Bili so časi, ko smo se lahko zaleteli, prepustili, bili spontani, igrivi, brez odgovornosti in zavedanja o morebitnih posledicah, nevarnostih ali pasteh, o katerih nekoč še nismo niti razmišljali niti nam ni bilo treba. Živeli smo le tukaj in zdaj, neobremenjeni in nepopisani z izkušnjami. A to je bilo prej, ko na rojstnodnevni torti še nismo imeli veliko svečk, medtem ko zdaj že vemo, da naša ljubezen ni vedno dovolj, da bi lahko podoživeli stavke v slogu "In živela sta srečno do konca svojih dni", "Ustvarjena sta bila drug za drugega" in "Dve sorodni duši". 

Strah lahko postane tudi večji od želje

Za ljubezen je treba imeti pogum, ki ga z leti počasi, a zanesljivo izgubljamo, saj se zavedamo, da živimo v svetu, v katerem so danes še toliko bolj v ospredju dejanja, ki jih poganja individualizem, egoizem, uspeh za vsako ceno in znani rek: Denar je sveta vladar. Sodobni odnosi nimajo več nobene garancije, zato se lahko vedno znova znajdemo tam, kjer smo že bili, na začetku, poraženi. Ob tem se nam porajajo neusmiljena in včasih celo kruta vprašanja, ki si jih neumorno zastavljamo: "Kaj mi je bilo tega treba? Zakaj? Kaj je narobe z mano? Zakaj sem ravno jaz izbral/a toksičnega partnerja? Me bo kdo sploh imel iskreno rad?" In mučni procesi prebolevanja, ki poleg banjic sladoleda, neprespanih noči, vrtenja žalostnih pesmi, knjig za samopomoč, preveč porabljenih robčkov, maratona serij ali pocukranih dram vključujejo še željo po spremembi – novo strategijo, ki nas bo obvarovala in preprečila, da bi se še naprej vrteli v začaranem krogu neprijetnih čustev, ki nas v takih trenutkih lahko popolnoma prevzamejo. 

Ko uporabimo svojo moč proti sebi 

Vse, kar danes vemo, je, da nočemo več na pladnju nositi svojega naivnega srca, v katerem hranimo toliko slabih spominov in bolečine, medtem ko se rešitev za ljubezenske težave ponudi kar sama. Vklopiti moramo razum in izklopiti vsa zavajajoča čustva, ki so nas pahnila v lastno nesrečo. Oklenemo se rešitev, zaradi katerih se izgubljamo v površinskih odnosih, posvojimo mantro, da delo osvobaja in nadomeščamo realne izkušnje v številnih duhovnih ritualih, pobegnemo v nešteto mašil, ki nam zapolnjujejo prosti čas in preveč na glas poudarjamo, kot da prepričujemo tudi sami sebe, kako dobro nam gre, da nam prav nič ne manjka. A nekje v sebi vemo, da nismo čisto iskreni, resnica nas vztrajno preganja, saj ne moremo popolnoma pozabiti na neizpolnjeno hrepenenje, ki ga lahko uresničimo samo v globljih odnosih, od katerih bežimo zaradi strahu, ne pred ljubeznijo, ampak pred bolečino. In pred čustvi ne moremo dolgo bežati, saj ne glede na to, kako zelo se trudimo, ostanejo naše notranje želje brez naše čustvene prisotnosti še vedno nepotešene. 

Iz preteklih izkušenj se lahko kaj naučimo ali pa obtičimo 

Bolečine ne moremo pregnati samo s tem, da izbrišemo vse spomine, fotografije in odstranimo vso nepotrebno navlako, ki nas drži nazaj, saj moramo oskrbeti tudi svoje notranje rane, zaradi katerih še vedno, hočemo ali nočemo, krvavimo. Svojih ran ne bomo zacelili tako, da bomo gledali stran in se delali, da ne obstajajo, ampak jih moramo najprej pozdraviti. Šele potem bomo zmogli tudi opustiti raznorazne samosabotaže, ki samo opozarjajo na to, da smo mi tisti, ki ne skrbimo dovolj dobro zase in si ne privoščimo sreče. Vzrok naše nesreče se namreč pogosto ne skriva v naših partnerjih, ampak v nas. Če hočemo minimizirati tveganje za zlomljeno srce, se moramo zavedati, da tudi sami sodelujemo v odnosu, zato si ne smemo odvzeti te moči in pravice. Mi se odločamo, komu in kakšen pomen bomo dali v svojem življenju, a včasih vidimo samo tisto, kar želimo videti, saj se oklepamo upanja in praznih obljub. Nič ni narobe, če smo se zmotili, narobe je samo, če ostanemo, ko že vemo, da smo se zmotili, medtem ko nam občutek, telo in misli govorijo samo eno: Zbeži. Šopek rož ne bo ničesar v resnici spremenil in na dolgi rok ga ni vredno obdržati. 

Ne zapravljajte svojega dragocenega časa

Življenje je eno samo, naš čas je omejen in škoda bi ga bilo preživeti v slabem razmerju, osamljenosti, bolečini in strahu samo zaradi tega, ker nismo imeli dovolj poguma, da bi si upali poiskati svojo srečo in končno prevzeti tudi odgovornost zanjo. Brazgotine, ki so nam ostale, naj ne bodo opomnik, da ne smemo več ljubiti, ampak opomnik, da v odnosih ne smemo pozabiti nase. Ni dovolj, da samo dajemo ljubezen, ampak se jo moramo naučiti tudi sprejemati – zase. In četudi nam do zdaj še ni uspelo, nikjer ne piše, da naša zgodba še vedno ne more imeti srečnega konca, saj smo zdaj tudi mi drugačni – smo pametnejši in bolj izkušeni, zato si moramo bolj zaupati.