Kako bi se predstavila (in svoj IG profil) tistim, ki te še ne poznajo? Katerim temam daješ prednost na svojem profilu?

Moj profil Brlog nasvetov ponuja strokovne nasvete o odnosih za vse, ki želijo rasti – individualno, v paru ali v svoji starševski vlogi. Ne gre za osebni profil, na katerem bi razkrivala osebne izkušnje oziroma nekaj, kar je pomagalo meni. Delim strokovno podkovane informacije s področja sistemske relacijske psihoterapije in duševnega zdravja, kjer sem sicer tudi redno zaposlena. Kot zakonska in družinska terapevtka pa v so-avtorstvu izvajam programe za pare pod imenom 'ZA LJUBEZEN'.

Zdi se mi, da je predvsem v zadnjem letu na družbenih omrežjih naraslo število profilov, katerih namen je osveščanje o duševnem zdravju in osebni rasti. Tudi sama to opažaš?

Ja, res je, tudi sama to opažam in to pozdravljam. Menim, da smo Slovenci v zadnjih nekaj letih že naredili preboj, kar se tiče motivacije za delo na sebi. Vse bolj prepoznavamo pomembnost dela na sebi, na duševnem zdravju. Da je treba poskrbeti tudi za svojo psiho in čustveni svet, ne le za popoln videz in mišice (smeh). V zadnjih treh letih se name obrača vse več ljudi, ki so pripravljeni vlagati vase in narediti neko spremembo. Je pa tako, da večina nasvete in samopomoč najprej išče na internetu, na socialnih omrežjih in profilih ali na YouTube kanalih. Ker se zavedam, da kot družba pri raziskovanju sebe vse bolj potrebujemo najprej takšno 'zunanjo' izkušnjo, sem pred kratkim tudi sama vzpostavila YouTube kanal Brlog nasvetov, na katerem v obliki videov delim nasvete in svoja razmišljanja.

Je kakšna tema, kar se tiče področja duševnega zdravja in osebne rasti, ki bi jo ti sama v bodoče rada bolj osvetlila?

Najbliže so mi tematike sodobnega človeka v mladih ali srednjih letih, ki se sooča s praznino, stresom, splošno obremenjenostjo, stiskami/prehodnimi življenjskimi izzivi in išče svoj smisel oz. način, kako se samouresničiti. Menim, da je to danes že velik izziv, saj se poleg vseh impulzov, ki nas obdajajo, stežka umirimo in sploh zazremo vase. Prav zaradi tega bi želela svojim sledilcem še bolj približati pomembnost prakticiranja stika s seboj – bodisi prek pogovora s strokovnjakom, bodisi prek tišine (tj. meditacije, sprostitve).

Kakšen se ti zdi odnos mladih do teh tem? Se ti zdi, da je psihoterapija za mnoge danes še vedno tabu in nekaj, česar bi se morali sramovati, ali smo ljudje postali bolj odprti in dovzetni za njo?

Smo vse bolj odprti in dovzetni, s čimer se uspešno znižuje nivo stigme v naši družbi, ki je še pred nekaj leti bila zelo skeptična do psihoterapije. Ko sem se po zaključenem študiju prava lotila še študija psihoterapije, je marsikdo debelo pogledal in me vprašal, s čim se bom sploh ukvarjala (smeh). Danes odkrito govorim o tem, da dela terapevtom ne more zmanjkati, saj so potrebe ogromne, brezno življenjskih izzivov pa se je z epidemijo samo poglobilo. Sama interes za osebnostno rast in delo na sebi zaznavam še posebej pri starostni skupini 25–35 let.

V zadnjem letu se je to sicer nekoliko spremenilo, pa vseeno ... Zelo hitro se zgodi, da pozabimo na skrb zase, ker smo preveč zaposleni. Kako lahko po tvojih izkušnjah v svoj vsakdan vnesemo majhne spremembe in poskrbimo, da 'self-care' postane dnevna navada?

Najpomembnejše se mi zdi, da nekaj časa v dnevu preživimo v stiku s samim seboj, brez vseh motilcev (telefon, socialna omrežja, družina, partner, služba). Idealno bi bilo, da bi se vsaj eno uro dnevno ukvarjali z neko razbremenilno aktivnostjo (karkoli že to za nas pomeni). A ker je včasih to prej ideal kot realno izvedljivo, predlagam, da si en takšen ritual priredimo zjutraj. Ker so naši možgani zjutraj spočiti in še 'neokuženi' od poplave informacij, je priporočljivo, da prvih 15–30 min dnevno preživimo 'sami s seboj': v jutranji sprostitvi, pisanju dnevnika hvaležnosti, vizualizaciji dneva, ki je pred nami, ali pa da jutranji napitek oz. kavo spijemo v tišini oz. popolni osredotočenosti, hkrati pa ob tem ne posežemo po telefonu. Vsak ima teh 15 minut zase, če si jih le vzame!

Kaj tebi pomeni skrbeti za svoje duševno in fizično počutje? Kako izgleda tvoja 'self-care' rutina?

Zame je jutranji ritual, ki sem ga ravnokar opisala, nepogrešljiv del dneva. V tem najdem svojo osredotočenost in motivacijo, da dan izpeljem uspešno ter produktivno. Takšna praksa me vrača k sebi in vase, s čimer 'skeniram' svoje telo in vidim, kaj mi danes ustreza, česa je preveč oz. kaj bo treba v tem dnevu zmanjšati. Prisluhnem si in ustvarim sočuten dialog s seboj. Če je tisti dan zame še posebej težak, poskrbim, da se zvečer vsaj malo nagradim in si naredim boljši zaključek dneva. Z dnevnikom hvaležnosti vzdržujem visok nivo hvaležnosti za vse, kar me obdaja. Ko se počutimo dobro in pozitivno, to namreč pozitivno vpliva tudi na naše misli, saj sta um in telo neločljivo povezana. 

Se ti zdi, da se premalo zavedamo tega, da prav znotraj skrbi zase leži toliko odgovorov, ki jih iščemo? Da je 'self care' povezan z odnosi, ki jih imamo z drugimi, in da to, kakšen odnos imamo do sebe, vpliva na vsa ostala področja?

Da, definitivno, a stremim k temu, da na to stopnjo še pridemo, in verjamem, da se nas trenutno veliko kolektivno prebuja (smeh). Skrb do nas samih je temelj tega, v kakšne odnose vstopamo in jih kreiramo. Odnos ki ga imam jaz do sebe, namreč daje drugim vedeti, kdo sem in koliko se cenim. S tem drugim predamo sporočilo, kako bi želeli biti obravnavani. Če smo do sebe strogi, se nimamo dovolj radi, nismo kritični do tega, kakšnega partnerja ali prijatelje izbiramo, tudi drugim sporočamo, da bomo povsem zadovoljni le z drobtinicami. Paradoksalno pa se potem jezimo, zakaj nas okolica tako obravnava. Najpogosteje pa je to, kako vidimo sebe, odraz tega, kakšna sporočila smo o sebi dobili od najpomembnejših oseb v svojem otroštvu. Na podlagi teh sporočil smo razvili prepričanja o sebi in svoji vrednosti, kar smo s seboj prinesli v odraslost. Da se razblinijo prepričanja, ki so se v nas nalagala po 20, 30 let, pa je včasih (dolg) proces. In da, odgovori, ki jih iščemo, zmeraj ležijo v nas samih, le spomniti se jih moramo. Za to pa sta včasih potrebna čas in potrpljenje, mi bi pa kot družba radi instant rešitve in odgovore, servirane na pladnju – in to takoj (smeh).

Se ti zdi, da to, da si vzamemo čas zase, še vedno prevečkrat povezujemo s sebičnostjo? 

Glede na svoje izkušnje menim, da smo tukaj naredili napredek, kar pripisujem splošnemu napredku družbe: mladi se znajo nagrajevati, si vzeti čas zase, za užitek in blagodejne aktivnosti. Splošnega hedonizma je veliko več kot pri starejših generacijah, ki so se marsičemu odrekale iz želje po boljšem življenju. Kar je pa pri mlajših generacijah velika past, je to, da jih lahko spodkopa perfekcionizem ali deloholizem iz želje po tem, da bi živele udobneje in v večjem obilju. In točno tukaj potem zmanjka časa zase, zaradi česar se hitro znajdemo v začaranem krogu med službo, raznimi projekti in družino ipd. Zmanjka pa časa za pristen stik s seboj ali s partnerjem (mnogi partnerski odnos opisujejo bolj kot 'cimerski').

Zakaj je po tvojem mnenju tako težko biti iskren do sebe, v smislu tega, kdo smo, kako skrbimo zase in kako reagiramo v določenih situacijah?

Najtežje se je pogledati v ogledalo si priznati, da ne živimo tega, kar si želimo, oz. tako, kot smo si predstavljali. Soočenje s samim seboj oz. prevzemanje odgovornosti za svoje življenje se zdi ena najtežjih misij. Lažje je krivdo 'podtakniti' komu drugemu. A moramo se zavedati, da vselej, ko prst uperimo v nekoga drugega, s tremi prsti kažemo nazaj nase. Če so se nam krivice dogajale v otroštvu in mladostništvu, na to res nismo imeli vpliva, a to se spremeni takoj, ko odrastemo. Takrat nam življenje prinese tudi odgovornost, da s tem, kar smo dobili, s to svojo 'čustveno dediščino', nekaj naredimo in jo preokvirimo, če nam ne služi dobro. Tega lastnega priznanja nas je strah, saj se bojimo negotovosti in prihodnosti. A vedno povem, da enkrat, ko odkriješ, da si 'na dnu', na najslabši točki svojega življenja, globlje ne gre – od tukaj lahko zlezeš samo še navzgor.

Tako kot za izoblikovanje telesa potrebujemo pomoč osebnega trenerja, da nas vodi in usmerja, je pravzaprav terapevt trener za naš um.

Da, tako je. Če te boli noga, greš k zdravniku. Če te boli duša, ni nič narobe, če se na pogovor odpraviš k strokovnjaku. Strokovnjaki, usposobljeni za pogovor in raziskovanje globin, so namreč objektivne osebe, zato je tudi njihova perspektiva veliko objektivnejša, 'zunanja in nevpletena', kot če bi o tem razpravljali s svojimi dragimi osebami, ki so del naše osebne zgodbe. Osebno pa rada poudarim, da je terapevt le bergla, ki jo potrebuješ določen čas, da ponovno shodiš. Ko se pa dokopljemo do svojih notranjih kapacitet moči, ga več ne potrebujemo in to berglo damo na stran.

Se ti zdi, da čustva vse prevečkrat potlačimo, namesto da bi o njih govorili?

Da, to je še vedno kar prisotno, sploh v družbi, ki želi biti navzven videti popolna in neranljiva. Družbena omrežja so polna podob mladih ljudi, ki so neranljivi, nezlomljivi, vizualno popolni ter vedno na polno aktivni in motivirani. To je seveda nemogoče, zato je še posebej pomembno, da se z otroki in mladino veliko pogovarjamo o teh nerealnih, iluzornih in 'fake' podobah, ob katerih odraščajo, s čimer preprečujemo, da se ne bi ob njih počutili manjvredno ali slabše.