Ko se vloge v odnosih med seboj pomešajo pride do velike disfunkcionalnosti in popačenih pričakovanj. Čeprav nas vloge v odnosih včasih lahko omejujejo, je kljub temu dobrodošlo, da nam dajejo orientacijo. Dokler vsak prevzema odgovornost za svojo vlogo v odnosih bodo le- ti lahko zdravi. Ko nekdo določeno vlogo zanika ali si prisvoji drugo, se lahko ustvari nezdravo čustveno okolje. Če naprimer mama preveč posega v vlogo partnerke ali če partnerka preveč posega v vlogo mame to slabo vpliva na dinamiko v odnosu, ki lahko vodi v neravnovesje in nezadovoljstvo.

Včasih smo vloge preprosto prisiljeni zamenjati, ker čutimo, da nekdo ne opravlja svoje. Če je moški v vlogi otroka in ne prevzema odgovornosti, bo ta podzavestno prevzela vlogo njegove mame. Občutek ima, da mora poskrbeti in paziti zanj, ker on ne bo za njo, zato jo prevzame materinski čut. Postane lahko stroga, preveč ukazovalna, pretirano skrbna in zaščitniška. Svojega partnerja začne opominjati, ga poučevati, ga prekomerno kontrolirali in usmerjati. Tako še bolj poglobi njegovo nesamostojnost in neodgovornost, sama pa v tej vlogi postane vedno bolj nesrečna.

Lahko pa se zgodi, da ženska misli, da bo na ta način pridobila več njegove ljubezni in pozornosti. To pomeni, da postane pretirano ustrežljiva in požrtvovalna, da mu bo dokazala, kako dobra partnerka je. A medtem pozabi biti partnerka, ampak se spremeni v mamo. Kot mama se preda skrbi zanj in zapostavi sebe. Svoje potrebe postavi na stran in na prvo mesto postavi njega. Ves čas se sprašuje, kaj on rabi in mu ne glede na njegovo obnašanje vse poenostavi. 

Vse naredi zanj brezpogojno, on pa samo pričakuje. Čeprav si želi, da bi bil zanjo bolj hvaležen in ji pokazal, koliko mu je vredna, se dogaja ravno obratno. Vedno manj jo ceni in opazi. Zanj v tej vlogi postane samoumevna in nezanimiva. V njemu več ne stimulira moškosti in želje, da se zanjo potrudi in da spoštuje njeno prisotnost. Ženska kljub trudu na ta način izgubi svojo privlačnost in ženstvenost. V trudu, da bi se mu dokazala, postane senca sebe. Pozabi, kdo je in kaj rada počne. Morda se pritožuje, a ne postavi mej in ne zna reči ne.

Velikokrat se to zgodi zato, ker v partnerstvu na nek način podzavestno posnemamo odnose iz svoje primarne družine. Če smo takšno dinamiko opazili doma, se nam to zdi znano in normalno, zato se tudi v našem partnerstvu pojavijo isti vzorci obnašanja in čustvovanja.

Pomembno je, da ne glede na to, da drug drugemu ustvarjamo vloge, ostanemo zvesti svoji. Ker si lahko resnično srečen in izpolnjen samo, ko si v tisti, ki ti je namenjena v tem odnosu. Tudi, če nekdo lahko iz nas potegne vlogo, ki je sicer nočemo igrati, je na nas, da ostanemo v svojem notranjem stebru. Da vemo kaj si zaslužimo in katere potrebe imamo. 

Če v partnerju vidimo otroka in prevzamemo vlogo mame, potem nimamo partnerja. In naš partner izgubi partnerko. Obema nekaj manjka. Oba nekaj pogrešata. Ti pogrešaš moško oporo, ki bi jo morala dobiti od partnerja, on pa potrebuje partnerko, ki bi stimulirala njegovo moškost.

Tvoj partner ne sme nikoli postati eden izmed tvojih otrok, ker je samostojen in odrasel človek. Zavedaj se, da lahko sam poskrbi zase in da to ni tvoja naloga. Zato iz svojih ramen vzemi občutek dolžnosti in skrbnosti. 

Občutek, da moraš držati pokonci štiri vogale hiše in da je vse odvisno samo od tebe. Da si za vse sama in da če ti ne boš tega postorila, ne bo nihče. Ta prepričanja te držijo v vlogi mame. Včasih moraš najprej sama spustiti vajeti, sprejeti nazaj vlogo ženske in samo opazovati, kako se bo dinamika spremenila.

Ko se boš obnašala do njega kot ženska, ne kot mama, bo začel drugače gledati nate. Ker tudi on ne potrebuje še ene mame, ampak potrebuje žensko. Ti pa potrebuješ partnerja in ne otroka.