Samo s tabo sem izpolnjena

Ena od najbolj nezdravih idej, ki jih v mnogih romantičnih komedijah prikazuje ameriška filmska industrija, je ta, da smo ljudje 'popolni' šele takrat, ko v naše življenje pride partner. Do takrat pa hodimo po svetu kot nesrečna in nepopolna 'polovica', ki čaka, da ji nekdo osmisli življenje in vrne vero v prihodnost. Gre za utopičen prikaz, ki lahko močno škoduje razumevanju odnosov. Dejstvo je, da je vsak posameznik že izoblikovana celota in da ne potrebuje dopolnitve v obliki druge osebe, da bi bil srečen. Če vedno le čakamo, da bo prišel princ na belem konju, neuslišana ljubezen ali usodni neznanec, ki nam bo življenje spremenil v pravljico, bomo čakali v neskončnost. Prava ideja, ki bi ji morali slediti, je, da smo lahko v dvoje boljši, a še vedno individuum – dve izpolnjeni polovici, ki znata ohranjati vsaka svoje bistvo, a se odlično dopolnjujeta v vseh razlikah in podobnostih. 

Nekega dne bo prišel …

 Z zgoraj zapisanim je povezan pogost pojav, ko dekleta že od malega hrepenijo po nekom, ki jih bo odpeljal v boljši jutri, jih spremenil v princese (s poročno obleko) in omogočil čudovito, ljubezni polno življenje. Zamisel, da mora žensko nujno rešiti moški, do takrat pa je nemočna, je lahko zelo nevarna. Čeprav ste morda prepričani, da večina odraslih žensk to ve, pa to ne velja vedno za mlajša dekleta in najstnice, sploh če vse otroštvo poslušajo materine 'mantre', da bo vse lepše in boljše, ko bodo srečale pravega fanta. Takšen način razmišljanja nas lahko oropa pristnega in izpolnjenega življenja, ki ga živimo kot posamezniki. Za to, da smo srečni in da sledimo svojim sanjam, ne potrebujemo drugega. Lahko pa si ga prikličemo v svoje življenje tako, da ga skušamo živeti čim bolj pristno, spontano in z veliko mero ljubezni do sebe. 

Samo ljubezen je dovolj

Nekatere komedije prikazujejo idejo, da je kljub konfliktom, čustvenim igricam, tragičnim dogodkom in vsem mogočim preprekam dovolj, če je posredi ljubezen, saj ta na koncu reši čisto vse. Čustva prikazujejo kot zelo enostavna, vsi zaključki odnosov pa se na koncu spremenijo v pravljično ljubezen, ki traja do konca dni. A to žal v resničnem svetu ne deluje. Ljubezen in partnerski odnosi niso nikoli enostavni, saj zahtevajo delo. Ni dolgotrajnih odnosov brez kompromisov, usklajevanja, veliko potrpljenja in seveda zavestne odločitve, da si želimo živeti s to osebo. Nerealno je pričakovati, da bo magična ljubezen vseskozi prisotna. Če želimo dolgotrajne odnose, celo take, ki bodo trajali vse življenje, potem moramo to vzeti kot vseživljenjski trud, saj brez želje in angažiranosti od odnosa ne ostane prav veliko. 

Ženske ljubijo nedostopne moške

V filmih, pa tudi sicer so zelo priljubljeni moški, ki so čustveno hladni, neizrazni, včasih tudi cinični samotarji, ki do žensk ne izražajo nikakršnega zanimanja ali jih celo zavračajo. Zdi se, da imajo posebno karizmo, ki ženske neizmerno privlači. In čeprav se v filmih ti moški navadno preobrazijo v velike romantike, ki so potrebovali samo ščepec ljubezni, v resničnem življenju ne gre po tem scenariju. Čustveno nedostopni moški, ki imajo težave z izražanjem, cinični samotarji in podobni posamezniki so v resnici ljudje z velikim kovčkom čustvene krame, ki se jim je ne uspe znebiti, zato si nadenejo masko z napisom 'nihče mi nič ne more' ali 'jaz sem nedostopen'. Čeprav so morda na začetku izjemno privlačni, je lahko zveza z njimi prava borba. Navadno so to razočarani in trpeči moški, ki se tudi v razmerju zelo težko odprejo. Vprašanje pa je, ali si res želimo nekoga, ki se je zaradi takšnih in drugačnih izkušenj zaprl kot školjka in si nadel videz nedostopnosti. Če ne želite biti terapevti v svojem lastnem odnosu, potem je odgovor jasen. 

Zasledovanje je izraz ljubezni

Številne komedije prikazujejo, da so zasledovanje, branje sporočil na telefonu, vdiranje v računalnik in podobne nefunkcionalne oblike poseganja v zasebnost partnerja izraz strastne ljubezni. Ljubosumje, paranoično in obsesivno vedenje, poskusi nadzorovanja in izraziti čustveni izbruhi so znak za alarm in ne filmska oblika ljubezni. Vsak poskus poseganja v življenje in pravice drugega zahteva pozornost, saj si nihče ne želi odnosa z nekom, ki je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov patološko ljubosumen ali si želi partnerja celo prisvajati. Zdrav odnos vključuje svobodo, zaupanje, čustveno odprtost in ranljivost. 

Prebolevanje ljubezni ni tako zelo zahtevno

Verjetno ste že opazili, da so v romantičnih filmih zaključki odnosov vedno pospremljeni z veliko količina alkohola in malce joka na prijateljevi rami, potem pa se faza prebolevanja že konča. Zdi se, da faza žalovanja traja le kak dan ali morda teden, potem pa je že čas za novo ljubezen. No, vsi vemo, da je resnica precej drugačna. Res je, da marsikdo postopoma preboleva partnerja še v času razmerja, kar se dogaja zlasti takrat, ko vemo, da partner ni pravi, a iz neznanega razloga še vedno vztrajamo z njim. Veliko več je prebolevanj, ki se lahko zavlečejo za več mesecev, včasih trajajo celo leto dni. Pomembno je, da izkusimo vse faze žalovanja, predelamo bolečino, predvsem pa si vzamemo čas, da pustimo preteklost za seboj. 

Za ljubezen se moramo spremeniti

Precej pogosta tema je tudi spreminjanje samega sebe zaradi ljubezni. Sprememba zunanjega videza, obsesivno hujšanje, drastična sprememba sloga oblačenja, celo spremembe vedenja so del filmskih scenarijev, ki prikazujejo, da se moramo spremeniti, če želimo biti vredni ljubezni. A zakaj bi si sploh morali 'zaslužiti' ljubezen? Vsak je vreden osrečujočega odnosa prav takšen, kakršen je. Če fant ali partner od vas zahteva spremembe, ki vam niso všeč in s katerimi se ne strinjate, potem mu to tudi jasno povejte. Zakaj bi si sploh želeli biti z nekom ki vas ne sprejema takšnih, kot ste? Pravi vas bo imel rad zaradi vsega tega, kar ste in kakršni ste. Nikoli se za nikogar ne spreminjajte, razen če si tega želite tudi sami. 

Vir: AllWomensTalk