Pozdravljen,

da bi vam lahko odgovorila na vaše vprašanje bi seveda od vas potrebovala več informacij. Predvsem o tem, kakšne odnose ste v preteklosti imeli v življenju (družinske, prijateljske in z nasprotnim spolom) ter kaj se je dogajalo v odnosu z omenjenim dekletom. Ker jih nimam, bom poskušala odgovoriti glede na to, kaj razberem iz vašega vprašanja in tudi na to, kaj so najpogostejši razlogi za tovrstne težave pri ljudeh, s katerimi se pri terapevtskem delu srečujemo terapevti. Pri čemer seveda obstaja možnost, da bodo moja predvidevanja napačna. Zato vam v vsakem primeru svetujem, da se osebno oglasite pri izbranemu terapevtu na psihoterapiji, ki vam bo lahko pomagal razjasniti vašo situacijo. In vam pomagal preseči težavo, ki jo omenjate.

Pa poglejva. Za začetek iz vašega vprašanja razberem, da ste v partnerski odnos vstopili precej pozno in sprašujem se, ali ste bili pred tem že v kakšnem odnosu z dekleti. V primeru, da je bila to vaša prva punca in pred njo niste imeli veliko deklet ali morda celo nobenega, bi lahko to, da ne morete naprej, izhajalo iz dejstva, da je ta odnos v vaše življenje prvič prinesel intimno bližino z nekom.

Dejstvo je, da smo človeška bitja opremljena z navezovalnim vedenjem in si zato večina od nas, vsaj v nekakšni obliki, želi partnerskega odnosa ali vsaj bližine drugega. Ko po dolgem času ali celo prvič v življenju najdemo partnerja, ki nam vzbuja ta občutek, si seveda želimo, da bi pri tem ostalo.

A, če se odnos ne izzide, poleg izgube človeka, na katerega smo se navezali v času zveze, izgubimo tudi bližino, po kateri smo tako dolgo hrepeneli. Pogosto pa ob tem doživimo tudi strah, da bomo do konca življenja ostali sami. Pri tem seveda ne pomaga, če se ob razhodu soočamo tudi z občutkom praznine, ki je ponavadi prisoten že pred začetkom odnosa in ga odnos začasno zapolni, nato pa se vrne, ko partner oddide.

Pri tem se je potrebno zavedati, da občutek praznine ni povezan s prisotnostjo ali odsotnostjo partnerja, ampak izhaja iz našega odnosa do sebe. Z njim se ponavadi srečamo, ker tekom svojega življenja "zapustimo" sebe in svoje občutke, da bi ugajali drugim ali ravnali "pravilno", namesto tako, kot čutimo ali želimo. To za razliko od trdnih temeljev in občutka lastne vrednosti, če si upamo iti za svojimi potrebami in željami, občutimo kot veliko praznino.

Zaradi vsega omenjenega ni redko, da po razhodu s partnerjem, svoje upe za ponovno zalogo dobrih občutkov in za zapolnitev naše praznine, usmerimo ravno na partnerja, ki nam je prijetne občutke bližine in pripadnosti v preteklosti že zagotovil.  Zato upamo in razmišljamo o tem, kaj bi lahko storili drugače, da bi se odnos obdržal ali ponovno obnovil. A pogosto nas ravno to hrepenenje po prijetnih občutkih toliko zaslepi, da si, namesto, da bi si ogledali dejstva in tisto, kar se v resnici dogaja, v mislih ustvarjamo iluzije o tem, kaj je bilo in kaj bi lahko bilo.

Zato, če pogledava vašo situacijo s stališča dejstev so ta naslednja:

Z dekletom sta dvakrat poskusila z odnosom, pa se ni izšlo. Vaše bivše dekle ne želi biti več v tem odnosu (iz kakršnih koli razlogov že). Vi na to dekle in situacijo niste jezni (čeprav bi bila to logična reakcija na to, da vas je že dvakrat zapustila) in gojite upe ter si želite biti še naprej s tem dekletom.

Iz tega bi zaključila, da ste v tem odnosu pozabili nase in na najbolj pomembno vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti: "Ali je ta odnos sploh dober zame?" Zato bi vas, namesto, da razmišljate o tem dekletu in vajini nesojeni zvezi, raje usmerila na razmišljanje o sebi.  O tem, ali vam je nastala situacija všeč. Vam je ok, kar se je dogajalo? Kar je to dekle naredilo ali česar ni naredilo? Kakšno je vaše stališče v zvezi z nastalo situacijo? Ste jezni, žalostni? Pri tem bi vas spodbudila, da se še posebej posvetite svojemu občutek jeze. Saj se zdi, da si je ne dopustite. Jo lahko občutite in kako ravnate z njo? Jo lahko usmerite na drugega, kadar vas nekaj razjezi? Ali jo potlačite? Ali jo morda celo usmerjate nase: namesto, da bi se razjezili na drugega, obsojate sebe za to, kar se je zgodilo?

Pogosto imajo težavo z izražanjem jeze ljudje, ki so bili vzgajani v okolju, kjer se niso smeli razjeziti oz. izražati negativnih čustev. Odrasli okoli njih ponavadi  tudi niso prevzemali odgovornosti za svoja dejanja (in napake), za konflikte ali težave pa krivili njih ter jim zbujali občutek krivde.

Taki ljudje so kasneje v življenju nagnjeni k temu, da prevzemajo odgovornost za vse, kar se zgodi v njihovi okolici in zato namesto, da bi se razjezili na druge, to jezo obrnejo nase in pri sebi iščejo, kaj so naredili narobe in kaj bi lahko naredili drugače, da do nastale situacije ne bi prišlo. Tak način delovanja seveda prinaša težave v naše odnose, predvsem zato, ker se pretirano fokusiramo na svoje napake in pogosto spregledamo, kaj počnejo drugi. Kar pa kaže na občutek nevrednosti in nezadostnosti in pretirano čačenje drugih.

Če vam je to znano, je za vas resnično pomembno, da zavzamete stališče do nastale situacije ("Mi je všeč, kar se je zgodilo? Kaj si v resnici mislim o dejajih dekleta?) in si dovolite razjeziti se na dekle in na situacijo, če se pri teh vprašanjih srečate s svojo jezo. Pri tem je pomembno zavedanje, da smo ljudje vedno upravičeni do svojih čustev, tudi če ima morda druga stran dobre razloge za svoja dejanja. Na to, kar čutimo, ne moremo vplivati. Zato mora biti vedno prostor, da svoja čustva lahko izrazimo. Seveda se potem pojavi vprašanje, na kakšen način to storimo, a na tem mestu to za vašo situacijo ni tako pomembno. Važno, da si dopustite lastna čustva.

Za vas pa bi si tudi želela, da bi na tole situacijo uspel pogledati iz druge, bolj zdrave perspektive in sicer: "Ali jaz sploh hočem nekoga, ki noče mene?". Perspektiva "Želim nekoga, ki noče mene.", je namreč zelo povezana z občutkom lastne  nevrednosti. In, da ta občutek lahko presežemo, se moramo prav tako, kot če želimo preseči občutek praznine, začeti obračati nazaj k sebi: k svojim čustvom, željam ter potrebam in jih začeti izražati. Tega se lahko lotimo tako, da se poskušamo čim pogosteje spraševati, česa si želimo, kaj čutimo, kaj nam je všeč in kaj ne. In nato tudi reagiramo na to: se umaknemo, če nam nekaj ne ustreza. Si izpolnimo željo. Povemo, če se z nečem ne strinjamo ...

Počasi na tak način izoblikujemo bolj trdno samopodobo in jasno sliko o tem, kdo pravzaprav smo in kakšne so naše želje. In enkrat, ko vemo, kdo smo in kaj želimo, vemo tudi, česa nočemo. Tako sčasoma lahko zamenjamo perspektivo iz: "Ali me nekdo hoče?" v perspektivo "Koga si jaz želim za partnerja?"

In vi si definitivno zaslužite več od nekoga, ki si ne želi biti z vami!  Toda šele, ko boste sami ugotovili to, bo prišla tudi partnerka, ki vas bo spoštovala takega, kot ste in, ki si bo, najbolj od vsega na tem svetu, želela biti z vami!