Vsi si želimo ljubezni, a imamo lahko različna pričakovanja, hkrati pa se razlikujemo tudi po tem, kaj hočemo pri svojemu partnerju. »To je odvisno od osebnosti in karakterja, pa tudi od tega, v kateri fazi življenja smo,« pravi terapevtka Aleksandra Klopčič z javnega zavoda Mala ulica. »Včasih še sami ne vemo, kaj točno iščemo pri partnerju, in na nek način izvemo ta odgovor šele, ko najdemo 'pravega'. Na to, v koga se zaljubimo, namreč težko vplivamo, ker se to zgodi nezavedno.« 

Iskanje pravega – kaj danes sploh iščemo?

Ni skrivnost, da želimo zase popolnega partnerja, a kaj to pravzaprav pomeni? V grobem lahko ljudi razdelimo na dve skupini: eni iščejo v partnerjih predvsem romantiko, vznemirjenje in seksualno ujemanje, zato so v glavnem osredotočeni na začetno fazo ljubezni, ko so stvari še sveže in neraziskane, pojasnjuje terapevtka. »Zelo jim ustreza potrditev, ko jim nekdo dvori, in prija jim, ko najdejo nekoga, ki tudi z veseljem sprejema njihovo dvorjenje.«

Druga skupina je bolj premišljena, usmerjena v iskanje življenjskega sopotnika, ob katerem se bodo počutili sprejete, dragocene in varne. »Pomembni vprašanji, ki se tukaj odpirata že na začetku odnosa, sta: Ali je to oseba, ki bi lahko z mano zdržala vse življenje? Ali si lahko tudi jaz predstavljam svoje življenje preživeti s to osebo? Tukaj je v ospredju izbiranje, kdo mi lahko vse to nudi, in neizbežno mora preteči tudi določena količina časa, da lahko to sploh preverimo.«

Ni pa nujno, da se oba vidika ljubezni med seboj izključujeta. »Lahko se zgodi, da nas ljubezen zadene kot strela z jasnega, kasneje pa se iz nore strasti rodi vseživljenjska povezanost v odnos,« poudarja terapevtka Aleksandra Klopčič in nadaljuje: »Lahko se zgodi zavestna ljubezen, pri kateri ni v ospredju vprašanje, kdo v nas prebudi zanimanje in vznemirjenje, ampak s kom bi se lahko postarali. Lahko pa je v ospredju bolj romantična ljubezen in začetna strast sčasoma razvodeni, odnos ne zdrži izzivov zrele ljubezni in razpade.«

Zakaj danes razmerja pogosteje razpadejo? 

Ne glede na hrepenenje po ljubezni, ki ostaja v nas, je danes več ločitev kot v preteklosti, a pri tem moramo vedeti, da so nekoč ljudje v odnosih ostajali ne glede na vse, tudi takrat, ko jim ni bilo lepo v njih. »Danes ni več družbene norme zakonske zveze in vseživljenjske monogamije,« pravi Aleksandra in pri tem dodaja, da je bila zakonska zveza izumljena iz praktičnih vidikov in s povsem neromantično željo. »Ideja o tem, da je romantično ljubezen lepo doživeti in da nam tudi pripada, se je rodila relativno pozno.« S pomembnimi kulturnimi premiki pa se je spremenilo tudi to, kako doživljamo ljubezen. »Izpostavila bi predvsem potrošništvo ter vzpon ideala čustvene izpolnjenosti in sreče. Ta dva pojava gresta z roko v roki, saj potrošniška drža temelji na zgodbi, da se sreča skriva za vogalom, v tem izdelku, v tistem človeku. V resnici pa sreče v potrošniški družbi ne moremo nikoli ujeti in tako kot hrčki poganjamo kolesje potrošništva.« 

 Vsekakor je privlačno živeti v nenehnem stanju romantične ljubezni, v stanju izpolnjenosti, poželenja in vznemirjenja, a to povleče s seboj tudi določene negativne stvari, opozarja terapevtka: »Ena največjih je ta, da dobimo od primarnega odnosa v življenju vse manj varnosti. Kot že vemo, pa je potreba po čustveni varnosti človeška primarna potreba, brez katere se težko razvijamo v smeri samoaktualizacije. S tega vidika kratkotrajni odnosi ne pomenijo nič dobrega za dolgoročno psihološko zdravje ljudi.«

Kaj je serijska monogamija in kako jo prepoznamo?

»Serijska monogamija je sosledje monogamnih odnosov, ki se zvrstijo v življenju posameznika. Nič ni narobe, če nam ustreza sporadična menjava partnerjev in zmoremo to narediti na spoštljiv in pošten način. In seveda če zmoremo vzeti v zakup slabosti, ki jih serijska monogamija prinaša v naše življenje. Vsaka nova zaljubljenost, ki se obeta pri serijski monogamiji, namreč za sabo potegne tudi bolečino razhoda, ki se mora zgoditi, da lahko zacveti nova ljubezen,« pojasnjuje terapevtka. 

Odločitev samo za en odnos kljub vsem drugim možnostim je lahko včasih težka. »Z odločitvijo za en odnos rečemo ne vsem ostalim potencialnim odnosom, ki bi eventualno lahko bili boljši. S serijsko monogamijo se izognemo temu strahu pred napačno odločitvijo in posledično bolečino nedoživetega. Na svetu namreč zagotovo hodi več naših sorodnih duš in številni ljudje, s katerimi bi lahko doživeli čudovito ljubezen. Če se nam uspe s tem dejstvom sprijazniti, ni težko izbrati ene osebe, ki morda ni popolna, je pa zadosti dobra, da je vredna naše ljubezni, in ob njej vse življenje razvijati svoje zmožnosti ljubiti.«

»Mogoče je še kaj boljšega« je misel, zaradi katere lahko iščemo v nedogled

Danes pogosto skačemo iz zveze v zvezo, a se v nobeni ne ustalimo za vedno, saj nam ne uspe doseči svojega cilja – popolnega razmerja. Pri tem pa nam zagotovo ni v pomoč niti vprašanje, ki si ga tako radi zastavimo: Ali je to res to? 

»Zagotovo je tam zunaj še kaj drugačnega, kar bi nam lahko ustrezalo. To je dejstvo! Ne vem pa, od kod nam prepričanje, da je drugačno hkrati tudi boljše in da moramo to tudi nujno preizkusiti,« pravi Aleksandra in nadaljuje: »Morda se tukaj z nami poigravajo naši možgani, ki nas zalagajo z dopaminom, samo dokler so stvari nove, drugačne in zanimive. Hkrati pa težko krivimo samo kemijo možganov, saj dokazano nismo sužnji dopamina.«

Prepričanje, da je tam zunaj še nekaj boljšega, nas vedno znova in znova peha v iskanje, sočasno pa smo večno nezadovoljni, saj ne zmoremo ceniti tega, kar imamo tukaj in zdaj. »S samim iskanjem primernega partnerja ni seveda nič narobe, to ni nobena patologija. Vprašanje pa je, kdaj začutimo, da je nekdo dovolj dober in da lahko nehamo iskati,« se v tem primeru sprašuje terapevtka in dodaja: »S tega vidika se je dragoceno vprašati, od kod izhaja naša želja po ljubezni in ali se jo sploh da potešiti ali pa gre morda za nenasitno lakoto. Po kakšni ljubezni hrepenimo? Si morda želimo, da bi 'tam zunaj' obstajala popolna ljubezen?«

 Pomembno je, da ozavestimo, ali so naše zahteve realne ali pa smo ostali ujetniki svojih idealiziranih predstav, od katerih se nismo nikoli zares poslovili. »Brezpogojno, vseobsegajočo in popolnoma izpolnjujočo ljubezen lahko namreč doživljamo samo kot dojenčki v naročju svojih mater. V tem primeru lahko iščemo v nedogled in zamenjamo nešteto partnerjev, saj takšne ljubezni v odraslih odnosih ne bomo našli. Tovrstna ljubezen je omejena samo na obdobje zgodnjega otroštva. Hkrati je to tudi osnovna potreba vsakega človeškega mladiča. Pri ljudeh, ki tega iz najrazličnejših razlogov niso mogli doživeti, opažamo tendenco, da se razvije nepotešljivo hrepenenje po idealni ljubezni, ki pa je v odraslih odnosih ne morejo najti, ker je tam ni. Iskanje takšne ljubezni nam bo prineslo samo veliko bivših partnerjev.«