Časi so se spremenili in tudi mi smo se spremenili, saj nas je sodobna družba vzgajala v drugačnem duhu, predvsem v poudarjanju osebne sreče, kar dopolnjuje iskanje neprestanih užitkov, ugodja in zadovoljstva. Ob tem pa se moramo zavarovati pred vsemi negativnimi čustvi, ki jih lahko doživimo najbolj intenzivno predvsem v bližnjih odnosih. Si danes sploh še upamo izkusiti vso bolečino, ki nam jo lahko povzroči razhod ali raje takoj odidemo, ko nehajo cveteti rožice. 

Egoizem, poudarjanje »osebne sreče« in podobno ... Je danes več razhodov tudi zaradi tega?

Seveda, naša družba je postala izrazito individualistična in fragmentirana, kar se kaže tudi na spremembah, ki jih doživljajo partnerski odnosi. Kar je včasih dajala pregovorno celotna vas, naj bi danes dajal odnos z enim človekom. To je velik pritisk za odnos in številni odnosi tega ne zdržijo.

Kakšni so današnji »moderni« razhodi/ zaključevanja odnosa? (na primer ghosting in podobno). Imamo danes več težav – čustvena nezrelost, možnost izbire, instant užitki …

Načini, kako odhajamo iz odnosov, so postali drugačni, ker nam to omogoča tehnologija. Vzroki, zakaj iz odnosov odhajamo, pa v resnici ostajajo precej podobni. Večina ljudi, ki odnos zapusti nekako »preventivno«, še preden bi se dodobra prepletli z drugo osebo, je po mojih izkušnjah bodisi strah tega, da bi bili zapuščeni ali pa jih je strah zapuščanja ljudi. Oba strahova imata skupno bolečino, torej ali bi jih bolel razhod ali pa bi jim bilo boleče povzročiti bolečino drugi osebi. Tukaj vidimo, da to ni strah pred bližino, kot veliko ljudi oceni na prvo žogo. Ljudi ni strah bližine, ponavadi po njej hrepenijo, v sebi se pa počutijo tako boleče nesprejemljive, da so prepričani, da je nemogoče, da bi jim kak trajni odnos dejansko uspel. Tej bolečini se je mogoče relativno elegantno izogniti, če odnose dovolj hitro zapustimo. Če smo s temi osebami povezani preko telefona in aplikacij, ki jih ta ponuja, je t. i. »ghosting« precej logični rezultat, saj jim omogoča izhod navidezno brez bolečine. V resnici pa je zapuščeni še bolj prizadet, pogosto tudi zmeden, saj ne razume, zakaj je ta oseba kar izginila, ko pa sta se imela lepo.

Zakaj mislite, da je danes toliko ločitev? Kaj delamo »narobe«?

Ločitev je več, ker imamo več možnosti se ločiti. Preden smo ločitev legalno uveljavili in smo se otresli stigme, ki jo je ločitev nekoč s seboj prinašala, so ljudje pač vztrajali v nesrečnih odnosih. Vprašanje, kaj je v tem primeru hujše, ampak definitivno dobri stari časi, ko se ljudje niso ločevali, niso bili tako dobri, kot si mislimo.

Pomembno vprašanje pri ločitvi je, zakaj se ločujemo. Na tem področju je opaziti precej sprememb. Na žalost se mnogi odnosi zaključijo, ker imamo kot družba občutek, da se odnose, ki nam ne ustrezajo 100-odstotno, zavrže. Podobno kot s telefoni, ki jih zavržemo, ko se kaj zlomi, namesto da bi jih popravljali, ker se baje »ne splača«. Ali pa jih zamenjamo samo zato, ker je prišel na trg novi model. Škoda je, da se odnos, ki ga imamo do predmetov, razširja na odnos, ki ga imamo do ljudi. Na srečo že pri odnosu do predmetov kot družba ugotavljamo, da tak potrošniški odnos ni smiseln, ker nam povzroča okoljske težave. V resnici sem precej optimistična, da bomo tudi za odnose kolektivno ugotovili, da so pomembni, da nam pripadajo in da so vredni truda.

Še ena stvar je pri ločitvi. Ločitev veliko ljudi vzame kot poraz, kot neke vrste dokaz, da je bil odnos slab in jim ni uspelo. V resnici pa je bilo pred ločitvijo ponavadi vsaj nekaj let, v katerih je odnos bil morda čisto okej, pa so kasneje prišle ovire, ki jih par kljub trudu ni zmogel prebroditi. Je to potem poraz? Daleč od tega.

Kaj pa če so vpleteni tudi otroci?

Takrat je odločitev za ločitev ponavadi bolj premišljena in utemeljena. Če nam je že vseeno, ali z ločitvijo razočaramo sebe in prizadenemo partnerja, nikakor ne želimo povzročiti otroku nepotrebne bolečine. V praksi se izkaže, da otroci, ki prihajajo iz ločenih družin, kjer je ločitev tudi dejansko pomenila prekinitev nesrečnih odnosov in nasilja, v odrasli dobi povedo, da je bila ločitev dobra odločitev. Življenje v družini, kjer vlada kronična nesreča ali pa je prisotno nasilje, je travmatično. Dlje, kot se je to dogajalo, večje posledice ima za vse življenje. Za otroka je zato pomembno, da ve, da imamo ljudje pravico, da kronično nesrečo in nasilje prekinemo. Ne glede na vse, pa je za otroke ločitev čustveno naporna izkušnja, to je dejstvo. Veliko lahko pri tem, kako otrok predela ločitev, naredijo starši in to je zelo pomembno.

Si danes pogosteje postavljamo vprašanje, ali smo srečni v odnosu oziroma ali nas izpolnjuje? Je to nevarno vprašanje?

Partnerski odnos mora biti vir varnosti, podprtosti in sprejetosti, ker se gremo potem lažje soočat s svetom. S tega vidika je vprašanje, ali se v odnosu počutimo varne, podprte in sprejete, zelo pomembno. Biti srečen v odnosu je lahko sopomenka temu.

Če pa imamo v mislih srečo v tistem bolj izmuzljivem smislu »biti srečen«, je zgodba malce drugačna. Tovrstna sreča v odnosu variira in je odvisna od situacije. Dokazano je na primer, da je značilen upad sreče v partnerskem odnosu prva tri leta po rojstvu otroka. To je dejstvo, povezano z napornostjo situacije in ne nujno s stanjem partnerskega odnosa. To dvoje je treba znati razlikovati. Skozi manj srečna obdobja v življenju je dobro, če lahko plujemo skupaj, z zaveznikom v tej naporni situaciji. Če pa je odnos slab, je še toliko težje pluti skozi življenjska obdobja, ki so težka.

Kdaj je smiselno vztrajati, kot so radi poudarjali starejši ljudje: »Je treba potrpeti.« In kdaj je bolje zapustiti odnos?

Če je treba trpeti, da odnos obstane, je smiselno razmisliti o razhodu. Dejstvo namreč je, da so prejšnje generacije zaradi nedostopnosti ločitve in družbene stigme, ki je ločitev spremljala, pretrpele situacije, ki so popolnoma nesprejemljive. Potrpeti je bilo treba skozi nasilje, varanje, sramotenje, neobčutljivost … Nikoli nam v partnerskem odnosu ni treba trpeti ali pa »samo« potrpeti nesprejemljivega vedenja.

Vztrajati v partnerskem odnosu in skupaj rasti, se začne šele, ko zapremo možnosti nasilja, varanja in bolečega vedenja in potem skupaj raziskujemo, kaj tam med nama sploh je, kako je videti ljubezen in kaj nama pomeni predati se drug drugemu.

Prebolevanje odnosa – kdaj smo spet pripravljeni na nov začetek?

Prebolevanje odnosa je nekaj zelo osebnega. Vsak potrebuje svoj čas in svoj način, da se poslovi od zgodbe, ki se je zgodila in se ni izšla. Tudi za odnosi, ki so bili dobesedno toksični, je treba odžalovati, čeprav to morda na prvo žogo ne deluje logično. Naša čustva pač niso logična in bolj, kot jih sprejmemo takšna, kot pač so, lažje nam je pri prebolevanju.

Na vprašanje, kdaj smo pripravljeni na nov začetek, je težko odgovoriti. Nekateri ljudje določeno obdobje čutijo dobesedno telesni odpor pred novimi ljudmi in to je treba spoštovati. Kdaj smo pripravljeni na nov odnos, ni noben pokazatelj zrelosti ali česarkoli podobnega, ampak samo kaže, da je minilo dovolj časa, da so naše telo, srce in um pripravljeni spoznati nekoga novega.

Ali danes sploh še vemo, kaj hočemo: biti skupaj ali narazen?

Včasih je bilo manj dvomov, ali sva skupaj ali ne. Danes se lahko zatakne že pri tem osnovnem vprašanju, tega nekaj generacij nazaj niso poznali. Ljudje so včasih precej točno vedeli, s kom bodo preživeli vse svoje življenje, kateri poklic bodo imeli, kje bodo živeli in podobno. Danes tega ni, ker so številna vprašanja glede poteka življenja prepuščena nam, da jih sami razdelamo in speljemo.

Vprašanje pa je, če je primerjava nekoč in danes tudi zares primerjava med dobrim in slabim. Življenje, v katerem se točno ve, kako bo potekalo, je za mnoge lahko zelo utesnjujoče, prav tako kot je preobilica svobode na področju življenjskih odločitev lahko strašljiva, kot opažamo v zadnjih desetletjih. V resnici je življenje samo po sebi iskanje harmonije med ustaljenostjo in razpuščenostjo. Ustaljenost nam daje varnost, a nas lahko utesnjuje, če je tega preveč. Razpuščenost pa daje našemu življenju živost in barvitost, če je odmerjena v pravih količinah, kajti če je je preveč, postane življenje kaotično. V resnici potrebujemo oboje in seveda v pravem razmerju.