"Zelo pomemben je trenutek, ko se odrasla oseba odloči, da želi ugotoviti, ali ima ADHD ali ne. Najpogosteje se takrat zgodi, da klecne in enostavno ne zmore več. Osebno se mi to zdi nedopustno, saj je trpljenje, ki vodi do tega trenutka, ponavadi res zelo veliko in ima številne posledice, npr. v smislu kronično slabe samopodobe in drugih pridruženih psihiatričnih bolezni, najpogosteje depresije zaradi kroničnega občutka neuspeha. Tega ne bi bilo treba," pravi Aleksandra Klopčič z javnega zavoda Mala ulica. Več o tem pa v nadaljevanju. 

Kaj je ADHD? 

Gre za skupek simptomov, in sicer najpogosteje težave s pozornostjo, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo. Ti simptomi so lahko izraženi različno, zato danes poznamo različne podtipe motnje ADHD. 

Simptomi so persistentni, torej taki, ki se pojavljajo ne glede na okolje, v katerem je človek, so prisotni vsaj 6 mesecev in ovirajo normalno delovanje tega človeka. Prav tako se lahko simptomi različno izražajo zaradi faktorjev osebnosti in družbenih pričakovanj. 

Če ponazorim s primerom, recimo pri deklicah, od katerih družba bolj pričakuje pridnost, dejansko opažajo manj očitne oblike hiperaktivnosti, najpogosteje se hiperaktivnost obrne navznoter, in sicer kot nekakšen notranji nemir. Težave teh deklic so zaradi družbenih stereotipov o tem, kakšne naj bi morale biti, tudi najpogosteje prezrte. Deklica, ki nemir nosi v sebi ali pa se njene težave s pozornostjo interpretirajo kot zasanjanost, enostavno ni dovolj moteča, da bi jo opazili. 

Pri dečkih, od katerih družba pričakuje manj pridnosti in tolerira več neposlušnosti, pa je pogosteje prisotna eksternalizirana hiperaktivnost in ravno zaradi tega stereotipa je v preteklosti veljalo, da ADHD pogosteje prizadene dečke kot deklice. Danes vemo, da to ni res.

Kako prepoznamo ADHD?

Predvsem po impulzivnosti, težavah z nadziranjem svojega vedenja, nenehni fizični ali mentalni hiperaktivnosti, nezmožnosti ignoriranja nepomembnih dražljajev, neorganiziranosti, težavah s pozornostjo, predvsem na drobne detajle in ponavljajoče se naloge, ter po nezmožnosti dokončanja nalog in preskakovanju med njimi. 

Zelo velik element ADHD-ja so čustva, kar se pri naštevanju simptomov hitro spregleda. Osebe z ADHD-jem močno ovira čustvena impulzivnost, prav tako je pri osebah z ADHD-jem pogosto prisotne veliko impulzivne jeze in včasih celo agresije. Impulzivnost ni samo tekanje po cesti in jezikanje, velik del impulzivnosti je nadzorovanje in uravnavanje svojih čustvenih stanj. Hkrati pa ta impulzivna čustva in morebitne čustvene izbruhe spremljajo globoki občutki krivde in sramu. Po tem se na primer ADHD loči od motnje opozicionalnega vedenja.

Zaradi stereotipa, češ, saj imamo vsi kdaj težave z osredotočanjem, organizacijo in podobnim, se veliko oseb z motnjo ADHD ukvarja z vprašanjem, kaj neki je z njimi narobe, da vsem okoli njih te osnovne stvari gredo od rok, samo njim ne. Ob tem se zbuja sram, češ da gre za neko osebnostno hibo, neustrezne navade ali pa pomanjkanje volje, v resnici pa gre za nevrološko motnjo, ki vpliva na človekovo funkcioniranje na področjih, ki so za marsikoga samoumevna.

Omenjate stereotipe, ki spremljajo ADHD. Najbrž jih je veliko ...

V bistvu predstavljajo stereotipi, ki o tej motnji krožijo, glavni problem pri prepoznavanju motnje pozornosti in hiperaktivnosti. Prvi je najbrž ta, da ADHD ne obstaja oziroma da gre za neko novodobno izmišljotino, češ da smo vsi malo ADHD in da so vir težav prevelike zahteve sodobnega sveta. Dejstvo je, da ADHD obstaja, in sicer gre za nevrološko motnjo, ki je bila prvič opisana leta 1798, mnogo pred pojavom zahtev sodobnega sveta. 

Še en stereotip je ta, da je ADHD posledica neustrezne vzgoje. Kot rečeno, je ADHD nevrološka motnja. Zaradi sprememb v delovanju možganov otroci, ki imajo ADHD, veliko težje uravnavajo svoje vedenje. Po domače rečeno, tudi če želijo starše ubogati, je to zanje izredno težko. V bistvu ravno na primeru ADHD-ja vidimo, do kod sežejo vplivi vzgoje in od kod naprej človekovo vedenje narekujejo biokemični procesi v možganih.

Stereotipno je tudi prepričanje, da lahko imajo ADHD samo otroci. Simptomi ADHD-ja pri številnih otrocih sčasoma izzvenijo, pri nekaterih pa simptomi vztrajajo še v odraslost. Teh je približno 30 odstotkov, po nekaterih študijah tudi več.

To nas pripelje do še enega stereotipa, ki spremlja ADHD, in sicer, da se ta motnja pripisuje kar vsepovprek. V Sloveniji je postopek pridobitve diagnoze zelo dobro reguliran in ne poznam nobenega primera, kjer bi se diagnozo dalo neutemeljeno.

Kaj ga povzroča oziroma zakaj se razvije?

Vzroki za ADHD so nevrološki. Razlike so opažene v strukturi in delovanju možganov, zlasti pri delovanju prefrontalnega režnja in izločanju dopamina.

Glede na obstoječe raziskave na to najbolj vpliva genetika. Študije identičnih dvojčkov denimo kažejo okoli 70-odstotno verjetnost razvoja motnje ADHD pri osebah z istim genetskim materialom. Glede na to, da zdaj že vemo, da je ADHD motnja, ki jo lahko imajo tudi odrasli, je bilo kar nekaj raziskav narejenih tudi v odnosu med starši in otroki. Tudi tukaj so številke zelo visoke, in sicer je verjetnost, da imajo otroci, ki imajo ADHD, starše z isto motnjo, več kot 80-odstotna. Vse to kaže, da so predispozicije za razvoj ADHD-ja najverjetneje genetske.

Od okoljskih faktorjev, ki vplivajo na razvoj ADHD-ja, so v ospredju predvsem kajenje in uživanje alkohola v nosečnosti ter prezgodnji porod in različne komplikacije med porodom, ki bi lahko povzročile okvaro na možganih. 

Kako se ADHD izraža v odraslosti? 

Pri odraslih se simptomi ADHD-ja izražajo drugače, res je. Težave se najpogosteje kažejo kot nezmožnost dohajanja običajnih zahtev odraslosti, kot so pravočasno plačevanje računov, naročanje na zdravniške preglede, biti točen, vedeti, kdaj je bolje biti tiho, in to tudi narediti, načrtovanje raznih dejavnosti, težave z dokončevanjem nalog, pogosto izgubljanje vsakdanjih predmetov, kot so ključi in denarnica, pogosto pozabljanje raznih gesel in pin številk, številni prometni prekrški idr. 

Hiperaktivnost se pogosto v odraslosti pretvori v notranji nemir, ki bi ga lahko na prvo žogo odpisali kot tesnobo. Lahko pa je prisotna čisto klasična hiperaktivnost, v smislu velike količine športa, presedanja, potrebe po vstajanju od mize v pisarni in skakanja v besedo. 

In vse to lahko otežuje tudi funkcioniranje osebe z motnjo ADHD...

Ravno to, da imajo osebe z ADHD-jem velike težave pri precej vsakdanjih stvareh, ki jih marsikdo jemlje kot samoumevne, ustvarja močne občutke sramu, lahko celo vase usmerjene krivde in agresije. Če človek ne razume, zakaj se mu to ves čas dogaja, se je težko ne kriviti, sploh v današnji dobi, ko vlada prepričanje, da se vse lahko naredi, samo potruditi se je treba. 

Odrasli z ADHD-jem so pogosto odraščali v vzdušju, da se vsi okoli njih zmorejo koncentrirati in nadzirati svoje vedenje, samo oni so tisti, ki jim to ne uspe. Veliko jih je odraščalo v prepričanju, da so leni, od okolice pa so pogosto slišali, da bi se samo morali bolj potruditi. Vendar pa je to tako, kot če bi od diabetika zahtevali, da z voljo in pozitivnim mišljenjem zniža raven inzulina. Nemogoče je. Zato v odraslosti zelo redko vidimo t. i. čisti ADHD, najpogosteje so pridružene še druge motnje, kot je recimo depresija.

Je kaj drugače za moške in ženske?

Je. Raziskave, ki so opazovale razlike med odraslimi moškimi in ženskami z ADHD-jem, so zelo zanimive. Bolj lahkotne raziskave so recimo opazovale razlike v zadovoljstvu s partnerskim odnosom pri parih, kjer ima ena od oseb ADHD. 

Ugotovili so, da so pari, kjer imajo ženske ADHD, v bistvu precej zadovoljni s partnerskim odnosom, predvsem na račun spontanosti in igrivosti, pa tudi pozabljivosti v smislu odpuščanja napak pri ženskah. Po drugi strani pa so pari, v katerih ima moški ADHD, poročali o precej večjem nezadovoljstvu, predvsem v smislu težav zaradi nepozornosti in impulzivnosti moškega. 

Kakšne težave imajo lahko ženske z ADHD-jem? 

Odrasle ženske z ADHD-jem so sicer pogosto odpisane z diagnozo depresije, zlasti poporodne, ker hormonske spremembe v poporodnem obdobju in v času dojenja močno vplivajo na količino dopamina v možganih. V tujini poročajo tudi o naraščanju števila diagnoz pri ženskah, ki so v perimenopavzi in menopavzi, spet iz istega razloga: hormonske spremembe, zlasti padec estrogena, močno vplivajo na razpoložljivost dopamina v možganih. Te hormonske spremembe pri ženskah povzročijo, da postanejo simptomi še hujši, in četudi je ženska morda večino življenja nekako zmogla kompenzirati deficite, ki jih je povzročal ADHD, v teh kritičnih točkah simptomi postanejo nevzdržni in privedejo do diagnoze. Sodobna informacijska doba je poskrbela, da se vedno več ve o motnji ADHD, tudi pri odraslih. Ta informiranost vodi v večje prepoznavanje, zaradi tega tudi vidimo, zlasti v tujini, povečanje števila diagnoz v vseh fazah odraslosti.

In moški? 

Pri moških, ki imajo motnjo ADHD, pa na žalost vidimo več destruktivnega vedenja ter težave z zasvojenostmi in prestopniškim vedenjem. Obstajajo na primer študije, na žalost zelo redke, ki ugotavljajo, da je med zaporniki zelo veliko odraslih z nediagnosticiranim ADHD-jem, ki so se tam znašli zaradi svoje impulzivnosti. Seveda se med zaporniki najdejo še številne druge patologije, ampak ta motnja se lahko zelo uspešno zdravi in v primeru ustreznega obvladovanja z zdravili se lahko tovrstni zapleti preprečijo. Če imajo možgani dovolj dopamina, se ljudjem ni treba samozdraviti z drogami in adrenalinom. Zaradi tega ima uvedba zdravil pomembne preventivne učinke ravno proti tem najhujšim zapletom.

Kaj lahko naredimo sami in kdaj je bolje, da poiščemo strokovno pomoč?

Pri odraslih pelje pot do diagnoze najpogosteje prek samodiagnoze. Odrasli ljudje najprej sami opazijo, da tako ne gre več naprej in da nekaj ni v redu. Danes zelo pogosto sami s pomočjo interneta ugotovijo, da bi bil glavni vzrok za njihove težave lahko ADHD, za katerega ugotovijo, da so ga zagotovo imeli že vse življenje. Tej intuiciji gre zaupati. Iz izkušenj v psihoterapiji lahko povem, da se je pri vseh mojih klientih, pri katerih se je pojavil sum na ADHD, ob napotitvi na ustreznega strokovnjaka za diagnosticiranje izkazalo, da so imeli prav.

Če odrasel človek sumi, da ima ADHD, je pomembno, da si poišče pomoč kliničnega psihologa in psihiatra. Pri postavljanju diagnoze sta to najpomembnejši osebi. Kam se bo od tam naprej usmeril, pa je odločitev vsakega posameznika.