Čustva so nekaj izjemno močnega in mogočnega. Če jih pravilno upravljamo in jih povezujemo s kognitivnimi funkcijami, kot sta logika in razum, z njihovo pomočjo razvijamo sposobnosti za produktivnost, samooskrbo in zdrave medosebne odnose. A ker so se čustva razvila kot primitivni instinkt, lahko zaobidejo logiko in razum, kar ima lahko neprijetne posledice. Tisti, ki razvijejo čustveno zasvojenost, se ujamejo v past znanih občutij preteklosti in se zelo intenzivno odzivajo na svoja čustva. V tem primeru se v možganih odvijajo prav takšne kemične reakcije kot pri ostalih vrstah odvisnostih. Ljudje s čustveno zasvojenostjo lahko postanejo odvisni od določenih čustev zaradi udobja, olajšanja ali pobega. Čustvo tako preraste v obsedenost, prisilo in zasvojenost, kar lahko privede do nespametnega odločanja, neprimernega vedenja, nefunkcionalnih odnosov. 

Ko intenzivno doživljanje postane 'normalno' in ko 'normalno' postane 'dolgočasno' 

Mateji se zdi, da njena partnerska zveza ni takšna, kot bi morala biti. Počuti se izčrpana od nenehnega 'potiskanja in hkrati vlečenja', kot da bi morala vseskozi hoditi po jajčnih lupinah. V odnosu ni iskrene in odprte komunikacije, sploh pa ne pogovorov o občutkih in doživljanju. Vedenje partnerja je nepredvidljivo in nedosledno. V odnosu je zmedena, osamljena, nesrečna, a si še vedno domišlja, da jo bo partner rešil občutkov in dopolnil. Kljub nekajletnemu čustvenemu trpinčenju si ne predstavlja, da bi zvezo zaključila, saj ji kljub vsemu nudi občutek domačnosti. 

Opisana dinamika kaže na soodvisniški odnos, v katerem nobeden od partnerjev ni srečen, a kljub vsem znakom ne moreta odnosa zaključiti. Čustvena odvisnost je torej vztrajanje v nezdravi, morda celo zlorabljajoči partnerski zvezi in nezmožnost prekinitve odnosa. Telo se v tem primeru navadi na nenehen stres in doživljanje neprijetnih občutkov – še več, telo morda potrebuje vedno več stresa, konfliktov, zlorabe. Ti občutki pa so podobni kot pri zasvojenosti z npr. alkoholom, drogami. V tem primeru gre za nekakšen paradoks – oseba si želi zdravega odnosa, a se obenem boji zapuščenosti in zavrnitve, zato še vedno išče v nezdravem odnosu bližino in pomiritev. 

Kako prepoznati odvisnost v odnosu?

Nezmožnost zaključiti odnos: zavedamo se, da partner ni pravi za nas, da nismo srečni in da se stvari zelo verjetno ne bodo nikoli spremenile, a kljub temu odnosa nikakor ne moremo zaključiti.

Ne najdemo razloga za vztrajanje v zvezi: pogosto je, da nimamo niti enega logičnega razloga, da bi v zvezo nadaljevali, a še vedno sta strah in tesnoba bistvena elementa, da vztrajamo. 

Nočemo priznati, da je razmerje tvegano: zatiskamo si oči in čakamo na boljše čase, kljub temu, da smo čustveno že močno izčrpani od vseh konfliktov in težkih obdobij. Ob misli, da bi odnos zaključili pa se počutimo samo še slabše.

Zanikamo škodljive učinke razmerja: to lahko vključuje psihično, fizično ali spolno zlorabo, a stalno iščemo izgovore za vztrajanje v odnosu.

Sprejemanje partnerjeve kritike kot običajno vedenje: vse prej kot normalno, kaj šele spoštljivo vedenje, toleriramo kot nekaj normalnega.

Ko poskušamo končati zvezo, si hitro premislimo: kljub občasnim prebliskom, da bi zvezo zaključili, lahko začutimo fizično nelagodje, napetost, tesnobo ...

  Ignoriranje nasvetov najbližjih: ne želimo slišati dobronamernih nasvetov in zaskrbljenosti prijateljev in družine, da je zveza nefunkcionalna, kar običajno vodi v oddaljitev ali prekinitev stikov z njimi. 

Obupani poskusi vzpostavitve stika po intenzivnem konfliktu: ko partner izrazi željo po zaključku odnosa, sledijo intenzivni in obupani poskusi, kako ga zadržati in nadaljevati zvezo – kljub vsem prej naštetim dejavnikom.

Kdaj poiskati pomoč? 

Zasvojenost v partnerskem odnosu težko premagamo sami. Zagotovo pa je pomoč terapevta potrebna takrat, ko smo popolnoma odvisni od partnerja; verjamemo, da je razmerje smisel življenja; ne moremo zaključiti nefunkcionalnega razmerja; doživljamo trajne spremembe v razpoloženju (depresija, tesnoba).

Viri: AddictionCenter / RecoveryConnection