Na začetku je vse tako preprosto in lepo, ko na partnerja gledamo skozi rožnata očala, ga občudujemo in prekipevamo od nepojasnjene kemije, ki nas nevzdržno vleče skupaj. Tu pa tam se sicer prikrade kakšen dvom, ki pa ga že v kali zatremo, saj hočemo uživati v teh čudovitih občutkih, od metuljčkov v trebuhu do optimističnega pogleda na svet.

Kaj ima ljubezen s tem? 

V začetni vznesenosti se nam večkrat zdi, da je ljubezen dovolj in da ne potrebujemo nič drugega kot samo in le ljubezen. Prav tako ne razmišljamo o tem, da bo morala preživeti tudi v realnosti, ob vseh problemih in življenjskih izzivih, kot tudi ne računamo na to, da ne bomo vedno gledali samo skozi rožnata očala. Po obdobju, ko partnerja nehamo idealizirati, postane ljubezen odločitev in takrat se pravo delo na odnosu šele začne. In kaj je skrivnost starejših zakoncev, ki se še vedno gledajo s tistim pogledom in si ne predstavljajo oziroma nočejo predstavljati življenja drug brez drugega, ter kako jim je to uspelo? Kaj je tisto, kar v resnici ohranja razmerje in nas povezuje na dolgi rok?

Realna pričakovanja

Predstave o tem, kakšen bi moral biti naš partner, so večkrat pogojevanje z zahtevami in pričakovanji ter pogosto sledijo romantičnemu scenariju, da bo v naše življenje preprosto vstopil popolni partner, ki nas bo osrečil. Ob tem seveda zanemarimo predstavo o sebi, saj nismo mi tisti, ki moramo izpolnjevati kriterije ali koga osrečevati, to je povsem v domeni tistega drugega. Ampak tako kot mi nismo popolni, niso niti drugi, zato nerealna pričakovanja vodijo v razočaranja. Bolj kot za popolnost partnerja gre za to, da smo kompatibilni v svoji nepopolnosti.

Podobne vrednote 

Vsak od nas ima lahko svoje vrednote, ki so globoko zasidrane v nas in razkrivajo, kako razmišljamo in k čemu stremimo. Vodijo nas k ciljem, ki nam nekaj pomenijo, pa naj si bodo to družinske vrednote, moralne, statusne, delovne, s področja partnerskega odnosa in še in še. Nekomu lahko na primer ogromno pomeni tradicionalna družina, spet drugemu mogoče svoboda. V razmerju je zagotovo lažje, če imamo podobne vrednote, saj določajo tudi, kaj si želimo in kako bomo ravnali v prihodnosti. Zadovoljstvo v odnosu lahko dosežemo, če je v skladu z našimi vrednotami, katerim se za ohranjanje razmerja ni bilo treba odpovedati.

Sprejemanje partnerja 

Misije spreminjanja partnerja se večinoma nikoli ne končajo dobro, saj temeljijo na upanju, da bo enkrat drugače. Torej, zakaj bi sploh bili z nekom, če nam ne ustreza, medtem ko sanjarimo o boljših časih, boljšem partnerju in tako naprej. V odnose vstopamo prostovoljno, zato je prav, da si že v osnovi izberemo partnerja, s katerim si želimo biti in ga lahko ljubimo kljub njegovim napakam ali pomanjkljivostim. Občutki sprejetosti in ljubljenosti so vsekakor boljša popotnica za dolgotrajen odnos od prepričanja, da nismo dovolj dobri, tako na eni kot na drugi strani.

Iskrenost 

Večinoma najprej pomislimo na to, da mora biti naš partner iskren, ampak v prvi vrsti moramo biti iskreni najprej do sebe. Vedeti moramo, iz kakšnih razlogov vstopamo v odnos, da torej ne gre samo za mašilo, s katerim bomo pregnali občutke osamljenosti ali izpolnili družbena pričakovanja. Odločitev za partnerja pomeni, da bomo z njim gradili skupno prihodnost, ki bo zagotovo lepša, če si jo lahko tudi predstavljamo z njim, in to z nasmeškom.

Spoštovanje in zaupanje

Ohranjanje spoštovanja je še pomembnejše v trenutkih, ko nas preplavijo neprijetna čustva, a nam to ne daje pravice, da s partnerjem ravnamo grdo. Konflikti so nekaj povsem normalnega in v vsakem odnosu lahko pride do nestrinjanja, zato je skrb v tem primeru odveč, a ni odveč, če jih ne znamo reševati s spoštovanjem do partnerja. Zaupanje mora biti obojestransko, skupaj smo, ker si želimo biti, in zato moramo partnerja spoštovati tudi v trenutkih svoje šibkosti.

Torej, ne odločimo se samo za partnerja, ampak tudi za odnos, za katerega smo se pripravljeni truditi vsak dan znova, tudi takrat, ko metuljčki odletijo. Ljubezen je več kot samo to.