Ni mi treba posebej omenjati, kako zelo v zgodnjem otroštvu odnos staršev prispeva k oblikovanju samopodobe otroka, da so starši prva in ključna oseba, ki otroku skozi odzive sporoča, kdo je. Starš je prva oseba, ki skrbi za otroka, zato ga ta doživlja kot boga in si od njega želi pridobiti priznanje, ljubezen in pohvalo. 

Za otroka ni težko samo to, da ga starši kritizirajo, ampak je dovolj že to, da ga nikoli ne pohvalijo, ne opazijo in ne cenijo. Da ga primerjajo z drugimi otroki v smislu "Poglej, sosedov Miha je pa bolj priden" in mu izkažejo priznanje samo pod določenimi pogoji, na primer, ko dobi petico.

Mnogi starši zaradi svojih neozdravljenih ran niso sposobni pohvaliti svojih otrok

Morda so bili sami kritizirani in so zato razvili vzorec, ki ga prenašajo na svoje otroke. Morda mislijo, da je kritika spodbuda in motivacija za otroka, morda mislijo, da s tem delajo dobro in da je pohvala samo potuha, ki bo iz otroka naredila slabiča. Morda kritizirajo, da bi otroka s tem nadzorovali in oblikovali v tisto, kar oni mislijo, da mora biti. Morda gre celo za neko obliko podzavestnega generacijskega maščevanja v smislu "Če so mene kritizirali, bom pa še jaz tebe", ki se prenaša iz roda v rod.

In če človek zares ne ozavesti, od kod izhaja njegova potreba po kritiki, potem to težko spremeni. Če ne ozavesti, zakaj to ni dobro, ne najde razlogov, da bi to nehal početi. Posledice pa se zasidrajo globoko v nas in nas spremljajo vse do odraslosti, če tega zavestno ne spremenimo.

Te se lahko kažejo kot občutljivost na kritiko in potreba po tem, da bi drugim ustrezali samo, da ne bomo tvegali kritike. Če so nas starši kritizirali, se njihova kritika sčasoma pretvori v našega notranjega kritika oziroma notranji glas, ki nam govori, da nismo dovolj dobri, da nam nič ne uspe, da nikoli ne bomo zadostni, da se vedno slabo odločamo, da so drugi boljši, da je nekaj z nami narobe, da smo nesposobni in tako naprej. Opazke in kritika staršev lahko postanejo naša identiteta.

Notranji kritik je notranji sodnik, ki nas ne spodbuja, ampak nas ovira in drži v coni udobja. Zaradi njega se ne lotimo nobenih tveganih projektov, kjer bi morali verjeti vase, ampak že na začetku obupamo in si ne damo priložnosti za postopno izboljšanje. Lahko postanemo pretirani perfekcionisti, ki želijo narediti vse popolno samo zato, da nas ne bo nihče pokritiziral. Da bi se dokazali, se ženemo in naprezamo do onemoglosti. Ves čas nas poganjajo ambicije, v ozadju katerih je pogosto želja, da bi bili starši končno ponosni na nas.

Hkrati pa zato, ker vzgojimo močnega notranjega kritika,  le-tega projiciramo tudi na okolico. Smo zelo pedantni in pikolovski, vse nas zmoti in nič ni dovolj dobro za nas. Ker smo kritični do sebe, smo potem tudi do drugih. Zelo je pomembno, da sami pri sebi prepoznamo ostanke kritičnih staršev in njihove besede, ki še danes odzvanjajo v naši glavi. Pomembno je, da notranjega kritika ozavestimo in opredelimo.

Temu glasu lahko damo tudi ime

To nam bo pomagalo, da ga bomo lažje ločili in distancirali od sebe. Na ta način ga bomo jemali manj resno in ga bomo lažje postavili na svoje mesto. Notranji kritik je lahko kot neka nezadovoljna osebnost, ki živi v nas. Opazimo jo, se z njo pogovarjamo, jo potolažimo, ampak ne dovolimo, da nas ovira in ustavlja v življenju, da nas prevzame in nadzoruje. To nismo mi, to je samo neozdravljen del nas samih.

Če ga ne bomo ozdravili pri sebi, se nam bo ves čas zrcalil v naši okolici. Pred kritiko ne bomo mogli zbežati, ne glede na to, kako se bomo trudili. Ravno obratno, s tem strahom jo bomo še privlačili. Ta nas bo prizadela in nam s tem zrcalila našega notranjega kritika, lastno nesprejemanje in strogost do sebe, dokler tega ne ozdravimo.

Samo z vztrajnim delom na sebi bomo to isto energijo notranjega kritika spremenili v svojega največjega podpornika in navijača. 

Energije se ne da uničiti, lahko se jo samo transformira v nekaj boljšega

Če pa ste nagnjeni k pretirani kritičnosti, ker ste bili sami kritizirani, ali če kot starš nadaljujete to tradicijo tudi s svojimi otroki, morate vedeti, da kritika ni spodbuda in motivacija. Na večino otrok in ljudi kritika deluje ravno obratno: demotivacijsko. Ko nekomu povemo, kaj dela narobe, ne da mu povemo, kaj dela dobro, mu odvzamemo veselje za nadaljnji razvoj.

Ko se nam zaradi kritike zmanjša samozavest, smo se sposobni še manj izkazati. Takrat zaradi obremenjenosti s sabo ponavadi zmrznemo in ne moremo pokazati še tistega, kar znamo. Hkrati pa se lahko pojavi tudi odpor do kritike, kar pomeni, da se bo tisti, ki ga kritiziramo, iz principa odzval odklonilno ali nasprotno.

S pohvalo se nas lahko bolj motivira kot s kritiko

Vsi radi slišimo kaj lepega o sebi, zakaj bi zaradi ponosa skoparili s tem? 

Zato vedno najprej izpostavimo dobre stvari. Te obstajajo, samo videti jih moramo. Če bomo najprej začeli s pohvalo, bodo otroci veliko lažje sprejeli tudi našo grajo in usmeritve. A to hkrati ne pomeni, da moramo potem samo hvaliti ljudi in biti nerealistični. Vedno imamo pravico do mnenja in kot starš do vodenja. Ampak to ni enako kot kritika. Namesto, da poveš kaj "ne", poudari raje kaj "ja". Predlagaj, povej, kako bi sam nekaj naredil, dodaj kakšno idejo, izboljšavo, izkušnjo ... To je povratno mnenje, napotek, spodbuda in ne kritika.

Pomembno je, da se zato, še preden avtomatsko začnemo s kritiko, najprej vprašamo, iz katerega mesta prihaja? Je to naše nezadovoljstvo ali je to iskreno konstruktivno mnenje, ki lahko nekomu pomaga?

Ni treba, da krivimo starše, ki so bili preveč kritični. Oni so ravnali po svojih najboljših močeh, mi pa smo tisti, ki se odločamo, ali bomo ravnali drugače.