Sodobno življenje, še posebej v urbanem okolju, nas oddaljuje od naših naravnih ritmov. Hiter tempo, zahteve kulture, stalna povezanost in instantno zadovoljevanje potreb preplavijo našo biološko zasnovo in škodljivo vplivajo na naše čustveno ter fizično zdravje. Takšen življenjski slog nas lahko še bolj oddalji od resničnega zdravljenja, kar dodatno poglobi zanemarjanje sebe in bolečino.

Samoljubezen je temelj zdravljenja – tako sebe kot naših odnosov. Vse se začne in konča pri ljubezni do sebe. Tako kot sprememba npr.hujšanje tudi zdravljenje duše zahteva pogum – ta pa temelji na samozavesti in odločnosti. Zahteva, da se upočasnimo in si vzamemo čas za notranje zdravljenje. Moramo poslušati, spoštovati in izražati svoja čustva. Če ignoriramo ali obsojamo svoje telo, potrebe in občutke, samo podaljšujemo svojo bolečino. Samokritika spodkopava samozavest in povečuje trpljenje. Na primer: medtem ko je žalovanje naraven odziv na izgubo, krivda in obtoževanje sebe ustvarjata nepotrebno trpljenje.

Mnogi od nas odraščamo z neizpolnjenimi čustvenimi potrebami, zato jih kasneje v življenju težko prepoznamo in nanje ustrezno odgovorimo. Če v otroštvu nismo prejeli sočutja s strani staršev, bomo kot odrasli težko skrbeli zase. Morda svojih potreb sploh ne prepoznamo ali pa jih ignoriramo, saj ne vemo, kako naj jih zadovoljimo. Pomanjkanje notranjega, ljubečega "starševskega glasu", ki bi nas znal potolažiti, lahko vodi v tesnobo, osamljenost, zasvojenost in depresijo. Običajno potrebujemo podporo nekoga, ki nam je zgled skrbi zase, da se tega naučimo.

Skrb zase pomeni, da se ne zapustimo – tako kot so morda drugi zapustili nas. Vključuje skrb za naše čustvene, družbene in duhovne potrebe ter zaščito našega telesnega in duševnega zdravja. Potrebujemo zdravo prehrano, sprostitev, gibanje in dovolj spanja. Hkrati moramo biti pozorni na svoje misli in na ljudi, ki nam povzročajo stres ali bolečino, ter se naučiti postavljati asertivne meje za zaščito svojega zdravja.

Samoljubezen vključuje tudi samosprejemanje – to pomeni, da dovolimo, da smo takšni, kot smo v tem trenutku. To ne izključuje osebnostne rasti, temveč nas spodbuja k sočutju do sebe – takšnemu, kakršnega bi si želeli od skrbnega starša. Samosočutje, izraženo z nežnostjo, toplino in radodarnim duhom, je pravo nasprotje samokritike, perfekcionizma in priganjanja. Odpri srce za vse, kar misliš in čutiš. Bodi prisotna v telesnih občutkih. Daj jim prostor. Takšno radikalno sprejemanje je globoko dejanje samoljubezni. Če greš še globlje in se zliješ z občutkom, spoznaš, da je vse le tok energije. Nežna prisotnost ob svojih občutkih ustvari notranji prostor, ki pomirja in daje občutek varnosti, ter gradi moč in notranji mir, s katerim se lahko soočimo z vsem.

Razvijanje te navade morda zahteva pogoste opomnike. Ta pristop je povsem drugačen od samopomilovanja, ki obsoja našo situacijo ali občutke z mislijo: Ne bi smelo biti tako. Ko se obsojamo in sramujemo, smo v vojni sami s sabo – in nič se ne spremeni. A ko se sprejmemo, nehamo skrbeti, kaj si mislijo drugi, in postanemo bolj pristni. Sprejemanje nam omogoča, da pokažemo svoj pravi jaz – brez sramu in strahu.

Poleg pozornosti, znanja, sprejemanja in samosočutja, samoljubezen zahteva tudi spoštovanje, odgovornost in predanost. Potrebuje samodisciplino, vajo in čas. To morda pomeni temeljito spremembo vrednot in življenjskega sloga – od iskanja zunanje potrditve k iskanju notranjega miru. Vera vase in samozavest nam pomagata, da se znamo potolažiti in premagovati izzive in neuspehe, ne da bi zapadli v skrbi in obsojanje. Začnemo verjeti, da bomo preživeli – ne glede na trenutna čustva. Tega notranjega stebra moči ne bomo razvili, če se nenehno zatekamo k motnjam ali iščemo potrditev pri drugih.

Zmožnost poslušanja in zaupanja modrosti srca se okrepi z vajo. Pogosto podcenjujemo moč iskrenega poslušanja in ljubečega odziva – do sebe, svoje bolečine in tudi do drugih, celo tujcev. Izžarevanje ljubezni ne spreminja le ljudi okoli nas, temveč tudi pospešuje našo osebno rast.

Vir: themindsjournal.com