Naši starši so ljudje, tako kot mi, ki so imeli svoje starše in imajo zato svoje posledice. In četudi ima večina ljudi možnost, da postanejo starši, še ne pomeni, da bodo postali tudi ljubeči starši. In če niso, bo to imelo posledice na njihovih otrocih. Ena verzija staršev, ki se ne more pohvaliti z ljubečo vzgojo, so starši, nagnjeni k narcisizmu. Čeprav naj bi bila vloga starša ena izmed najbolj nesebičnih vlog, so narcisistični starši ravno obratno, zelo sebični.

Čeprav se v manirah svoje narcisistične osebnosti radi pohvalijo, da so popolni starši, je to ponavadi samo fasada. Kot starši so namesto na potrebe svojega otroka osredotočeni samo na svoje potrebe. Vse se vrti okrog njih in otrok se mora obnašati tako, da bo izpolnjeval njihove potrebe, in ne oni njegovih. Če tega ne naredi, poskrbijo, da mu dajo občutek krivde. Ves čas mu očitajo, da mora biti hvaležen, da ima sploh hrano na mizi, da ima streho nad glavo, da mu perejo obleke ... Čeprav pozabijo, da je to pravzaprav njihova dolžnost. Da je to njihova odgovornost, ki so jo sprejeli, ko so se odločili, da bodo imeli otroka, ki mu zdaj očitajo, ker se je rodil in morajo skrbeti zanj.

Otrok postane grešni kozel za vse v družini. 

Starši radi poudarijo, da si zaradi njega ne morejo privoščiti določenih stvari, da imajo zaradi njega partnerske težave, da zaradi njega niso uspeli doštudirati ... Niso zmožni prevzeti odgovornosti za svoje napake, zato jih projicirajo na lastnega otroka in nanj prevalijo krivdo. Takšni starši otroka ne gledajo kot samostojno bitje, ampak kot svojo lastnino. Zelo radi poudarijo: "Ti si moj otrok", kar izraža lastninjenje in občutek, da lahko zato z njim delajo, kar želijo.

Predvsem pa mislijo, da imajo lahko nad njim popolno kontrolo. Da mora zato ustrezati njihovim kriterijem in ambicijam, ki jih sami morda niso dosegli. Da morajo izgledati na določen način ali se obnašati na določen način. V nasprotnem primeru jih žalijo in ponižujejo. So do njih kritični ali morda celo izpostavljajo njihove vizualne in osebnostne pomanjkljivosti, da jih vpričo drugih osramotijo. Ali pa jih primerjajo z drugimi sovrstniki in jim dajo vedeti, da ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj.

Ne spoštujejo otrokove zasebnosti in osebnega prostora, tudi ko otroci že odrastejo. Na primer vstopijo, ne da potrkajo na vrata, berejo njihov dnevnik, brskajo po telefonu, jih preverjajo in jim ukazujejo ... Želijo biti dominantni, kar pomeni, da ne spodbujajo svojih otrok k samostojnosti in samozavesti. Nočejo, da so samostojni in da razmišljajo s svojo glavo, ker to pomeni, da jih ne bodo mogli več kontrolirati. So čustveno nedostopni in odsotni. Ko otrok izrazi svojo stisko, njegova čustva zanikajo ali pomanjšujejo. Sebe postavljajo v center. Tako otrok dobi občutek, da njegova čustva in potrebe v primerjavi z njihovimi niso pomembni, da to ni varen prostor, kjer se lahko odpre.

Včasih se celo spustijo v rivalstvo s svojimi otroki, če so lepši ali boljši od njih in so nanje ljubosumni. Želijo biti v centru pozornosti in prav zato se v takšnih družinah starši obnašajo kot otroci in otroci kot starši. Ravno zato otroci razvijejo hipersenzibilnost za potrebe ljudi okrog sebe, ne pa za svoje. To se seveda kaže v odraslem obdobju, ko se ves čas osredotočajo samo na potrebe svojega partnerja. Ves čas opazujejo, kako se počutijo drugi okoli njih in zanemarjajo svoje potrebe. Seveda imajo zaradi vseh občutkov krivde občutek, da niso dovolj in imajo nizko samozavest. 

Ponavadi ne znajo razmišljati z lastno glavo in ne zaupajo v svoje mnenje. 

Vedno potrebujejo potrditev ljudi okoli sebe. Ker so vse življenje imeli občutek, da so breme, se tudi v odraslosti ne morejo znebiti tega občutka. Težko zaupajo ljudem in težko izrazijo svoje potrebe. Ker so bili starši čustveno nedostopni, pogosto iščejo ljubezen prav od čustveno nedostopnih ljudi. Ker je bil eden od staršev narcis, pogosto za partnerja dobijo prav narcisa. In tako se vrtijo v istih krogih, ker nimajo razvitega detektorja za "red flag-e" pri ljudeh.

Zato je tako pomembno, da na neki točki prepoznamo napake svojih staršev in njihove posledice. Ni treba, da jih za to krivimo, potrebno pa je, da takšnim staršem postavimo jasne meje. Da razumemo, da so tudi naše potrebe pomembne in se naučimo postaviti sebe na prvo mesto. Da se postopoma naučimo zaupati vase in vemo, da smo sposobni prevzeti nadzor nad svojim življenjem in sklepati svoje odločitve. Da se naučimo imeti radi same sebe in v svoje življenje spuščamo samo prave ljudi.