Nasilja včasih ne prepoznamo, vsaj ne takoj, ne pri drugih, niti v svojem razmerju. Vse globlje lahko tonemo v odnos, kjer se nasilja sploh ne zavedamo, še posebej, ko gre za psihično ali ekonomsko nasilje. To, da nas partner nenehno kritizira, ponižuje, zmerja, ustrahuje ali nam celo grozi, večkrat pripišemo le njegovim slabim trenutkom, dnevom, mesecem, letom, ampak v resnici gre za nasilnega partnerja, ki nas hoče razvrednotiti in nadzorovati. Pri fizičnem nasilju smo težje v dvomih, a ga vseeno mnogokrat toleriramo, medtem ko bi morali vedeti, da se bo nasilje po vsej verjetnosti le še stopnjevalo in postajalo vse hujše. In prav zato je še kako pomembno, da se poskušamo iz takega odnosa čim prej rešiti, toda s planom in premišljeno.

Nasilje ali konflikt? 

Nasilja ne smemo enačiti s konfliktom, saj so konflikti povsem normalen del odnosov, zato se jim ni treba izogibati oziroma jih preprečevati. Ampak kje je tista meja, ki razblini dvom, ali gre samo za konflikt ali pa že lahko govorimo o nasilju?

Tjaša Hrovat, svetovalka iz Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK) pojasnjuje: "V večini odnosov smo varni, spoštovani in ljubljeni, tudi kadar pride do konfliktov ali težkih preizkušenj. V odnosih, kjer je prisotno nasilje, pa nismo nikoli zares varni. Bistvena razlika med nasiljem in konflikti je namreč ta, da nasilje odnose uničuje, konflikti pa nudijo priložnost, da odnos okrepimo in poglobimo. Po drugi strani nasilje nima nobenih pozitivnih posledic, ne za tistega, ki ga povzroča, ne za tistega, ki ga doživlja. Povzročiteljem nasilja se morda zdi, da nasilje deluje, saj kratkoročno dosežejo svoje, a na dolgi rok učinkuje zgolj razdiralno. Z nasiljem namreč sočloveka prizadenemo in pogosto nepopravljivo poškodujemo odnos."

V teh primerih se moramo znati ozreti vase, prepoznati svoje občutke in jih sprejeti, nikakor pa jih ne smemo samo zanikati ali potlačiti, le za to, da bi ohranili odnos. "Kadar oseba ugotavlja, da mora v odnosu zatirati veliko svojih želja in potreb, da se mora večino časa prilagajati in izpolnjevati želje in potrebe druge osebe in če se ob tem druge osebe boji ter doživlja še razne druge oblike nasilja, potem je to znak, da ne gre za konflikten odnos, temveč za nasilje."

Kako se ujamemo v nasilen odnos?

Odgovor na vprašanje, kako se nam je zgodilo, da smo se znašli v takem odnosu, pa je preprost, saj nikomur na čelu ne piše, pozor, tukaj nasilnež, ki te bo zlorabljal. Tjaša Hrovat, DNK: "Nasilje v odnosu se skoraj vedno začne z milejšimi in tudi manj opaznimi oblikami ter se sčasoma stopnjuje, tako po pogostosti kot po intenzivnosti. Ravno zato, ker se začne na načine, ki jih je težje prepoznati, lahko oseba, ki nasilje doživlja, sprva sploh ne opazi, da gre za nasilje ali si nekatera dejanja razlaga celo kot izraz ljubezni (na primer pretirano ljubosumje ali posesivnost). Čez čas, ko se tem zgodnim oblikam pridružijo tudi druge oblike nasilja, je lahko njena samozavest že zelo omajana, dvomi vase in v svoje sposobnosti, dvomi v svoje videnje dogodkov."

Kdo nam bo verjel, če nehamo verjeti sebi?

"Povzročitelj nasilja namreč žrtev neredko prepričuje, da je sama kriva, da se tako vede do nje, lahko ji govori, da pretirava, da je preobčutljiva, da potrebuje psihiatrično pomoč, ker ne zaznava realnosti pravilno, da je naporna, da provocira in tako naprej. Še posebno težko je tistim osebam, ki doživljajo nasilje partnerja, ki je sicer, zunaj družine, prijazen, uglajen, priljubljen. Takrat še toliko težje poišče pomoč, saj se boji, da ji nihče ne bo verjel, kaj se dogaja za štirimi stenami ali pa se ji zdi, da res le pretirava in je preobčutljiva," pojasnjuje svetovalka.

Žrtev pogosto ne zmore ali ne želi verjeti, da se to resnično dogaja, hkrati pa dvomi v svoja čustva in ni več prepričana, kaj je prav in kaj narobe. Pogosto išče krivdo v sebi in misli, da je partner tak zaradi nje ali "mora" biti, ker ni dovolj dobra in znova in znova opravičuje njegovo vedenje. Sčasoma začne verjeti, da bi morala biti srečna in hvaležna, da je vsaj občasno deležna drobtinic njegove ljubezni, za katere pa, kot vemo, običajno plača previsoko ceno. 

Zakaj ostajamo v nasilnem odnosu? 

Govorimo si lahko, da je to usodna ljubezen ali pa si samo želimo, da bi bila. In dejansko je lahko usodna, a ne v pozitivnem pomenu besede. Intenzivnost partnerjevega ravnanja ne pomeni nujno močne in strastne ljubezni, ampak vse prevečkrat nakazuje le na potencialni odnos iz pekla. Žrtev se lahko oklepa razmerja, ker ji je to mogoče znano in domače, kljub temu, da v njej vzbuja ogromno bolečine in trpljenja. Včasih pa samo misli, da ga mora ohraniti, ker ne pozna ali ne vidi druge rešitve. "Mnogim ljudem so bližnji odnosi na vrhu življenjskih vrednot, zato pogosto vztrajamo tudi v tistih odnosih, ki nam ne prinašajo zadovoljstva. Kadar pa oseba v odnosu doživlja nasilje, ne gre le za to, da je odnos težko zapustiti, temveč se lahko zdi celo nemogoče ali prenevarno," pripoveduje svetovalka z DNK. 

Kakšne so lahko posledice? 

Žrtev sama najbolje pozna svoj razlog, zakaj ni zapustila nasilnega odnosa oziroma je toliko časa vztrajala v njem. A moramo vedeti, da tak odnos za seboj pušča tudi posledice. Kako hude bodo te posledice, je seveda odvisno od več dejavnikov, od tega, koliko časa je trajalo nasilje, kako pogosto ali intenzivno se je dogajalo in kako se bo odzvala njena okolica.

"Žrtev čuti posledice na vseh področjih svojega življenja. Pogosto se soočajo s zdravstvenimi težavami, na primer z bolečinami, poškodbami, psihosomatskimi težavami, psihičnimi težavami, kot sta anksioznost in depresija in podobno. Zaradi izolacije in omejevanja stikov imajo žrtve šibko socialno mrežo, lahko so se naučile preživeti tako, da so razvile nezdrava vedenja, kot so motnje hranjenja ali razne zasvojenosti. Kot posledica ekonomskega nasilja se pojavlja finančna stiska. Pogoste posledice so tudi slaba samopodoba, občutek nemoči in neobvladovanja svojega življenja ter kronična utrujenost," pojasni Tjaša Hrovat in ob tem poudari: "Žrtev nasilja ne potrebuje obsojanja in potiskanja v izbire, ki se zdijo dobre le nam, temveč našo pomoč, da znova prevzame nadzor nad svojim življenjem, si povrne moč ter zaživi varno."

Nasvet za vse, ki ste v takem odnosu 

Osebe, ki doživljajo nasilje, se pogosto ne zavedajo, da pomoč obstaja, da jim nasilja ni potrebno trpeti, da na poti iz nasilja ne bodo same. Obrnejo se lahko na policijo (tel. št.113), Društvo SOS telefon (tel. št. 080 11 55), Društvo za nenasilno komunikacijo (tel. št. 031 770 120) ali na pristojni center za socialno delo. Mladoletne žrtve nasilja lahko pokličejo tudi TOM telefon na 116 111.

V videu si lahko ogledate, o čem bo tekla beseda prihodnjič.