Pozdravljena,

sprašujete me, če vas gre obsojati. Odgovor je ne. Terapevti ne obsojamo. Verjamemo namreč, da za vsakim človeškim vedenjem ali dejanjem, naj izgleda še tako nesprejemljivo (s stališča družbe), vedno stoji dober razlog.

Zato namesto, da se ukvarjamo s sodbami o tem, kaj je prav ali narobe, raje iskreno pogledamo, kaj je pripeljalo do dane situacije in, kaj bi bilo potrebno spremeniti ali narediti drugače, če bi želeli situacijo spremeniti.

In če pogledamo vaš "dober razlog", za vašo situacijo razmišljam nekako takole:

Predvidevam, da vam je, nezadovoljujoče spolno življenje z vašim možem in kasneje, ko ste mu to tudi povedala, njegova nepripravljenost na reševanje tega problema, prinesla občutke zavrnjenosti, neljubljenosti, spregledanosti, celo osamljenosti, jeze, žalosti in verjetno še kakšnih drugih, ki jih je bilo težko nositi.

Ker z možem, kljub vašemu trudu niste uspela skomunicirati teh občutkov, ste sčasoma obupala nad situacijo in jo začela reševati na drugačen način. In sicer tako, da ste poiskala razumevanje tam, kjer ste ga lahko dobila: v novem odnosu. Tako ste poskrbela za svojo ranjeno dušo, nezadovoljene potrebe in istočasno ohranila svoj zakon s človekom, ki je za vas, kot razberem iz vašega zapisa, še vedno pomemben.

In iz tega vidika je vaše dejanje razumljivo. A hkrati tudi nekoliko žalostno. Saj si verjetno niste želela tega, ampak kvaliteten partnerski odnos z možem, ki bi vključeval tudi zadovoljujočo spolnost.

S svojo rešitvijo problema (torej z zadovoljevanjem vaših potreb izven zakona) ste na nek način na novo vzpostavila porušeno ravnotežje, ki se je podrlo v vašem zakonu v trenutku, ko vaš mož ni sprejel vašega ultimata in se je seks umaknil iz vajinega odnosa. 

A moram vas opozoriti, da to ravnotežje ne rešuje problema. Pri čemer problem v vajinem ondosu z možem v prvi vrsti ni odsotnost spolnosti, kot izgleda na prvi pogled, temveč odsotnost iskrene komunikacije o vajinih čustvih. Ki pa je seveda, ključ za zadovoljujočo spolnost.

Zato bi bilo dobro še enkrat pogledati vajino situacijo in preveriti, kje je šlo narobe preden sta prišla do vašega ultimata. Če ne zaradi drugega zato, da morda napake ne boste ponovila v kakšnem drugem primeru ali odnosu.

Morda boste rekla, da je sedaj vseeno, da je trenutna rešitev za vas super. In tudi to je ok.

A glede na to, da ste želela od odnosa z možem več, (kar seveda popolnoma podpiram), si predstavljam, da si tudi sicer od življenja želite več, kot biti zataknjena med dva človeka, ki sta samo delno z vami. In, zaslužite si več!

Zato poglejva tole vašo situacijo še iz drugega zornega kota.

Včasih, ko pridemo do spoznanja, da s svojo življensko situacijo nismo več zadovoljni, tako vneto iščemo krivca za tenutno stanje in svoja prizadeta čustva, da pogosto spregledamo dejstvo, da smo tudi sami v odnos doprinesli nekaj, kar je delno vodilo do težave. Zato je pomembno, da pri reševanju pogledamo tudi ta, svoj del. A, da ga lahko vidimo, moramo najprej poskušati razumeti drugo stran.

V vašem primeru, vašega moža in njegove "dobre" razloge za njegova dejanja. Pri čemer poudarjam, da so v nadaljevanju moja predvidevanja, saj informacij z njegove strani nimam.

Predstavljam si, da se je tudi sam, podobno kot vi, počutil zavrnjenega v zvezi z vajinim spolnim življenjem, ko ste ga soočila z dejstvom, da menite, da je slab ljubimec in mu postavila ultimat, da se mora izboljšati. Mogoče se je ob tem počutil ponižanega, zavrnjenega, nevrednega, nesposobnega, ranjenega in nemočnega, mogoče tudi kako drugače ... A vsekakor bi rekla, da mu tega, kar ste mu povedala ni bilo lahko slišati. Morda je bil njegov umik od te teme oz. sprejetje vašega ultimata, samo njegov način soočanja z verjetno tudi zanj, (enako kot za vas), bolečo temo. Lahko pa tudi ne in je bil njegov umik povezan s kakšno drugo temo. A dejstvo je, da je imel za to svoj umik, svoj razlog.

To me pripelje do očitnega vprašanja: ali sta se s partnerjem, kdaj zares iskreno pogovorila o tem, kakšni so ti vajini občutki? Torej o tem, kako ste se počutila vi, ko se je odločil, da ne želi reševati vajinih težav okoli spolnosti in tudi o tem, kako se je počutil on, ko ste mu postavila ultimat in mu povedala, da vam ni do spolnosti z njim na obstoječ način.

Zanima pa me tudi, ali sta se s partnerjem pred tem dogodkom, kadarkoli v času trajanja vaše zveze, iskreno in brez obsodb pogovarjala o tem, kako se počutita v zvezi z vajino spolnostjo, kaj vama je pri skupnem seksu všeč in kaj ne: kaj vaju privlači, vzburja, kaj odbija ...

Pravite namreč, da ste čakala in upala, da se bodo stvari spremenile, a ne omenjate, da bi se o tem s partnerjem tudi pogovarjala (do točke, ko ste postavila ultimat).

In včasih ravno tu tiči problem: da tiho pričakujemo od drugih, da bodo sami od sebe ugotovili, kaj od njih pričakujemo. In, ko se nič ne spremeni, še posebej, če to traja že predolgo, se v nas začne nabirati jeza in zamera. In, ko je teh občutkov preveč, nam popustijo živci in besno izrekamo kritike in razočaranja na račun svojega partnerja ali druge osebe, ki ni izpolnila naših pričakovanj. Celo sprejemamo radikalne odločitve.

A takrat nismo pošteni do ljudi, ki jih krivimo za svoje občutke, saj jim pravzaprav nismo dali možnosti, da zadovoljijo naše potrebe, ker o njih, do takrat nismo govorili z njimi na primeren način. Pritoževanje in kritiziranje to vsekakor nista.

Je torej možno, da ste tudi vi predolgo čakala, preden ste ubesedila svoje potrebe in želje, nato pa , pod vplivom razočaranja in jeze, to naredila v obliki obtožb, kritik in na koncu ultimata, ki je bil pravzaprav samo napačno izražena želja po bližini? Ali pa, da ste cel čas komunicirala skozi pritožbe in kritike in je tak način komuniciranja in kritiziranja pripeljal vašega moža do točke, ko se je odločil, da se preprosto ne bo več trudil?

Ko zagledamo svoj del v težavi namreč lahko zanj prevzamemo odgovornost in se s soudeležencem o konfliktu pogovorimo na bolj prodktiven način.

Žal pa mi v tej situaciji ne morete odgovarjati na moja vprašanja, da bi tej zadevi skupaj prišli do dna.  Zato seveda dopuščam tudi možnost, da se v mojih razmišljanjih motim in ste o svojih željah, na primeren način, govorila tekom celotnega trajanja vašega zakona pa je bil vaš mož zares popolnoma nezainteresiran za reševanje vajinih težav in posledično za vas.

A potem se mi pojavi novo vprašanje in sicer, koliko imate zares rada sebe? Ker živeti s človekom, ki nas ne jemlje resno, pomeni, da ne jemljemo resno sami sebe in svojih potreb.

Zato ne glede na to ali se boste odločila še enkrat pogledati na problem z možem iz te druge perspektive, in se morda ponovno pogovoriti z njim z novim zavedanjem lastnega dela v težavi (da prideta vašemu problemu do dna) ali pa boste ostala z rešitvijo, ki kot pravite za vas (vsaj trenutno) funkcionira, se mi zdi ključno za vas, da pri sebi preverite, koliko in na kakšen način, o svojih potrebah, željah, čustvih in pričakovanjih govorite s tistimi, ki imajo moč, da jih zadovoljijo/uresničijo/pomirijo.

In, če ugotovite, da premalo, potem je morda zdaj pravi čas, da začnete o njih komunicirati več in na pravi način. S tem boste vzela ključ za svojo srečo nazaj v svoje roke.