Ampak to je res "jeba".Trpljenje, slaba vest, občutki tesnobe, odsotnost misli, življenje v nekem vzporednem svetu, zanemarjanje vloge žene in matere … Vse to za nekaj trenutkov občutka, da si živ? Da, to dejansko se dogaja. In govorim iz prakse. Ampak mogoče sem nekoliko drugačen primer (ali tudi ne?), saj pri meni v zakonu ni nič kaj pretirano narobe. Lahko rečem, da sem v zakonski zvezi srečna. In se ne slepim. Sedaj se vas jih bo sigurno kar nekaj oglasilo ... Ah, le kaj govori, kadar varaš, je vedno nekaj narobe ali s tabo ali s partnerjem – torej odnosom. Ampak varanje obstaja, odkar je bila uvedena zakonska zveza, in prav tako tudi tabu proti njem. Vara na milijone ljudi. To torej pomeni, da je z vsemi milijoni v vsem tem času nekaj narobe?

Res je, da sem v času, ko sem bila z drugim moškim, ko sem varala, v dvomih glede svojega odnosa z možem. Zanimivo je, da sem želela biti SREČNEJŠA. Ne srečna. Srečna sem bila. Ampak srečnejša. Ampak to vidim zdaj, ko pogledam nazaj. Ko poskusim analizirati samo sebe, da bi vse skupaj bolje razumela. Tukaj bi rada delila z vami metaforo, ki mi jo je povedal prijatelj, ki je bil ravno tako v enaki situaciji z varanjem in se je tudi na koncu odločil, da bo svojo energijo, porabljeno za fantaziranje, skrivno sporočanje in sestajanje, usmeril v zvezo s svojo ženo (in jo je tudi uspešno rešil). Rekel je: ''Doma sem imel mlečno čokolado, potem pa sem okusil čokolado z lešniki.'' In res je tako. In po končanem varanju se je odločil, da bo sam, s svojim trudom, vnašal lešnike v svoj zakon.

No, da povem nekaj več o svoji aferi in o mojem razmišljanju pred in med njo. Spoznala sva se po naključju, iskrice so preskočile takoj. Oba v Zvezi. Ni bilo potrebno dosti telefonskih sporočil in tako imenovanega "sextinga", da sva se odločila, da "narediva" zadevo. Uredil je stanovanje, dobila sva se tam, pol ure pogovora in premagovanja treme in nekih novih občutkov vznemirjenosti, adrenalina in potem sva se spravila k stvari. Seks je bil fenomenalen. Trajal je dve uri. V vseh kotičkih stanovanja, v vseh možnih položajih. Vau. A to je možno, sem se spraševala. In zveza se je začela. Seveda je on, kot moški, pač postavil meje na začetku. To je samo zabava. Sva zgolj "friends with benefits". Logično, da je tako, sem rekla, saj tudi sama nisem imela namena zapustiti moža. Ampak potem se je začelo. Mislila sem nanj ves čas, se zdrznila ob vsakem zvoku telefona, ali je pisal, pošiljanja vročih zgodbic, vročih fotk, rajcanje po telefonskih pogovorih, dobivanja po skrivnih kotičkih, seks v 50 odtenkih sive je bil amaterski proti temu, kar sva imela midva. Da, ženske po 40. letu doživljamo posteljne užitke drugače. Res smo bolj zrele, naše telo se drugače odziva in točno vemo, kaj nam ugaja in si tega tudi ne bojimo naglas povedati. Ljubimcu. Ampak to je bil le začetek. Prvih 6 mesecev. In medtem sem, nezavedno, totalno padla noter. Čustva so ponorela, občutki, ki sem jih doživljala, ko sem bila z njim, so me zasvojili. Dobesedno. Postala sem zasvojena. Na nivoju narkomana, bi lahko rekla. Potrebovala sem tisti "shot". In popolnoma se strinjam s Marcelom Proustom, ki je zapisal, da je naša domišljija tista, ki je odgovorna za ljubezen, in ne druga oseba. Fantazije, razmišljanja , samopogovori, scenariji, ki sem si jih ustvarjala, interpretacije njegovih sporočil, želja po vedno več in soočanje z razočaranjem, ko ni bilo, kot sem pričakovala, kot sem želela. In začelo se je trpljenje. Trpela sem, ker mi ni več pisal tako pogosto, ko mi je pisal, sem bila razočarana, ker ni bilo sporočilo takšno, kot sem si ga želela. Razočarana sem bila, ker ni bilo več takega izkazovanja naklonjenosti. Imela sem afero, ki naj bi bila namenjena zabavi, ampak sem trpela. Dejstvo. Mislila sem, da bom zaradi afere zapolnila neko praznino, izživela neizživeto, začutila občutek, da sem živa, ampak rezultat je bil, da sem bila nesrečna. Sem res potrebovala to? Takrat je bil odgovor DA. Brez razmišljanja, da.

In potem se je zgodilo. Po desetih mesecih dobivanja. Imel je preveč slabo vest zaradi njegovega dekleta (aja, pozabila sem omeniti, da je on živel z dekletom, ni imel otrok). Da bo poskušal rešiti zvezo z njo. Da bi bil z mano takoj, če ne bi bilo nje. Da bo poskusil razčistiti sam s sabo, kaj zares želi v življenju. Da me ima rad. Da bi vseeno rad ostal v stiku z mano, vendar le kot prijatelja. Vam zveni znano?

Sesula sem se. Bilo je še toliko hujše, ker svoje žalosti nisem mogla kazati, ker sem jokala na skrivaj. Doma v kopalnici, zvečer v postelji, v službi na wcju, z avtom sem se zapeljala na samotno parkirišče in jokala. Klicala vedeževalce, ali bova spet skupaj. Iskala statistike in zgodbe po internetu, ki bi mi pomagale poiskati odgovor, kakšne so možnosti, da pride nazaj. Vohunila za njim in njegovim dekletom na socialnih medijih.  Sanjarila samo o lepih trenutkih, ki sva jih preživela skupaj, in si želela, da se čas prevrti nazaj. Nisem zdržala brez kontakta, pisala sem mu. Po uradni prekinitvi najinega razmerja sva se dobila še dvakrat (na mojo pobudo!), v drugo sem se zlomila, jokala, naredila sceno iz samega obupa, ker sem ga hotela dobiti nazaj. Normalno, da se je tip odmaknil. Po tistem je sledilo še par prijateljskih sporočil (ponovno na mojo pobudo), a potem sem se odločila.

Konec. Prenehala pisati in zamenjala tematiko iskanja po internetu. Šla sem v teme ljubezen do samega sebe, življenje v sedanjem trenutku, samozavedanje, osebna rast, prispevki o obujanju seksualnih iskric v zakonu, meditacija, začela še bolj intenzivno športati … Bilo je težko.

Še vedno je. Nekaj mesecev je minilo. A je lažje. Še vedno pride dan, ko pogledam njegov profil ali profil njegovega dekleta. Še vedno zapadem v vrtiljak svojih negativnih misli, ki mi povzročajo trpljenje. A sem se naučila, da iz tega vrtiljaka hitreje skočim. Še vedno se kdaj zdrznem, ko pride sporočilo na telefonu. Še vedno pride misel, kaj pa če je bil on res tisti pravi. Ampak mine. Misli ustvarjamo sami. S tem si sami ustvarjamo občutke. On je v meni zbujal lepe, nore občutke in zato sem želela biti z njim. Zaradi občutkov. Ampak občutke si ustvarjamo sami v svoji glavi! Razumete, kaj želim povedati?

O tem pa več prihodnjič …

- Marina