Se lahko odrečemo ljubezni, ki je polna bolečine, ali bomo vztrajali v toksičnih odnosih, ker mislimo, da je to ljubezen? Aleksandra Kocmut: "Že v otroštvu so nas naučili, da so taki odnosi, v katerih je nekdo nad- in drugi podrejen, odnosi, prežeti z raznovrstnim nasiljem, manipulacijo, pogojevanjem … – ljubezen. Tako v teh situacijah prepoznavamo prav to: ljubezen." Ampak ljudje z narcistično osebnostno motnjo (NOM) ne znajo ljubiti. "V odnosih nas gledajo kot 'pripomočke' za tešenje svojih potreb, kot svoje podaljške, kar pomeni, da moramo biti taki, kot hočejo oni, in ne taki, kot smo." In na tem mestu se lahko vprašamo, kdo smo in kako lahko odplešemo svoj zadnji ples z narcisom, da bi spet našli svojo notranjo moč, ki smo jo v odnosu z njimi izgubili. Več o tem si lahko preberete v pogovoru z Aleksandro, ki je po dolgi, mukotrpni poti iskanja pomoči, resnice in navsezadnje same sebe, našla luč na koncu predora.

Kako ljubijo ljudje z narcistično osebnostno motnjo in predvsem koga?

Ne ljubijo. Tega niso zmožni, saj niti do sebe ne morejo čutiti ljubezni. Ljubezen do sebe ni egoizem, ampak pomeni, da samega sebe sprejemaš takega, kot si, z vsemi napakami in pomanjkljivostmi vred, da se zavedaš, da si dobra oseba, vredna ljubezni in sprejemanja tudi od drugih. Mnogi ranjeni ljudje tega ne zmorejo. Oseba z NOM teh sporočil (da je dovolj dobra, da je sprejeta, da so tudi vsakdanje frustracije del življenja in da ni nič narobe, če naredimo napako) ni prejemala, zato se je naučila, da sme biti samo popolna, vse pomanjkljive vidike pa je odcepila od sebe (psihologija temu reče razcep).

Ljubezen do sebe in drugih pomeni sprejemanje sebe in drugega, intimnost (da si upaš biti v odnosu to, kar si), spoštovanje. Zato je osebi z NOM nedosegljiva. V odnosih nas gledajo kot "pripomočke" za tešenje svojih potreb, kot svoje podaljške, kar pomeni, da moramo biti taki, kot hočejo oni, in ne taki, kot smo. 

Faza dvorjenja in idealizacije, dogaja se pravljica – kdo so navadno njihove "žrtve", koga "zavohajo" in kako deluje ta medsebojna privlačnost? 

V fazi dvorjenja smo mi tisti, ki narcisa idealiziramo, saj se nam tak tudi kaže: lep, karizmatičen, prisrčen, očarljiv, sposoben, razgledan, svobodnega uma in duha, odločen, stabilen, lahko tudi malce plašen, skromen, požrtvovalen, altruističen … Narcis si izbira ljudi s šibko samopodobo, okrnjenim občutkom lastne vrednosti, take, ki se bomo prilagodili, se zlili z njim, ki se ne bomo upali upreti ali ga zapustiti. Ne išče partnerjev, vsaj ne v globljem pomenu te besede, ampak oboževalce, sledilce, sužnje. Nas, ki smo ranljivi, pa pritegne s prej naštetimi lastnostmi, ker se nam zdi trden, varen (nekdo, ki vedno ve, kaj je treba storiti, kaj je res in kaj ni ipd.), običajno pa tudi zato, ker smo se že v otroštvu naučili, da so taki odnosi, v katerih je nekdo nad- in drugi podrejen, odnosi, prežeti z raznovrstnim nasiljem, manipulacijo, pogojevanjem … – ljubezen. Tako v teh situacijah prepoznavamo prav to: ljubezen.

Idealizacija in razvrednotenje pa spadata med obrambne mehanizme osebe z NOM.

Zakaj se narcis in soodvisnik tako zelo ujemata?

V knjigi V opoju narcisa sem to opisala v več razpredelnicah, saj se ujemamo kot minus in plus. Drug drugemu dajemo to, kar nam manjka. Na primer: oseba z NOM želi odločati, soodvisnik je vesel, da mu ni treba; oseba z NOM potrebuje oboževanje, soodvisnik, ki sebe ne zmore "zdravo oboževati", to z olajšanjem usmeri nanjo; oseba z NOM izvaja nadzor, soodvisnik pa v tem prepoznava varnost; oseba z NOM verjame v svojo popolnost, soodvisnik pa išče popolnost v drugih, ker upa, da bo tako brezpogojno ljubljen; in še in še. Sčasoma pa se to sprevrže v pitje energije, saj narcisu ni nikoli dovolj, soodvisnik pa postaja vse bolj izčrpan. Tedaj skuša narcis dobiti, kar hoče, z vse bolj nasilnimi metodami, in spirala se vrti vse globlje.

Na začetku so lahko izjemno očarljivi in karizmatični, ampak s čim se izdajo? Na kaj moramo biti pozorni? 

Že na popolnost. Popolnih ljudi in odnosov ni. V resničnem življenju že ne. Če zmoremo o kom našteti deset pozitivnih in nobene negativne lastnosti oz. šibkosti, je lahko že to opozorilni znak. Tudi zato, ker lahko pomeni, da smo se že ujeli na limanice in vidimo samo to, kar hočemo videti.

Sploh v današnjem potrošniško in površinsko naravnanem svetu zlahka opazimo kopico znakov, ki so v družbi celo zaželeni ali vsaj sprejemljivi, v resnici pa so kaj lahko signal, da je nekaj narobe: če se kdo hvali, da nikoli ne odstopa od svojih načel; da nikoli ne joče; da je vse, kar je dosegel, dosegel popolnoma sam; da ne potrebuje nikogar; če izjavlja, da je ves svet zanič in krivičen; če blati svoje nekdanje partnerje; če je poln maščevalnih ali zavistnih fraz; če vselej zvrača krivdo na druge – nam mora zazvoniti alarm. Seveda vsi kdaj pa kdaj izjavimo kaj takega, kar bi lahko uvrstili med našteto. Oseba z NOM pa bo to govorila pogosto, zlasti pa takrat, ko bi morala prevzeti odgovornost za kaj ali sprejeti, da nekaj ni tako, kot se njej zdi.

Kaj se skriva za njihovo superiorno in vsemogočno masko? Kdo je v resnici oseba z narcistično osebnostno motnjo?

V svojem bistvu je oseba z NOM krhka, ranljiva, prestrašena, osramočena, z nizko ali nično samopodobo. Vse to pa oddeli od sebe, ker se je nekoč naučila, da taka ne sme biti (npr. če je kot otrok izrazila ranljivost, je bila okregana, kaznovana, sta ji bili odtegnjeni pozornost in skrb ipd.), in do teh vsebin zavestno nima dostopa. Namesto tega ima napihnjeni oz. do potankosti izgrajen lažni jaz, ki je točno tak, kakršna taka oseba želi biti (npr. močen, nezmotljiv, neranljiv, požrtvovalen, nenadomestljiv), in ki ga vzdržuje za vsako ceno. Treba je vedeti, da obstaja več vrst narcizma in da je tistim, ki se ujamemo v tak odnos, najtežje prepoznati tisto vrsto, ki se – tako se zdi in tako govorijo sami – nenehno žrtvuje za druge, ki ima "vse druge rajši kot sebe" in vedno najprej pomisli na druge (navidezna požrtvovalnost in tudi "žrtvenost"), ki vse življenje trpi zaradi izkoriščanja in krivic, ki se ji dogajajo, skratka ima do popolnosti naštudirano vlogo žrtve (t. i. prikriti ali ranljivi narcis). Dober test, ali gre za tovrstnega narcisa ali za kaj drugega, je empatija. Ko taki "žrtvi" zaupamo lastne občutke, ki se nam vzbujajo v odnosu z njo, bo vse tisto, kako "vedno najprej misli na druge" in jih "ima rajši kot sebe" in bi jim "vse dala", v hipu izpuhtelo – deležni bomo bodisi verbalnega napada, morda cinizma ali pa trpečega samogovora, kako smo ji s svojimi besedami zarinili nož v hrbet. Takrat bomo lahko jasno videli, da se sploh ne zaveda, da imamo tudi mi čustva in da s svojimi ravnanji tudi ona prispeva k temu, da je naš odnos slab, neenakovreden in nevaren.

Kakšen je njihov črno-beli svet in v čem je tako zelo drugačen od našega? 

V določeni fazi življenja je dojemanje nas vseh naravnano zelo črno-belo. Zagotovo se tega spomnimo iz otroštva. Navsezadnje že v pravljicah najdemo to črno-belo shemo sveta: dobra pastorka in hudobna mačeha; zlobna čarovnica in dobrosrčna princesa. Če bi bil svet res tak, bi bil zelo preprost in lahko doumljiv. Toda ko odraščamo – če gre naše duševno zorenje v pravo smer – ugotavljamo, da ljudje, dogodki, situacije, celo prostor in čas niso samo črni ali samo beli, da je celotno življenje zmes vseh odtenkov in da moramo vsako reč precej dobro spoznati, preden se odločimo, ali ima za nas več temnejših – in se bomo umaknili – ali več svetlejših – in bomo ostali prisotni. Zavedamo se npr., da je naš šef zelo sposoben in nas s tem, kar zahteva od nas, dejansko spodbuja, da tudi mi postajamo vse boljši, obenem pa je nagle jeze in ga je včasih težko prenašati; da je naš mož ljubeč, vendar tudi trmast; da naša sestra rada priskoči na pomoč, vendar pogosto opravlja in laže. In potem damo na tehtnico: ohraniti odnos ali ga zapustiti?

Oseba z NOM pa v skladu s prej omenjenima idealizacijo in razvrednotenjem nekoga vidi bodisi kot popolnega bodisi kot ničvrednega. Dokler ravnamo tako, kot želi narcis, smo lahko v njegovih očeh popolni; takoj ko se že v eni stvari ne bomo prilagodili njemu ali strinjali z njim, tvegamo, da nas bo razvrednotil. Če bi mi o kom menili, da je nesposoben, hinavski, da nam laže, nas ignorira, nam škoduje ipd., bi tako osebo praviloma zapustili oz. prekinili odnos z njo. Oseba z NOM pa nekaj ur, dni ali tednov misli o nas točno to in nam to tudi pove, pa vendar nas ne zapusti – ko bomo popustili in se ji znova prilagodili ter ji prikimali, nas bo v hipu spet idealizirala. Seveda ta nihanja sčasoma postajajo vse bolj skrajna in za soodvisnika dobesedno uničujoča.

Prav zaradi črno-bele perspektive ima oseba z NOM pogosto zelo enostranske (na videz jasne, odločne) poglede na svet. Vsemu, kar bi utegnilo ta pogled omajati, se kategorično izmika, tudi če gre za znanstvene dokaze. Kot protiargument navaja domneve, dogme ali se spusti na osebno raven, ki s samo temo nima nobene povezave. Karikiran primer: nekdo je obtožen kraje v podjetju. Narcis tega človeka pozna iz otroštva in ve, da je nekoč ukradel jabolko. Zato je prepričan, da je ta človek kriv. Pozneje se izkaže, da ni kriv, in se odkrije pravi krivec oz. tat, a narcis bo vztrajal, da je tudi ta človek kriv oz. je imel "prste zraven"; on že ve, saj tega človeka "pozna". Če mu bomo skušali dopovedati, da obstaja možnost, da ni tako, bo napadel nas osebno: "tatu" zagovarjamo, ker tudi sami krademo – ali pa samo zato, da bi nasprotovali njemu.

Kateri so tisti znaki, ki nakazujejo na to, da smo v odnosu z nekom, ki ima narcistično osebnostno motnjo?

Če smo v odnosu z osebo, ki ima vedno prav, ki nikoli ne pokaže vesti, kesanja, sočutja, odgovornosti, ki med čustvi pokaže predvsem jezo, ki nas omalovažuje, se nam posmehuje, ne potrdi nobenega našega čustva razen tistih, ki jih želi od nas (ko je ona vesela, moramo biti tudi mi), ki se tudi na vljudno in konstruktivno kritiko odzove agresivno, ki nas obtožuje stvari, ki jih nismo naredili, ki so ji zunanji ugled in govorice pomembnejši od resnice, ki ne prenese drugačnih mnenj in prepričanj – pa tudi če bo nekaj časa kot v nebesih, nato kot v peklu in spet nazaj – je precej verjetno, da smo se zapletli v tak odnos.

Kaj je narcistični gnev in v katerih primerih pride do njega? Zakaj?

Že ob možnosti, da bi lahko narcisa ranili v živo (in zanj je taka rana lahko že samo to, da vprašamo, ali je napravil nekaj, kar nam je obljubil), se v njem aktivirajo agresivne obrambe, ki služijo preprečevanju vsake možnosti, da bi se lahko počutil manj kot popolnega. Zasul nas bo z obtožbami, se skliceval na svojo požrtvovalnost ali kaj tretjega. Če pa ga pritisnemo ob zid, npr. damo mu vedeti, da vemo, da je lagal ali da je storil nekaj "slabega", se lahko v njem vzbudi narcistični gnev, ki ga sproži to, da smo dregnili v njegovo narcistično rano – tisto hudo, travmatično doživetje ali doživljanje, zaradi katerega se je ta motnja sploh razvila. Narcis čuti, da sme obstajati samo popoln, zato tako soočenje občuti kot smrtno nevarnost in bo reagiral temu primerno – torej skrajno nesorazmerno. Vedenje bo eskaliralo v kričanje, psovanje, fizično nasilje ali še kaj hujšega. Zato taka soočenja niti nimajo smisla in so lahko za nas celo nevarna. Taka odkritja nas morajo usmeriti k temu, da iz odnosa izstopimo, in ne k poskusom razčiščevanja in k utopičnim zamislim, da ga lahko "rešimo".

Od ljubezni do sovraštva in nazaj … Najpogostejše težave, ki jih lahko imamo v odnosu z nekom, ki ima narcistično osebnostno motnjo? Kdaj se končajo "medeni tedni" in zakaj se je spremenil oziroma ali se je?

Medenih tednov je lahko konec že po nekaj mesecih, običajno po letu dni ali pač na točki, ko oseba z NOM presodi, da smo dovolj ujeti, da lahko pokaže svoj "pravi jaz" (spodnjo, "grdo" masko). Torej se ni spremenil, samo zgornjo, "lepo" masko je odložil.

Poleg tega, da nas tak odnos psihično uničuje, so prisotne čisto konkretne težave, povezane npr. s premoženjem (narcis koga pretenta, da mu posodi denar), ugledom (narcis nas blati, izgubimo socialne stike, lahko tudi službo), otroki (svoj psihološki pritisk izvaja tudi nad njimi, nas blati pred njimi).

V kaj nas vzgajajo narcisi in kako? Gre za "pranje možganov"? Kaj se lahko iz teh odnosov naučimo?

V svoje podaljške. V "robote", ki služijo njihovim potrebam. Seveda gre za "pranje možganov", s tem nas ohranjajo v odnosu. Iz tega se lahko naučimo, da smo sami potrebni pomoči, da je z nami v resnici "nekaj narobe" (ampak ne tisto, česar nas dolži oseba z NOM!), da pristajamo na tako toksične odnose, in da se moramo iskreno zazreti vase ter ugotoviti, zakaj si to dopuščamo in kako se temu v prihodnje izogniti.

Katera so tista zmotna prepričanja, zaradi katerih ostajamo v takih odnosih?

Glavno in temeljno je: Nisem dovolj dober. Iz tega sledi: Nihče me ne bo nikoli imel zares rad. Nisem vreden ljubezni. Mogoče bi bilo boljše, da me sploh ne bi bilo. Nesposoben sem. (Ta prepričanja so marsikdaj v podzavesti in se jih sploh ne zavedamo.) Potem so posplošena: Sreča mi ni namenjena. Rojen sem pod nesrečno zvezdo. Sem pač tak, predober/preneumen/premehkega srca ipd. Saj je povsod tako. Saj so vsi taki.

To so idealni temelji, na katere narcis doda svoje, tako da smo potem prepričani: Samo on/ona me ima rad/rada. Brez nje/njega sem nič. Ne obstajam. Nimam pravice obstajati. Brez njega/nje ne bom preživel. Edini je, ki me zares pozna. Edina je, ki mi govori resnico. Ne morem/ne znam živeti brez nje/njega. Boljši/lepši/pametnejši/močnejši/modrejši je od mene. Zna se spopadati s svetom in življenjem, jaz pa ne. Ljubim ga/jo. Da, tudi zadnje je napačno prepričanje. To namreč ni ljubezen, ampak soodvisnost in zlitje, strah in sram, bolečina in negotovost.

Ali se narcisi lahko spremenijo ali so ta pričakovanja lahko nevarna in zakaj?

Moje osebno mnenje je, da se ne morejo. Gre za nerešljivo zanko: človek se lahko spremeni, če zazna, da nekaj počne narobe. Oseba z NOM je prepričana, da počne vse prav. Spremembo vidi kot nesmiselno, celo nevarno. Prepričana je, da z njo ni nič narobe, narobe je z vsemi drugimi. Zato je tudi prepričana, da ne potrebuje pomoči ali spremembe. V tem primeru pa je vsak poskus, da bi tako osebo spremenili ali jo že samo prepričali, da potrebuje pomoč, jalov. Pričakovati, da se bo spremenil, je nesmiselno, čeprav nam, če nas želi obdržati, to seveda obljubi; trdi, da se je že spremenil, in začasno spet vključi fazo dvorjenja, da nas dobi nazaj ipd. To je nevarno za nas, ker s tem ostajamo v takih odnosih in tudi sami stagniramo; ne le zato, ker smo še naprej ujeti v ta odnos, ampak ker si s tem zapiramo vse poti za lastno spremembo in rešitev.

Kako lahko izstopimo iz teh odnosov in kaj lahko pričakujemo? 

Tako, da naredimo čisti rez. Dobro moramo vedeti, zakaj odhajamo (nikakor ne zato, da bi narcisa "kaznovali", se mu maščevali, mu pokazali, da brez nas ne zmore, ipd.): zato da se rešimo, ker v tem odnosu ni za nas ničesar več. Oditi moramo nepreklicno in prerezati vse vezi. Angleščina pravi: no contact. Torej brez stikov. Pozabimo vse, kar smo se naučili o vljudni komunikaciji; v odnosu z narcisom nam bo to samo škodovalo. Preprosto se ne odzovimo več na nič z njegove strani (to je lahko zelo težko, a moramo vzdržati – po svoje je skoraj podobno odvajanju od zasvojenosti s kakšno substanco). Izginimo z njegovega radarja. Če nas zalezuje, napravimo vse, kar moremo, da se tega znebimo (menjava ključavnice, telefonske številke, zaprimo profile na družbenih omrežjih in ustvarimo anonimne ipd.).

Pričakujemo lahko, da nas bo skušal zvabiti nazaj (tovrstne tehnike so podrobno opisane v knjigi), da nam bo grozil, čustveno izsiljeval, nas blatil pred vsemi, ki nas poznajo, se čim bolj javno bahal z novo žrtvijo.

Če čistega reza ne moremo narediti (npr. zaradi nujnih dogovorov glede otrok), se moramo naučiti distancirati od odnosa: najprej na vedenjski ravni (kako komunicirati s tako osebo), čim prej pa tudi na čustveni (da z nami ne bo več mogel manipulirati, pa tudi zaradi sebe, da spoznamo, da to ni bila ljubezen, in zacelimo rane, tako da lahko na nujne stike gledamo predvsem "logistično").

Najhujše je, ko so v to vpleteni otroci. Tu je pri nas velika bela lisa, saj lahko oseba z NOM prelisiči odgovorne institucije, ker ne prepoznajo njenih manipulacij, otrokom pa se dela težko popravljiva škoda. Če je starš s to motnjo (ali MOM ipd.) mati, je izredno malo možnosti, da bodo otroci ustrezno zaščiteni, saj pri nas še vedno prevladuje mentaliteta, da je (še tako slaba) mati boljši starš kot oče.

Kakšne so lahko posledice na našem duševnem stanju, če smo bili v takem odnosu? 

Občutijo se kot izguba jaza, razčlovečenje, globok strah. Ne veš več, kdo si, občutki nevrednosti, sramu in krivde se ves čas poglabljajo. Pogosto pride do depresije, lahko tudi do drugih duševnih (pa tudi telesnih!) bolezni ali težav.

Odhajanje in žalovanje – s kakšnimi občutki se lahko srečujemo in kako jih lahko premagamo? 

Za uspešen odhod moramo usvojiti spoznanje, da v tem odnosu nikoli ni bilo ljubezni; da v njem nikoli nismo bili človek, oseba, bitje, ampak samo sredstvo. To je tisto, kar morda najbolj boli, a prav to je tudi tisto, kar nas odreši. Dokler namreč verjamemo, da nas je ta oseba nekoč imela rada in smo ob njej izkušali ljubezen, celo to, da smo bili ob njej "tisti pravi", sijoči, taki, kot bi želeli biti vedno – smo še vedno v pasti, četudi smo že odšli. Nevarnost, da bomo znova padli vanjo – bodisi z isto bodisi z drugo osebo – je velika. Ko dojamemo, kako je taka oseba v resnici gledala na nas, pa se zavemo, da bi prav tako lahko pričakovali ljubezen od kamnitega zidu. Tudi če bi želel, nas ne more imeti rad! In nesmiselno je to pričakovati. Takrat napoči čas za žalovanje – žalujemo za osebo, kakršno smo si naslikali, in za svojimi sanjami. Pomembno je, da se zavedamo, da – naj so bile še tako lepe – so bile samo sanje, fantazije, iluzije. Z narcisom nikoli ne živimo resnice – ne takrat, ko nas nosi po rokah, ne takrat, ko nas tepta v blato. Resnica je namreč nekje vmes. In skozi proces žalovanja bomo, če bomo iskreni do sebe, spoznali marsikaj o sebi, kar nas bo potem vodilo v lastne spremembe, da se nam kaj takega ne bo več ponovilo.

Sami ste bili zelo dolgo v odnosu z nekom, ki je imel narcistično osebnostno motnjo. V čem ste danes drugačni: kako ste prej gledali na odnos z narcisom in kako ga vidite zdaj?

Popolnoma sem opustila vsako pričakovanje, da bo kdaj drugače, da bom kdaj prejela "opolnomočenje" in bom prepoznana kot enakovredna. Zavedam se svojih omejitev in omejitev oseb z NOM. Če moram z njimi komunicirati, komunikacijo prilagodim (npr. komunikacija BIFF, ki je natančno opisana v knjigi). Predvsem pa se zadnja leta učim, da sem v redu, da sem vredna živeti in biti ljubljena, da sem v resnici taka, kot pač sem, in ne taka, kot so me naučile osebe z NOM, da sem. Ponazorim lahko tako: ko mi zdaj kdo izrazi pohvalo ali kompliment, si že drznem pomisliti, da ima mogoče prav; prej pa sem se ob tem počutila kot prevarantka, kajti "v resnici nisem taka, v resnici sem tako slaba, da če bi vedeli, kakšna sem, bi me takoj zapustili". Tudi to je eno (nezavednih) prepričanj, zaradi katerih smo za narcise tako mamljiv plen.

Kako to, da ste se odločili za pisanje knjige, in kaj je njeno glavno sporočilo, ki bi ga želeli položiti na srce vsem, ki so v takih odnosih?

S čim imam opravka, sem ugotovila po več mesecih raziskovanja po spletu – na ameriških spletnih straneh. Pri nas tega preprosto ni. Danes je sicer že veliko člankov na to temo, še vedno pa manjkajo čisto konkretni primeri in napotki. Zato sem sklenila pripraviti članek na to temo, ampak takega, ki bo podal dejanske primere, ki bo razumljiv tudi ljudem, ki niso podkovani v psihološki terminologiji. Ko pa sem posegla še po strokovni literaturi, je postalo jasno, da bo iz načrtovanega članka nastala knjiga, saj nisem želela pisati kar tja v en dan, ampak svoje izkušnje tudi strokovno utemeljiti.

Glavno sporočilo knjige je: Rešite sebe, ker osebe z NOM ne morete. Zapustite toksične odnose in si z delom na sebi zacelite dušo. Zaživite svojo resnico in svoje življenje.