali onega razloga. Jaz ne živim idealnega zakona, ker ga ne morem, ker je vedno prisoten neki dejavnik, kot je ta Karin, ki se trudi in trudi, da bi mi uničila življenje. Doma se včasih sporečeva, da se naju konkretno sliši, vendar se tudi pogovoriva in razčistiva nesporazume. Pa se včasih vprašam? Je vredno? Ne ni, ker sem bila z eno nogo v grobu, ker sem skoraj umrla zaradi bolezni, ki mi jo je povzročil nihče drug kot stres. Ker sem si to dovolila. Ker nisem udarila po mizi, ko je bilo treba. Ker sem vse držala v sebi. Zdaj me dotična ne more več zlomiti, ker sem postala močnejša. Ne fizično, psihično. Ker mi je vseeno za njene klice, za njena bolna dejanja. Kjerkoli je bila zaposlena, so jo odpustili, ker je širila takšno negativno energijo v kolektivu.

Kakšni so vaši občutki ob tem, ko slišite njeno ime?

Vsakič se mi želodec obrne, samo ko pomislim nanjo in na vse, kar nam je hudega naredila. Nima prijateljev, nima nikogar, skriva se kot siva miš, da me ne bi slučajno kje srečala, tako se me boji. Kar naj se me. Jaz se nje ne. Mož pa je že zdavnaj spoznal, kdo v resnici je. Če pa se še kdaj sestane z njo, pa kar naj, saj sebi dela škodo, meni nič več, Slovenija pa je tako majhna, da se vse izve slej ali prej. S tem se ne obremenjujem več.

Seveda pomisliš na to, vendar se zavedam tudi tega, da bi morala to vedeti v kaj se spuščam, takrat ko sem se poročila. Da se poročam z medijsko osebnostjo. Vzeti v zakup vse dobro in slabo. Da lahko pričakujem marsikaj. Ampak ko si tako zaljubljen, da ne vidiš prst pred seboj, te prav nič ne zanima, kaj se ti lahko zgodi, ker si pač prepričan, da se tebi to ne bo zgodilo. Da si zadnja in edina. Po drugi strani je potrebno v zakonu sklepati kompromise in ne takoj vreči puške v koruzo. Daniel je drugače izredno dober človek, vsi mi imamo napake. Ne pije alkohola, ni nasilnik, rada ga imam. Kaj bi naredila če bi se ločila? Lahko bi vstopila v drugo zvezo in dobila nekoga, ki bi bil nasilen, pijanca ali nekoga ki bi dejansko letal s cveta na cvet. Moški so lovci, ženske so tiste, ki v glavnem koketirajo, na vsakem posamezniku pa je, ali igro sprejme ali ne. Niso samo ženske žrtve tiste, ki trpijo nezvestobo. Poznam precej moških, ki so jih ženske razočarale, zapustile samega z otroci, ki nimajo nobene morale. Tudi obratno je. Velikokrat sem rekla, da me je včasih sram, da sem ženska, ko vidim, česa vse so sposobne. Moj mož mi vedno reče, pa kaj bi imela od tega, da te kliče, kaj s tem doseže? To se je dogajalo Neni, pa milijon drugim ... le kaj-to, da poruši ravnovesje, zvrta črv dvoma v tebi in ti da vedeti, da nisi edina ali edini. Da ti doma povzroči prepire in s tem posledično tudi razdor. To je zelo zelo nevarna igra, tega se nikdar v življenju nisem in tudi ne bi posluževala. Raje sem sama, kot da bi moškega dobila na takšen način. Če me ima rad bo z menoj, če ne, tudi prav, ljubezni si ne bom pridobivala na bolečini drugih, ali si je, bog ne daj kupovala, kot to počnejo nekatere. Vesela sem, da sva po sedmih letih še vedno skupaj in upam, da tudi ostaneva, kljub vsem tistim, ki bi naju radi videli narazen in uživali na mojih solzah ali nesreči.

Ko sem bila popolnoma na tleh od razočaranja, nisem razmišljala o ničemer, želela sem samo da ta bolečina, ki sem jo nosila v sebi izgine. Bolela me je duša. Tisti, ki so to preživeli, vedo o čem govorim. Nimaš več solza, boli in stiska te v prsih, najraje bi izginil. Šele ko sem zbolela in ko sem se zavedala, da sem zbolela zaradi žalosti in stresa, da sem si to dejansko povzročila sama, ker sem si to dopustila in ker se nisem nikomur zaupala, sem se začela o tem pogovarjati. Ta Karin me je uspela dotolči. Moje dolgoletne prijateljice so bile ob meni vedno, ko mi je bilo težko, ko sem se želela nekomu zaupati, se pogovarjale z mano ure in ure. In ko te mine tisti kritični trenutek, ko imaš nevarne misli, ko se pomiriš in razmisliš, veš, da je življenje lepo. In da prav nihče in ničesar ni vredno, da bi zaradi tega končal svoje življenje. Mene je vedno držala pokonci misel na mojo hčerko Patricijo, ki je v času moje bolezni imela 14 let in je najbolj potrebovala svojo mamo. Travme ob misli, da lahko ostane brez mene zaradi bolezni ji bodo ostale vse življenje, hodijo ob boku z njo. In ko se sama znajde v kakšnem ljubezenskem problemu, ji vedno poskušam na lep način povedati, kako odreagirati in da stres ni zdrav zanjo, ker lahko končna tako kot sem jaz. Vem da sem obkrožena z mnogo ljudmi, ki me imajo resnično radi, tudi na FB profilu, kjer imam ogromno število prijateljev, imam mnogo takšnih, ki mi vedno znova vlivajo moč, voljo, spoštovanje in mi dajo vedeti, da nisem nikoli sama. Z mnogimi smo se spoznali osebno, negujemo prijateljstva in vem da bodo zame v vsakem trenutku na razpolago, ko jih bom potrebovala. Pa tudi če s samo lepo besedo. In to je to. Ko sem moji onkologinji nekoč v obupu omenila, da bi šla k psihiatru ker sem tako zelo žalostna, mi je rekla, da jaz psihiatra ne potrebujem. Ker če sem premagala tako hudo bolezen, kot je rak v napredovanem stadiju in sem zmogla takšno agresivno zdravljenje, lahko premagam vse. Da potrebujem samo objem in nekoga, ki me bo imel resnično rad. In moj mož pravi, da me ima. Sicer ne bi bila več skupaj, mar ne?

Kaj bi svetovali Neni in ostalim ženskam, ki se znajdejo v podobni situaciji?

Neno sem osebno spoznala, družimo se ob priložnostih in je ena najbolj pozitivnih, nežnih in iskrenih ljudi, kar sem jih spoznala. Popolnoma jo razumem, vendar tega kar je storila, ne bi smela. Niti pomisliti ne na to. Zaradi nas, ki jo imamo radi, zaradi svojega sina, ki ga obožuje in on njo, zaradi vseh njenih bližnjih. Izredno sem žalostna, da jo je situacija pripeljala do tega. Vsakemu se lahko zgodi, da se zaljubi in zamenja partnerja, nekje gre to sporazumno, nekje je to hudo in pusti trajne posledice. To je življenje. Vendar v primeru, kot je bil njen, ko se nekdo igra s tvojimi čustvi, da zavestno sedi na dveh stolih, te zraven ponižuje, zaničuje in ti zbije samozavest do te meje, da ne moreš več nerazumno razmišljati in si pripravljen nad seboj dvigniti roko, je znak za alarm. Nenino dejanje je bilo dejanje klica na pomoč, klica na pomoč obupane ženske, ki ni imela več moči da bi s kom o tem spregovorila, da bi dala iz sebe ven bolečino, ki je razjedalo njeno srce in ni bila več razsodna trezno razmišljati. Reagirala je nagonsko. Izredno me žalosti, ko prebiram komentarje na njenem FB profilu, ki ne da bi pomislili, neusmiljeno napadajo, obsojajo. Tega v tem trenutku res ne potrebuje. Nena se mora najprej pozdraviti, priti k sebi od globoke in neizmerne bolečine, se dvigniti, se pomiriti. Potrebovala bo veliko ljubezni, spodbudnih besed, pogovorov, pravih prijateljev okrog sebe, ki ji bodo znali prisluhniti. Ne obsojanj, ne obtožb, zakaj si to naredila. Verjetno tudi tisti, ki se zdravijo zaradi takšnih zadev pri psihiatru, jih le-ta ne obsoja in napada takoj ko stopijo skozi vrata. Pri teh zadevah je potrebno uporabiti pamet, razum, odpreti srce. Vsi smo ranljivi, vsi smo ljudje, ne obsojajmo, kajti jutri so lahko drugi na našem mestu. Takšnih ljudi ne želim v bližini, verjetno tudi Nena ne. In upam, da ko bo prišla k sebi, iz svojega življenja odstrani vse negativne ljudi, vse dejavnike, ki so nanjo slabo vplivali. Vsem ženskam, pa tudi moškim v podobni situaciji svetujem samo to-ko vam je najtežje, ko razmišljate da bi nad seboj dvignili roko zaradi nesrečne ljubezni ali drugih zadev, pokličite nekoga, ki mu zaupate, ki ga imate radi, povejte mu v kakšni stiski ste, pogovarjajte se do onemoglosti, izjokajte se, pomislite na tiste, ki bi ostali za vami, kakšno sebično dejanje bi to bilo z vaše strani, saj bi za seboj pustili tiste, ki vas imajo najraje. Jim privoščite trpljenje, solze, bolečino, uničeno prihodnost? Poiščite pomoč kogarkoli, kajti nihče ni tako sam, da ne bi imel koga, ki bi mu lahko pomagal in nobena situacija ni tako huda, da se je ne bi dalo rešiti. Samo povejte naglas, ne držite tega v sebi. Če sem lahko jaz premagala raka, pa mnogo drugih tudi, da ne govorimo še o drugih težkih življenjskih situacijah, ki jih ljudje preživljajo za štirimi stenami, vsaka hiša ima svojo zgodbo pravijo, lahko premagamo tudi ljubezenske težave. Draga Nena, nekoč se boš temu samo še smejala in se vprašala, le kaj mi je bilo? Ne objokuj tistega, ki te ni vreden. Vem, da boli, vem, da se zdi v tem trenutku to nemogoče, vendar čas celi vse rane. Verjemi, celi jih. In ko boš premagala to krizo, boš močnejša kot kdajkoli. Tu sem zate, tu sem za kogarkoli, če potrebuje kakršenkoli nasvet, lepo besedo, objem. Tu smo še vedno tisti, ki se jim reče LJUDJE.