Pravljično življenje je samo pravljica

V sodobni družbi so v ospredju užitki, ugodje, romantični odnosi in pravljice, tako za dobro jutro kot za lahko noč. V teh pravljicah prevladuje eno samo čudovito življenje, za katero potrebujemo popolnega partnerja, družino, službo in tisto kremo, s katero bomo resnično zasijali v vsej svoji lepoti. Prav tako imamo tudi vlogo, ki so nam jo dodelili drugi, saj nas od rojstva vzgajajo, kaj moramo misliti, čutiti, želeti ... In kdo pravzaprav moramo biti, da se bomo ustrezno pozicionirali v družbi, saj moramo nekam ali nekomu pripadati. Danes ni lahko biti sam ali samo to, kar si, v svetu, kjer se pričakuje, da si popoln v svoji vlogi, ki ti pripada. 

Postali smo ujetniki lastne podobe: Svobodni v nesvobodni družbi 

Naša pravljica se je začela že v zgodnjem otroštvu, ko smo bili pridni ali poredni otroci, in verjetno še marsikaj vmes, potem pa smo dobili vedno bolj definirane oznake, na primer intelektualci, poslovneži, znanstveniki, umetniki, športniki, glasbeniki in še mnogo drugega. "Naša" odločitev, kdo smo oziroma kaj hočemo biti, pa vključuje tudi imidž, ki ga je treba graditi, zato kupujemo svojo podobo, za katero smo se pripravljeni odpovedati tudi sebi. 

Drugačni, a v svojem bistvu enaki – samo vloge so različne

To pomeni živeti točno po določenih predpisih, saj ne moreš biti pameten, če nosiš seksi oblačila, skrbna mama ne sme na pijačo ali bog ne daj se celo zabavati, kot tudi ne moreš biti uspešen, če se voziš s kolesom, ali še huje, uporabljaš svoje noge. Če poenostavimo, torej zapeljivo oblečena ženska po naših stereotipih išče samo seks, tako kot pridna gospodinja s predpasnikom išče samo, kje bo lahko kaj počistila in podobno. 

Na koncu smo vsi goli pod oblačili, ampak ali je res, da že obleka naredi človeka. Ali ne priznavamo s tem, da je naš svet zelo omejen, črno-bel, in to brez sivine, so samo vloge, ki so že vnaprej določene, ne glede na to, kdo smo v resnici pod obleko. Še več, tudi drugim sugeriramo, kdo morajo biti, da jih lahko pospravimo v naše predalčke, ki jih pravzaprav ni veliko, saj v naši omari ni dovolj prostora za vse, še posebej tiste, ki izstopajo oziroma nas kakor koli vznemirjajo. 

In zakaj nas motijo oziroma nas vznemirja podoba nekoga drugega, ki živi svoje življenje in ne našega? Kot prej omenjeno, prva ne uporablja naše postelje, medtem ko druga ne bo naredila čistke našega stanovanja (na žalost). Še več, mogoče ta gospodinja tudi bere, ustvarja in še mnogo drugega, česar ji nismo pripisali, ker je za nas samo ženska, ki pospravlja, kuha in nič drugega. 

Mi in oni – kdo je boljši

Ali nismo površni tudi sami, medtem ko tako radi to očitamo drugim, kadar jih sodimo na prvo žogo? Na primer, s prstom pokažemo na neznanko, da je površna, plehka, ampak je ne poznamo. Ne poznamo njene zgodbe, ampak videli smo njeno sliko in za nas je to dovolj, da smo jo pospravili v predalček, dober ali slab. Pa je res tako preprosto in enostavno? 

Mi smo tisti "pametni, moralno nesporni, uspešni, popolni ..." Ali pa se samo pretvarjamo, da smo boljši, kot smo v resnici, in s svojim "pametnim" mnenjem to želimo na vsak način poudariti ali dokazati, mogoče celo sebi. 

V tem kontekstu lahko izpostavimo celo "tiste drugačne", svobodomiselne, ki so odprtega uma in stojijo za svojo miselnostjo: Živi in pusti živeti. Do tega so prišli s trdim delom na sebi, zato je njihova resnica naprednejša, boljša, ampak spet – edina "pravilna", medtem ko ne dajejo obsodb, vsaj tako mislijo: "Ne obsojam, ampak ..." Na drugače misleče pogosto gledajo zviška, saj drugi še niso dosegli njihove višine. 

In po čem sodijo nas? Kdo smo pred drugimi in koliko iskrenosti je v tem? Kaj oziroma kdo ima pravico definirati našo vrednost? 

Si upaš biti samo ti?

Tako radi se skrivamo pred svetom, ker se bojimo obsojanja in lastne nepopolnosti. Bomo delili naše solze, slabe trenutke, neuspehe, padce in ponosno razkazovali trebuh, potem ko smo spraznili cel hladilnik po napornem dnevu? Ne bomo in tudi odgovor, zakaj ne, je popolnoma jasen – strah nas je, da se pokažemo v svoji celoti, ker tega ne smemo, če hočemo biti del uspešne družbe, ki narekuje trende. In trendi se spreminjajo. 

Še pred nekaj leti so ženske ponosno skrbele za dom, medtem ko danes veljajo za neuspešne, kot da je to nekaj sramotnega, kot hitro radi obsodimo ženske, ki so se posvetile izključno karieri. Biti všeč vsem je misija nemogoče, saj boste všeč samo tistim, ki preferirajo vloge, ki so jim blizu.

Ampak vse to je del nas, hočemo ali nočemo, samo vsega ne moremo deliti. Na primer tudi intelektualke kdaj naredijo neumnost, karieristke kaj počistijo, gospodinja bo mogoče napisala knjižno uspešnico, feministke pa se prav tako lahko "noro" zaljubijo, in to celo v moškega. Kdo pravi, da to ni mogoče, in zakaj bi nas vloge morale omejevati? Omejujejo nas samo toliko, kolikor se pustimo drugim prepričati, kdo smo ali kdo moramo biti, čeprav smo lahko veliko več od tega. 

Iskanje izhoda iz določene vloge 

Vsi igramo, da bi bili sprejeti v izbrano družbo, del katere želimo biti, kar vključuje določena pravila vedenja, oblačenja, standarde, vrednote in vse, kar spada zraven, ampak nekateri se ne počutijo sprejete, saj vedo, da to niso oni. In v tej človeški ranljivosti se hitro pojavijo še podporne skupine, ki ti ponudijo varno zavetje, prodajajo svoje razmišljanje in želeni občutek pripadnosti. Mi proti drugim in spet mi, ampak kje si tukaj ti. "Mi ti bomo pomagali, mi te bomo izoblikovali, mi te bomo učili, z nami ti bo bolje ..."  Ali si danes res ne pomagamo več v bližnjih odnosih, s pomočjo katerih naj bi tudi rasli, napredovali in spoznavali sami sebe? 

Igranje v ljubezenskih odnosih 

Igranje nas omejuje tudi pri vzpostavljanju pristnih odnosov, saj moramo slediti pravilom, kako pristopiti, kdaj poklicati, kdaj spati z nekom in še in še ... Pravzaprav je vse samo igra, vsaj na začetku, do vsebine pa danes niti več ne pridemo. 

Rok odnosov je krajši: Kratko in sladko 

Danes se odločamo za odhode, preden bi se resnično spoznali v dobrem in slabem, saj želimo vzeti samo dobro in nič drugega. Bližine si želimo, a se je hkrati bojimo, zato odidemo, še preden bi lahko kaj izgubili, predvsem svojo vlogo in lastno predstavo. In kaj je lažjega kot zamenjati odnos, v katerem si nismo več všeč, še posebej ko nam začne nastavljati ogledalo in podobo, ki je nočemo sprejeti v nepopolnosti. 

Življenje skoti rožnata očala ali beg pred resničnimi občutki

Zakaj bi se trudili ali tvegali, če je na voljo toliko instant užitkov, ki jih sodobna družba dovoljuje oziroma na neki način celo spodbuja? Zdaj lahko kadar koli, na tisoč in en način, navežemo stik, a so ljudje čustveno manj dostopni, saj se bojijo lastne nesreče, medtem ko smo že nesrečni v iskanju nečesa, česar niti sami ne zmoremo dati, še manj dobiti. Kave ne pijemo več samo zato, da bili bolj budni ali zbrani pri delu, ampak hočemo v njej uživati, v vsakem požirku, v vsakodnevnem ritualu. In prav take rituale zaljubljenosti radi znova in znova doživljamo tudi v odnosih. Oh, ti metuljčki, ščemenje v trebuhu, pogled na svet skozi rožnata očala in občutki svet je lep, medtem ko je rok trajanja te vznesenosti največ dve leti, včasih pa celo manj. 

Slovo od tradicionalnih vlog moškega in ženske 

Vrednote so se spremenile, saj so bili mnogi užitki starejšim generacijam – preprosto povedano – prepovedani, danes pa so užitki namenjeni vsem. Tukaj je bila narava v osnovi manj prizanesljiva do žensk, če imamo v mislih instant užitke, saj naj bi se ženske bolj navezale na moškega iz enega razloga. V naravi so težje preživele same z otrokom, ampak danes so osvobojene zakonov narave, kar pomeni, da so izgubile primarno vlogo, ki je velela ohranjati odnos.

Kdaj je konec igre? 

Realno življenje se začne, ko odletijo metuljčki in vidimo partnerja takega, kot je, saj se igranje vlog običajno konča šele v dvojini, v globljih odnosih, ki si jih pravzaprav nekje v sebi želimo. V njih ne spoznavamo samo partnerja, ampak tudi sebe, vso paleto čustev, ne samo lepih, ampak resničnih. Iskrena ljubezen ni igra in bo obstala tudi, ko si boste sneli masko. Pa naj si bo to ljubezen prijateljev, družine ali partnerja. 

Dovoli si občasno pristne trenutke v dvoje ali družbi 

Bodi samo to, kar si. Človek, ki rad občasno kaj dobrega poje ali popije, se ljubi strastno, pleše v dežju, naredi kdaj tudi kakšno neumnost in še in še. Vsak ima pravico živeti po svoje, ampak včasih si je treba tudi upati in prekršiti vsa nenapisana pravila ter zrušiti podobo, ki nas definira ... Če ne pred vsemi, pa vsaj pred tistimi, ki jih imate iskreno radi. 

Svobodni smo za štirimi stenami 

Ustvarili smo svet, ki je varno zavetje pred vsem, česar nočemo videti in resnice nočemo videti popolnoma gole. Popolnoma svobodni smo lahko samo za štirimi stenami domačega doma, kjer si lahko vzamemo čas zase, in smo končno to, kar v resnici tudi smo – samo nepopolni ljudje.