Prazniki naj bi imeli svoj poseben čar, hkrati pa nam sugerirajo veliko pogojev, ki jih moramo izpolniti, da bi se lahko imeli lepo. "Zimski, še posebej decembrski čas, vabi, da upočasnimo in se umirimo. Pomembno je, da si vzamemo več časa zase, počivamo in si nabiramo novih moči, a se pogosto dogaja prav nasprotno," pravi psihoterapevtka dr. Saša Krajnc.

Čarobni in popolni prazniki ... Ali se preveč trudimo za to podobo, ki je pogosto povezana s (pre)visokimi pričakovanji in razočaranji?

Mnogi v tem času še bolj pospešeno delajo, saj poskušajo do konca leta opraviti vso delo in izpolniti vse obveznosti. Poleg tega nenapisana pravila narekujejo, da bi se morali posvetiti družini, preživeti čas s širšo družino, peljati otroke na ogled lučk, se srečati s prijatelji, kupiti darila, speči piškote ... Če poskušamo živeti po teh pravilih, prazniki niso čarobni, ampak so lahko zelo stresni. Da bi nam bili prazniki v veselje, je pomembno, da se vprašamo, kaj od tega, kar naj bi morali, si sploh želimo. Začutimo odgovor, nato pa si dovolimo brez občutkov krivde narediti samo tisto, kar nas veseli. 

Slavnostne pojedine, osupljive dekoracije in bleščeče obleke ... Katere potrebe se največkrat skrivajo v ozadju?

S temi stvarmi ni samimi po sebi nič narobe, če se zavedamo namena, s katerim nekaj počnemo. Od namena je odvisno, ali nas bo neka stvar ali vedenje od sebe odtujilo ali pa bo stik s sabo le še poglobilo in prispevalo k bolj avtentičnemu izražanju sebe. Če denimo s kuhanjem hrane in dekoriranjem doma izražamo svojo ustvarjalnost in pri tem nadvse uživamo ter želimo z oblačili poudariti svoje trenutno razpoloženje ali kakšno značilnost, ki jo doživljamo kot pristno svojo, potem skozi vse to izražamo sebe in tako živimo najboljšo različico sebe v danem trenutku. Če pa po drugi strani priredimo slavnostno pojedino, da bi poželi občudovanje drugih, ali postavimo smrečico, ker nas je v nasprotnem primeru denimo strah maminih kritičnih opazk, zaradi katerih se bomo slabo počutili, potem to počnemo z namenom ugoditi pričakovanjem drugih. Ugajanje drugim z zanemarjanjem svojih želja in potreb pa je škodljivo, ker ne ustvarja nobenega prostora za pristno življenje in izražanje sebe. Pušča nas prazne, utrujene in nezadovoljne.

Za mnoge so prazniki stresni zaradi konfliktov, do katerih pogosto pride za domačo mizo ... Kaj gre običajno narobe?

Decembra nam mediji še posebej intenzivno vsiljujejo podobo srečne družine, ki se z dedki, babicami in drugimi sorodniki zbere za bogato obloženo mizo. Otroci radostno odpirajo darila, odrasli se ob pogledu na otroke ljubeče smehljajo in stiskajo drug k drugemu ... Mnoge družine niso tako ljubeče povezane. Kljub temu ljudje sledijo nenapisanemu pravilu, da mora biti širša družina za praznike skupaj. Ker je izvajanje pravila pomembnejše od tega, kako se ljudje v tej družini počutijo, mnogi zanemarijo svoje občutke in se podredijo družbenim pričakovanjem. Zato nekatere ljudi že danes stiska neprijetno vznemirjenje ob misli na bližajoče se družinsko praznovanje. 

Naj ponazorim s primerom. Morda vas stiska, ker že zdaj veste, da vas bo oče znova kritiziral. Morda bo kritiziral vaše otroke. Morda bo v nedogled pripovedoval iste zgodbe, ne da bi vas pogledal v oči in z iskrenim zanimanjem vprašal, kako ste. Morda že vnaprej veste, da bo mama nakuhala hrane za celo vojsko. Čeprav bo večerja odlična, ne bo mogla sprejeti vaše pohvale, ampak bo hitela naštevati, kaj vse ji je pri kuhi šlo narobe. Neštetokrat vas bo spodbudila, da vendarle jejte. Da ne bo ostajalo. Ker se ni zastonj matrala s kuhanjem. V kuhinji se bo skrivala za neštetimi opravili, v silni skrbi, da postreže in ustreže vsem okrog sebe. Ne bo si vzela časa, da bi sedla za mizo in v miru pojedla hrano, za katero je rabila dva dni, da jo je pripravila. Morda vam bo tašča znova kupila drago darilo. Takšno, s katerim vas bo obvezala z nevidnimi nitmi dolžnosti. Tako se boste vsakokrat, ko se bo začela vpletati v vaše življenje in ji boste postavili mejo, počutili krivo, ker ste jo s svojim grdim vedenjem prizadeli. Nenazadnje se tako trudi in razdaja. Vse vam da. Nikoli vam ničesar ne odreče. Pa še tako (nadležno) prijazna je vedno, da ji ne morete praktično ničesar očitati ...

To je le eden od primerov, kako delujejo disfunkcionalne družine. Vsem je skupno, da se ne potrudijo zares videti, slišati in razumeti drug drugega, ker so preveč zaposleni z vzdrževanjem maske, za katero skrivajo svoje ranjeno srce.

Kako se lahko bolečini teh srečanj izognemo?

Spomnimo se, da smo brezpogojno vredni ljubečih odnosov, v katerih se počutimo varni in sprejeti. Ni se nam treba truditi za odnose, ki nas vedno znova ranijo – tudi ali pa še posebej takrat, ko gre za širšo družino. Pravico imamo poskrbeti zase, postaviti meje in se ograditi od ljudi, ki nas sprejemajo samo, kadar izpolnjujemo njihova pričakovanja. Pravico se imamo umakniti, da bi začutili, kaj si zares želimo. Vprašajmo se, s kom in kako si želimo preživeti letošnje praznike. Povsem v redu je, če jih želimo preživeti sami ali le s peščico ljudi iz svoje dušne družine, ob katerih smo lahko takšni, kot smo.

Če se kljub vsemu odločimo udeležiti družinskega srečanja, lahko za spremembo bolj opazujemo dogajanje, kot se vanj vključujemo. Prav tako se imamo pravico umakniti iz prostora, če čutimo, da nam je vsega preveč, ali skrajšati obisk in oditi. Naj bo skrb zase in za svoje dobro počutje prioriteta, ne samo v prazničnih dneh, ampak skozi vse leto.

Nekateri občutki so lahko še bolj okrepljeni v tem času, od osamljenosti, negotovosti do krivde. Kako se z njimi soočimo?

Prazniki, ki so pred nami, simbolizirajo nove začetke. V tem duhu se lahko odločimo, da se bomo vsak dan zavestno povezovali z božanskim v sebi. To je del nas, ki misli ljubeče misli in čuti prijetne občutke spokojnosti, radosti, ljubezni, hvaležnosti ... Začutimo ga, ko opazujemo sončni zahod, gledamo v oči otroka, božamo psička ali opazujemo zvezdnato nebo in dovolimo, da se nas dotakne njegova mogočna prostranost.  Svojo božanskost živimo, ko namesto jeznih izbiramo prijazne besede. Ko ljubeče skrbimo zase. Ko sledimo svojim željam. Ko se pogumno soočamo z izzivi. Ko se dostojanstveno postavimo zase. Ko odpustimo neodpustljivo. Ko namesto obtoževanja izberemo blagoslavljati ljudi z ljubeznijo. Ko v težkih situacijah izbiramo umirjenost in ohranjamo neomajno zaupanje vase ...  

Prazniki, ki so pred nami, so posvečen čas, ki nas vabi, da se obrnemo vase, presežemo temo in v sebi začutimo svetlobo božanskega. Božanskost je v vsakem od nas, a se lahko z njo povežemo in jo začutimo le, če vanjo verjamemo in če z njo vsak dan zavestno negujemo ljubeč odnos. 

Kaj lahko tokrat naredimo drugače, da nam bo bolje – tudi v času praznikov?

Opustimo pričakovanja, kakšni bi prazniki morali biti, in si, kolikor je le mogoče, ustvarimo praznike po svojih željah. Poskrbimo zase z dovolj gibanja, s sprehodi v naravi, naspimo se in odpočijmo, družimo se z ljudmi, ki nas navdihujejo. Namesto da se osredotočamo na tisto, kar nam manjka, se vsak dan nekaj minut zahvaljujmo za vse, kar imamo. Tudi, če se nam zdi, da ničesar nimamo, se lahko zahvaljujemo za zrak, ki ga dihamo, za svojo sposobnost ljubiti, ustvarjati, se veseliti ... 15 minut zavestnega negovanja občutkov hvaležnosti na dan dokazano izboljšuje naše telesno in duševno zdravje, povečuje empatijo, zmanjšuje stres, poglablja občutek lastne vrednosti in izboljšuje naše odnose. Zato negujmo hvaležnost za vse, kar nas obdaja, in zavestno iščimo razloge za praznovanje drobnih radosti, ki nam jih podarja življenje na vsakem koraku. Naše življenje se bo zaradi te preproste prakse sčasoma v temeljih spremenilo. Na bolje, seveda.