Samsko življenje je polno izzivov. Če si navajen živeti v dvoje, se je treba privaditi na mnogo stvari. Treba je sam skrbeti za gospodinjstvo, poiskati si družbo za preživljanje prostega časa, najti si nove ljudi, s katerimi boš delil vse svoje radosti in vse skrbi, nenazadnje so večji tudi stroški gospodinjstva. Konec zveze prinaša številne probleme, še zlasti, če so vključeni otroci. Nekateri celo vztrajajo v zvezi brez ljubezni, ker se jim to finančno bolj izplača in se odločijo povsem oportunistično. In potem sledijo nezadovoljstvo, slaba volja in ne navsezadnje varanje.

V pogovorih z ljudmi v zvezi pogosto zasledim besede, da pri njih ni tako slabo in da bi bilo lahko še slabše. Govorijo si, da se bo stanje izboljšalo in se bo partner spremenil. Oziroma se sčasoma sprijaznijo s stanjem in se naučijo živeti z njim. Ljudje pri sebi trpijo in si dopovedujejo, da morajo biti zadovoljni s tem, kar imajo, in da biti samski, prinaša še več problemov. Ljudi je strah se spustiti v neznano, če imajo nekaj varnega, zanesljivega. Tudi, če v tisti zvezi niso srečni, tudi če sanjajo o nečem drugačnem, vseeno je zveza s trenutnim partnerjem nekaj, kar poznajo in ne skok v neznano.

Brez dvoma je včasih vredno vztrajati v zvezi. Prvi prepir, prva nesoglasja še niso vzrok, da bi odnehali. Zveza je trud, zveza je nenehno prilagajanje in ob prvih težavah je treba o njih spregovoriti, ne pa dvigniti roke in oditi. Nekateri ljudje včasih prehitro odnehajo in si sploh ne dajo prave možnosti za zvezo, ki bi lahko uspešno trajala celo življenje. Vendar če vidimo, da nas oseba ne osrečuje več, da zgolj životarimo in raje preživljamo svoj prosti čas s prijatelji kot pa s partnerjem, je to očiten znak, da je nekaj narobe. Če tudi po pogovoru ni izboljšanja, temveč je stanje enako, je čas za spremembo. Treba je biti iskren do samega sebe in do partnerja in mu priznati resnico ter s tem obema dovoliti, da srečno zaživimo naprej.

Si mar ne zaslužimo, da bi bili srečni? Ali nam je res dovolj, da je naše življenje povprečno, če bi bilo lahko odlično? Se zadovoljimo s povprečjem, namesto da bi stremeli k nečemu več? K nekomu, ki bi nas dejansko osrečeval in bi želel svoj čas posvečati nam? Vprašati se moramo, kaj nam pomeni več, biti z nekom zgolj zato, da imamo nekoga ali biti samski s priložnostjo, da spoznamo pravo osebo za nas?

V večini primerov se prej ali slej izkaže, da je bolje biti samski, kot pa z nekom v slabem partnerskem odnosu. Naš čas je preveč dragocen, da bi ga vrgli stran z osebo, ki nas ne osrečuje. Z osebo, ki nam ne nudi pozornosti, topline, zadovoljstva in sreče, temveč v nas predrami zgolj občutke slabe volje in malodušja. Tudi, če si samski, to še ne pomeni, da si sam. Tesne vezi z družino in/ali prijatelji nam lahko ponudijo ogromno, bistveno več kot partner, s katerim imamo slab odnos. In sami pri sebi vemo, zakaj smo samski – ker preveč cenimo samega sebe, da bi se zadovoljili z manj, kot si zaslužimo.

Iz tega razloga nas ne sme biti strah biti samski. V življenju je treba tvegati, da smo lahko nagrajeni. Če partner na naše lice ne izvabi več nasmeha, je nekaj hudo narobe. Če ni več želje po intimi, nekaj ne more biti prav. Ljudje se spreminjamo in zato se tudi naša čustva spreminjajo, ni nujno, da bomo celo življenje preživeli z eno osebo. In tega nas ne sme biti sram, ne smemo brezglavo vztrajati pri nečem, kar nas ne osrečuje. 

V življenju je treba biti pogumen. Če čutimo, da je v zvezi nekaj narobe, potem po vsej verjetnosti je. Ali bom kdaj našli nekoga boljšega? Ni nujno, ampak mogoče ga bomo in zaradi te možnosti je vredno zapustiti slab partnerski odnos in se prepustiti nečemu novemu. Dajmo si priložnost za resnično srečo in vsake toliko tvegajmo.