Odnosi so lahko izziv že sami po sebi, ko se srečata dva različna svetova in smo prisiljeni sprejemati določene kompromise ter se prilagajati. Sčasoma se naučimo, kaj si želimo in kaj nočemo več, zato si lahko sami izberemo pot, po kateri bomo hodili z izbrano osebo. Toda, kaj če se počutimo, kot da smo v labirintu, kjer se nam zdi, da nobena odločitev ni prava, saj z njo nikoli ne pridemo do cilja, h kateremu stremimo? In čeprav hočemo priti ven, ostajamo na mestu, naredimo nekaj korakov naprej in spet nazaj, saj jih niti ne zmoremo več. V tem primeru ne gre za pomanjkanje kondicije, ampak za strah pred intimnostjo, ki jo nehote sabotiramo. 

Postavljanje nerealnih standardov

Popolno telo, bister um, lep obraz, dobro ime, primerna izobrazba, ugled in denar, vse to in mogoče še več iščemo pri svojem potencialnem partnerju, za katerega pričakujemo, da bo zadovoljil vsa naša (pre)visoka pričakovanja, vsako željo in potrebo, hkrati pa ko najdemo najboljši približek temu, bomo še vedno našli nekaj, kar nam manjka ali nas je zmotilo. Zakaj? Ker tako hočemo in nekje v sebi vemo, da nihče ne more doseči naših idealov. In tako ostajamo v večnem iskanju nečesa boljšega, nekaj, kar bi končno zadovoljilo naš perfekcionizem in visoke zahteve, ki jih postavljamo samo zato, da bi lahko ohranili varno distanco. Na zalogi imamo namreč že vnaprej pripravljenih nešteto izgovorov, zakaj je bilo naše razmerje obsojeno na propad, hkrati pa si nočemo priznati, da svojim popolnim predstavam ne ustrezamo niti sami ali (še huje) smo daleč od njih. 

Nešteto analiz in testov, s katerimi se hočemo zaščititi 

Povsem naravno je, da hočemo minimizirati tveganje, kar je v odnosih sicer težko, saj so nepredvidljivi kot tudi ljudje sami. Namesto občutkom in čustvom raje zaupamo kljukicam, s katerimi ocenjujemo partnerja, ali nas je res vreden. V tem primeru je partner samo objekt, za katerega pišemo pluse in minuse, da bi zmanjšali tveganje. Analize, učenje, opazovanje, testi, vse to nam preprečuje, da bi se pristno povezali in predali, medtem ko nas vsako odstopanje od naše predstave prestraši in povzroči hudo paniko v naši glavi. In še takrat iščemo mnenje ali nasvete za svoje intimno življenje povsod drugje, samo ne pri nas samih. Ljubezen ni posel in ljudje nismo logični ravno zaradi čustev, ki jih imamo, zato jih ne moremo povsem kontrolirati ali predvidevati, kar pomeni, da nam še tako dobre strategije in taktike ne bodo pomagale zmagati v ljubezni.

Skrivanje samega sebe in izguba povezave

Občutki manjvrednosti nas pogosto omejujejo v odnosih, saj se ne pokažemo v celoti, ampak se trudimo ugajati. Namesto da bi vzpostavili pristno povezavo, jo bojkotiramo s svojo lažno podobo, neiskrenostjo in neizražanjem samega sebe. Strah pred obsojanjem in zapustitvijo je močnejši od tega, kdo smo, zato se svojemu partnerju sploh ne razkrijemo, ker mislimo, da taki, kot smo, nismo dovolj dobri. V ozadju je lahko podzavestna misel "slab človek sem, ne moreš me ljubiti", kot tudi strah pred ranljivostjo, da so drugi ljudje slabi in nas bodo le prizadeli, še toliko bolj, če se razkrijemo. Tako ostajamo v polovičarskih odnosih, v katerih se nikoli zares ne povežemo, še manj pridemo do kakršne koli globlje vsebine. 

Podzavestno iskanje konfliktov, ki nas bodo osvobodili

Takšni in drugačni konflikti so običajen del odnosa, če imamo v ozadju agendo, kako bomo reševali svoj odnos, pa naj si bo to z iskanjem pojasnil, kompromisov in tako naprej. Včasih pa jih lahko uporabljamo nekonstruktivno, v smislu ohlajanja odnosa, ker nam je oseba prišla preblizu in se zaradi tega počutimo ogrožene. Da bi partnerja odrinili, iščemo konflikte, ga kritiziramo in uničujemo odnos, medtem ko iz sebe, hočemo ali nočemo, delamo osebo, ki jo je težko ljubiti. Projekcije, obtoževanja in izpadi – z njimi pokvarimo lepe trenutke, skupni čas in zbežimo tudi pred vso odgovornostjo, ko nas partner potrebuje, saj mu ne moremo dati razumevanja in opore, ker bi to naš odnos samo še bolj poglobilo. 

Beg v okupacijo in številna mašila

Zelo radi bežimo v tisoč in eno mašilo ter si natrpamo urnik od jutra do večera, vse le zato, da bi se izognili svojemu partnerju in soočenju z njim. Plani in načrti za prihodnost se odlagajo ali spreminjajo v zadnjem trenutku, kot da jih nikoli nismo nameravali zares uresničiti. Mogoče si samo na glas ne upamo priznati, da že iščemo izhod iz odnosa, v katerem smo se začeli izgubljati oz. nas je začel ogrožati. Umik se namreč zgodi takrat, ko naš odnos postane bolj (pre)resen, zato neprestano skrbimo za obdobja vroče – hladno, s katerimi več ali manj uspešno vzdržujemo varno razdaljo, dokler nekega dne ne postane prevelika.

Razlogi, ki so lahko v ozadju strahu pred intimnostjo 

Strahu se pogosto priučimo, kar pomeni, da ga lahko vodijo nepredelana bolečina iz preteklih odnosov, nezdravi modeli iz otroštva, kjer smo ljubezen povezali z bolečino in osebno stisko, mešani občutki do nam pomembnih oseb, zaradi katerih smo morali potlačiti svoje želje in potrebe, nesprejemanje samega sebe, ker so nas vedno imeli le pogojno radi, in najrazličnejše travme, ki jih nehote še vedno podoživljamo v odnosih. Pri tem pa se moramo zavedati, da tako, kot smo se naučili strahu, se lahko naučimo tudi znova ljubiti – pogumno in iskreno. 

Torej, bodimo potrpežljivi, sočutni in razumevajoči do svojih občutkov in imejmo v mislih, da bomo strah najlažje premagali tako, da se bomo z njim soočili in delali na tem, da bomo tudi sami boljši ljudje. Samo želja ni dovolj, ampak se bomo morali naučiti, kako lahko zgradimo odnose, ki nam bodo nekaj pomenili in za katere bomo končno upali odpreti svoje srce ter (kar je najpomembnejše) da bomo v njih zmogli vztrajati kljub našemu strahu pred intimnostjo.