V resničnem življenju se včasih ne glede na to, kako zelo ljubimo svojega partnerja, pojavijo tudi konflikti. Vzbudijo lahko dvome ali celo pomisleke o samem odnosu, še posebej, če smo se znašli v začaranem krogu konflikta, za katerega menimo, da ni rešljiv. A zakaj tako mislimo? Prav iz konfliktov se lahko marsikaj naučimo drug o drugem – tudi o sebi. 

»Spomnim se citata še iz časa dodiplomskega študija psihologije, ko smo se učili tehnik reševanja konfliktov, takrat po Gordonovem treningu komuniciranja za učitelje. Glasil se je: “Konflikti so kot dež in davki. Ne moremo se jim izogniti, lahko pa se naučimo biti bolj vešči pri ravnanju z njimi”. S tega vidika bi odgovoril, da je glavni razlog za konflikte v odnosih ravno odnos sam. Če z nekom nismo v odnosu, tudi ne prihajamo z njim do konfliktov,« pravi Jakob Filip Tamše, specialist klinične psihologije, kognitivno-vedenjski terapevt in transakcijski analitik.

Kako razumemo konflikte?

Razlogov, zakaj se konfliktom ne moremo izogniti, je pravzaprav veliko, saj imamo kot različni posamezniki tudi svoje želje, potrebe, vrednote, mnenja in še in še. A kakor koli pogledamo, do konfliktov v odnosu običajno pride takrat, ko nam nekaj ne ustreza ali nas moti, zato nam hkrati dajejo tudi možnost, da nekaj spremenimo. V otroštvu so nas učili hoditi, govoriti ... Prav tako pa smo se o odnosih učili tudi od svojih bližnjih (običajno od mame in očeta oziroma svojih skrbnikov). Na tak način smo ustvarili svojo predstavo o ljubezni in razvili določene komunikacijske veščine. Ampak do težav največkrat pride, kot omenja tudi klinični psiholog, če se kot otroci nismo naučili, kako se rešuje konflikte.

»Veščina reševanja konfliktov namreč ni prirojena, ampak se je moramo skozi vzgojo in socializacijo naučiti. Dostikrat nastane problem, če se v svojem odraščanju nismo naučili razločevati med osebo in željo/potrebo. Za triletnega otroka je namreč to še preveč zapleten miselni in čustveni proces, zato otrok vsako zavračanje njegove želje dojema, kot da ga ne sprejemamo kot osebo, kot da ga nimamo radi. Majhen otrok, če njegova želja ni izpolnjena, doživlja čustveno trpljenje, in ker po otroško ne razume, zakaj bi drugi želel, da on trpi, zaključi, da je »logično«, da ga pač nima rad. Vsak starš pa ve, da ne neha imeti rad svojega otroka vsakič, ko mu vzame tablico in ga pošlje spat. Zato je bistveno, da skozi vzgojo otroke naučimo, da to, da mu ne izpolnimo vedno vseh želja, ne pomeni, da ga nimamo radi, ga ne sprejemamo ali ne spoštujemo. To je v bistvu zelo zahteven psihični proces in pred nekje sedmim ali osmim letom starosti otrokov psihični aparat še ni dovolj razvit za takšne sorte razlikovanje. Če samo pomislimo na pravljice, tam se “dobro” od “zlega” loči po tem, ali “dobra vila” otroku izpolni vse želje, “zlobna mačeha” pa ne (ker skrbi za svoje interese – pa je res zato zlobna?).«

Če bi nas resnično ljubil … 

Vse, česar smo se naučili, pa se lahko kasneje ponavlja tudi v naših partnerskih odnosih, saj pri tem, kako ovrednotimo besede in dejanja drugih, izhajamo iz sebe, a v konfliktih nikoli nismo sami. Pogosto vidimo samo svoje potrebe, medtem ko partnerja niti ne slišimo, še manj razumemo. Razumemo samo to, kar si mi želimo. 

»Kadar partner ne sprejme z navdušenjem in ne izpolni vsake naše ideje, želje ali potrebe, predloga, lahko to doživimo, kot da ne sprejema nas v celoti, kot osebo, kot da nas nima rad. Napačna logika je, da če bi nas” resnično ljubil”, bi si moral vedno želeti, da se mi dobro počutimo, in za to tudi poskrbeti. To seveda ni res. V partnerski terapiji tako učimo pare, da če partner ne sliši, razume, sprejme, upošteva in izpolni čisto vsake naše želje, to še ne pomeni, da nas je nehal imeti rad. Spomnim se klienta, ki je doživel pravi 'aha' moment, ko je razlagal, kako ga partnerka ne ceni in ne spoštuje, ker občasno (zelo redko) zavrača seks. Ko sem ga vprašal, ali je zavrnila njega ali spolni odnos, pa je debelo pogledal in vprašal, če ni to isto? Seveda ni, lahko pa se tako občuti. Med partnerjema, ki živita v nekem vzajemnem trajnem odnosu, so konflikti želja in interesov neizbežni. Te se moramo naučiti reševati. Primer za to je tista znana šala o tem, kako je žena želela v Portorož, mož pa v Logarsko dolino, potem pa sta se malo pogovorila, našla kompromis in naredila tako, kot je rekla žena. Tukaj se šala konča, v realnosti pa potem vsak mož ve, da se je žena v Portorožu že nekako oddolžila. V vzajemnih odnosih obstajata neka, recimo temu ekonomija uslug, in neka mera, kolikokrat kdo popusti. To ni nujno ravno 50:50, lahko je tudi 80:20, če je razmerje moči pač takšno in obema partnerjema tak dogovor ustreza. Problem je, če je 100:0 in en od partnerjev kronično ne pride nikoli na svoj račun.« 

In če konflikti posegajo v naše vrednote?

Vrednote, ki so nam pomembne, se lahko razlikujejo od para do para, a prav tako se lahko razlikujejo tudi med partnerjema. »To so primeri, ko gre za različna prepričanja, okus, življenjski slog, način vzgoje otrok in predsodke (splošno vedenje, moralnost, oblačenje, problem čistoče, izražanje, religija). Pomembno je, da vemo, kdaj gre za konflikt nasprotujočih si želja in kdaj vrednot.”

»V primeru konflikta vrednot lahko poskusimo bolje spoznati in razumeti drugega. Tako se lahko poučimo o okolju in kulturi, iz katere drugi prihaja. Zanimivo in koristno se je tudi poglobiti v svoj vrednostni sistem, kar pomaga odkriti, od kod izvirajo posamezna stališča, ki jih imamo sami, ter kako se je oblikoval naš vrednotni sistem. Tako lahko na primer nekdo ugotovi, da je velika potreba po redu pravzaprav posledica nasilnosti njegovih staršev. S tem spoznanjem lahko spremeni svojo »vrednoto« ali pa vsaj postane bolj toleranten do recimo »pomanjkljive« redoljubnosti pri partnerju. Pomaga pa tudi že to, da se poskušamo vživeti v položaj drugega in gledati na stvari skozi njegove oči, kar nas senzibilizira za njegove vrednote, pa tudi bolj tolerantni postanemo. Če pa vse te metode odpovejo in še vedno prihaja do vrednostnih konfliktov, potem ne preostane drugega, kot da se naučimo to sprejemati. Dejansko ni mogoče vsega vedno popraviti in urediti, ampak je včasih treba preprosto potrpeti. Če so razlike prevelike, je popolnoma OK tudi zapustiti odnos,« pojasnjuje Jakob Filip Tamše. 

Včasih se zgodi, da smo se pripravljeni določenim vrednotam, ki so nam pomembne, tudi odpovedati, vse za to, da bi obdržali odnos, a moramo biti pri tem iskreni do sebe – ali se jim res lahko in katerim? 

Kako konflikti vplivajo na naše odnose? 

Mnogi se konfliktov bojijo, saj mislijo, da je zaradi tega njihov odnos ogrožen oziroma pod vprašajem. Kot pravi tudi klinični psiholog, terapevt in analitik Jakob Filip Tamše, bo marsikoga presenetilo, da konflikti na odnos načeloma vplivajo dobro. »S konflikti oblikujemo odnos po svoji meri, tako da imamo znotraj njega ustrezno postavljene meje in dovolj dobro zadovoljene vse svoje pomembne potrebe in vrednote. Konflikti so za nas v odnosih kot dleto in kladivo za kiparja. Če hoče kipar narediti kip, potem mora znati »udariti« na pravem mestu z ravno pravo silo. To ne pomeni uničiti, ampak ravno prav z občutkom oblikovati. Tako iz klade marmorja recimo nastane kip Davida. Večji problem kot konflikti v odnosih je kronično izogibanje vsakršnemu konfliktu. To lahko vodi v potlačevanje čustev, razvoj anksioznih in depresivnih motenj in razvoj cele gore psihosomatike. Prav tako pa se brez konfliktov ne more rešiti noben resnejši problem. Samo predstavljajte si, da partnerja gradita hišo in pri tem ne prideta do nobenega konflikta. Je to mogoče? Seveda je, ampak potem hiše ne gradita partnerja, ampak samo en od njiju. Drugi pa je nekje drugje, njegove želje in potrebe niso upoštevane in končni produkt ne more biti po meri obeh. Seveda je v odnosih in skupnem življenju potrebna prava mera vzajemnosti in upoštevanja tudi želja in interesov partnerja. Konfliktov ne smemo mešati z zlorabami in nasiljem, kar je pogosta zabloda, tudi zato, ker se izraz v medijih pogosto uporablja v kontekstu vojaških konfliktov. Če v odnosih prihaja do tega, ne govorimo več o konfliktih, ampak o zlorabi moči in nasilju. Konflikt sam po sebi ne vodi v fizično nasilje, je pa povezan z izražanjem jeze in moči.«

Kaj pogosto delamo narobe?

Pogosto konfliktov ne znamo reševati na ustrezen način, ampak jim nehote podarimo rušilno moč, ki lahko odnos pripelje do bridkega konca. Včasih moramo stopiti korak nazaj in na celotno situacijo pogledati tudi z drugega zornega kota. Namesto tega pa se tako radi podamo v besedni boj in vse, kar nas zanima, je le naša zmaga – ti si kriv in samo ti, da se jaz tako počutim. 

»Subjektivno pa bi iz svojih kliničnih izkušenj rekel, da gre dostikrat za nerazlikovanje ustrezne in zdrave jeze od rušilnega prezira in morda celo sovraštva. Kadar nam je neka stvar ali vrednota pomembna, je prav, da se tudi znotraj odnosa za njo borimo. In psihična energija za boj je normalna in zdrava jeza. Obstaja pa nezanemarljivo število ljudi, ki se jeze bojijo, zelo verjetno zato, ker so bili kot otroci žrtev (pijanih) nasilnih staršev in potem tudi v odraslosti mešajo vsak povišan ton kar z izgubo kontrole in fizičnim nasiljem. Posledično se vsaki jezi in konfliktom skušajo za vsako ceno izogniti, kar seveda ni ne dobro ne zdravo. Moramo se znati zdravo razjeziti. Dostikrat pa namesto jeze, ki je zahteva za spremembo vedenja, v konfliktih izražamo škodljiv in toksičen prezir. Namesto da bi jasno izrazili, kaj želimo, da drugi naredi drugače, ga pričnemo žaliti in poniževati. Namesto da bi pri drugem pozivali občutke sočutja, krivde in skrbi za interese obeh strani, skušamo drugega razvrednotiti z žaljivkami in skušamo izzvati bolj neustrezno čustvo sramu. Namesto: “Odnesi smeti, ta teden si ti na vrsti!” (kar bi bilo ustrezno), rečemo: “Presneti prašič umazan, poglej se kak svinjak imaš, a te ni nič sram”, kar vodi v negativno spiralo prezira in kontra prezira in ne privede do želene spremembe v odnosu oziroma ga celo poslabša.«

Kakšne so lahko posledice nerazrešenih konfliktov?

»Spomnim se pregovora, da če rečeš ja, ko misliš ne, se sicer lahko izogneš konfliktu v odnosu, a začneš vojno v sebi. Neprestano popuščanje in izogibanje konfliktom preseli konflikt s polja medosebnih odnosov v polje intrapsihičnega. Navzven tako lahko ohranimo “mir v hiši”, znotraj sebe pa trpimo, ker trpijo naše potrebe, želje in vrednote. Tako da je vstopanje v konflikte pač del odraslega življenja. Pomembno se je naučiti, da so konflikti po svoji naravi neprijetni za vse vpletene in da je treba to neprijetnost zdržati. Fokusirati se je treba na cilj, pri tem pa voditi račun tudi o drugem in o odnosu. Ne sme pa biti nekonflikten odnos cilj sam po sebi. Prenašanje neprijetnosti ob konfliktih, kadar vemo, da se zavzemamo za nekaj pomembnega, je bistvena lastnost psihično zdravega posameznika in samo z dobro razvito toleranco za prenašanje konfliktov in sprejemanjem dejstva, da nas ne morejo vsi imeti radi in sprejemati, je nujno potrebno za uspešno partnerstvo, še bolj pa starševstvo, da o prevzemanju odgovornosti za vodstvene položaje v službi ali politiki sploh ne govorimo. Včasih je najtežje sprejeti tudi dejstvo, da se vseh konfliktov ne da rešiti, pa če delamo še tako vse “prav” in smo pri tem najbolj dobronamerni. V takih primerih je najboljši možni način rešitve konflikta umik iz odnosa ali pa celo fizičen umik. Tega ne smemo enačiti s porazom ali celo ponižanjem, ampak je včasih to najbolj modra rešitev. V odnosih je bistveno pomembnejša veščina to, da vemo, kdaj se ustaviti, kot pa to, da zmagamo ali celo to, da imamo vedno prav.«

V konfliktni situaciji se torej večkrat bojujemo drug proti drugemu in zagovarjamo le svojo resnico, a tudi naš partner ima lahko svojo resnico – se ji lahko približamo? Nam je pomembneje, da zmaga naš prav, ali je pomembneje, da zmaga naš odnos? Znamo prisluhniti drug drugemu in najti rešitev?

V videu si lahko ogledate, o čem bo tekla beseda prihodnjič.