Bilo je lepo in prav to so spomini, ki nas preganjajo, še posebej ob večerih in v določenih trenutkih. Vonj parfuma, izbrana pesem, film in druge malenkosti, so tiste majhne stvari, ki vedno znova oživljajo spomin na nekoga, ki smo ga ljubili, a se moramo od njega s težkim srcem posloviti. Želimo ga pozabiti, a se vrtimo v začaranem krogu, če mu dovolimo, da kraljuje v naših mislih, za katere smo odgovorni le mi sami.
Tjaša Šuštar, zakonska in družinska terapevtka: Razhod s partnerjem je pogosto zelo stresen in boleč dogodek, še posebej, če tega nismo pričakovali oz. si želeli in je bil partner tisti, ki je odnos prekinil. Takrat nas lahko bolečina zavrženosti, občutki nevrednosti, žalost, obup in tudi jeza popolnoma preplavijo in v prvih trenutkih se nam zdi, da se je ves svet, ki smo ga poznali, vse naše sanje in hrepenenja sesulo v prah ...
Kdo je koga odrešil?
Skupno preteklost romantično idealiziramo, kot da bi hoteli pozabiti na vse tiste ovire, zaradi katerih je bolje, da se je razmerje končalo. Ob tem pa se neprestano sprašujemo, ali on čuti enako, ga še vedno boli misel na nas, mu je žal in podobno, a vedeti je treba, da vsak od nas drugače preživlja in doživlja razhod. Če je prišlo do razhoda sporazumno ali pa smo mi tisti, ki smo se odločili za razhod, saj smo začutili, da je ta odnos za nas pomenil izdajo sebe in naših potreb, da v odnosu nismo mogli več rasti, ker ni bilo obojestranske ranljivosti in pripravljenosti za delo, ali pa v njem ni bilo varno, lahko po drugi strani prekinitev odnosa prinese olajšanje. Pojavi se npr. občutek ponosa nase (da smo zmogli postaviti meje in morda prvič v življenju poskrbeti zase), a da smo prišli do tega, smo morali pred tem prehoditi nič kaj lahko pot dela na sebi, pojasnjuje terapevtka.
Čeprav zdaj tako ne mislimo, nas je nekdanji partner s svojim odhodom mogoče celo odrešil, saj je naredil točno to, kar bi morali storiti mi sami – če smo bili v odnosu, kjer ni bilo prostora za želje, skupno rast in potrebe obeh – oditi zaradi ljubezni in spoštovanja do sebe. Včasih ne žalujemo za partnerjem, žalujemo za svojo predstavo o njem in za stavki, če bi ... A tega nismo imeli in niti ne bi imeli, vsaj ne z njim. Pri tem se lahko vprašamo, zakaj mislimo, da je bil naš nekdanji tisti pravi, saj če bi bil, nas najverjetneje ne bi niti zapustil.
Bolečina iz preteklosti
Neznosna bolečina, ki se lahko pojavi, če se je partner odločil, da nas ne želi več v svojem življenju, pa ni nujno samo odsev sedanjosti. V primeru, da gre za izjemno intenzivno bolečino, ki jo lahko čutimo, kot da nas ubija, je to lahko tudi bolečina iz naše preteklosti. Prvi trenutek se nam sicer zdi, da je konec našega sveta, a v resnici smo obudili samo svet, ki smo ga v otroštvu poznali. To pomeni, da gre za nam znane občutke, ki smo jih nekoč že doživeli in so se zdaj znova vrnili v naše življenje. Pogosto želimo takoj pozabiti, a prebolevanje je proces, ki ga potrebujemo, če želimo predelati razhod s partnerjem. Po navadi želja, da bi šli čim hitreje naprej, kaže na to, da težko zdržimo z vsemi občutki, ki nam jih je ta prekinitev odnosa prebudila. Morda so se v nas prebudili občutki zavrženosti, neprimernosti, krivde, neljubljenosti in osamljenosti, ki so odprli stare rane oz. spomin na situacije iz našega otroštva, kjer smo se že podobno počutili. In kadar je intenziteta te bolečine tako velika, da z njo ne zdržimo, lahko hitimo v nov odnos (odnose), ne da bi si dali potreben čas za to, da se poslovimo od prvega. Osamljenost in vsa ta občutja so namreč za nas tako zelo nevzdržna, da potrebujemo to, da se ponovno ob nekom počutimo zaželene. Šele takrat namreč čutimo, da smo vredni in ljubljeni, pojasni terapevtka.
Na naše doživljanje pa lahko vplivajo tudi drugi dejavniki, najrazličnejši vzorci in osvojene veščine, ki smo jih pridobili skozi odraščanje. Kako močna bo naša stiska po razhodu s partnerjem, je odvisno od vsakega posameznika in je posledica številnih faktorjev, npr. tega, kako doživljamo sami sebe (se čutimo resnično vredne ljubezni ali ne), kako doživljamo druge ljudi in intimne odnose ter kako uspešno zmoremo uravnavati svoja čustva, kadar se znajdemo v stiski. Gre torej za neke vrste očala, ki se oblikujejo v našem otroštvu na podlagi izkušenj v odnosu z mamo in očetom ter skozi katera nato presojamo sebe, druge in svet, vplivajo pa na to, kako si ovrednotimo in čustveno sprocesiramo izgubo partnerskega odnosa.
Ljubiš, a ne ljubiš sebe
Bolečino doživljamo različno, a močneje jo čutijo osebe, ki iščejo lastno potrditev zunaj sebe, torej v drugih. In občutile jo bodo navkljub temu, da so bile v slabem odnosu, v katerem so bile zapostavljene njihove primarne potrebe – biti spoštovan in ljubljen. Izjemno globoka bolečina po izgubi partnerskega odnosa je pogosta pri osebah, ki dvomijo o svoji lastni vrednosti, ne čutijo, da so sami po sebi vredni ljubezni, ki jih je strah zavrnitve in potrebujejo veliko zunanjih potrditev, da so sprejeti in ljubljeni. Ob zavrnitvi partnerja tako lahko doživijo občutek, kot da je vsega konec in da ne bodo preživeli brez njega, čutijo, da so izgubili del sebe – kot da brez partnerja ne obstajajo, pogosto doživljajo, da so sami krivi, pojavi pa se lahko tudi strah, da jih nihče drug ne bo več imel rad. V takšni stiski nekateri posežejo po raznih substancah, saj so velikokrat edini način, s katerim zmorejo umiriti svojo bolečino, ter se izjemno veliko ukvarjajo z nekdanjim partnerjem (razmišljajo o njem, mu sledijo na družbenih omrežjih, upajo, da se bo vrnil in bo spoznal, da ne zmore brez njih). Pomembno se je tudi zavedati, kar včasih težko razumemo, da se to močno doživljanje stresa in stiske pojavi kljub temu, da je bil ta odnos, za katerim žalujejo, izjemno boleč, napet in nestabilen.
Ko ne želiš čutiti ničesar
Bežanje od bolečine ni nič drugega kot bežanje od samega sebe, svojih občutkov in doživljanja, s katerimi se ne zmoremo ali nočemo soočiti. Toda zanikati, da neprijetna čustva ne obstajajo, še ne pomeni, da jih ni. Nekatere osebe po drugi strani na zunaj lahko delujejo, kot da ne doživljajo stiske in ne žalujejo, saj se izogibajo težkim občutjem z različnimi obrambnimi mehanizmi, ki so se jih naučili že v svojem otroštvu, npr. jih popolnoma odvržejo oz. zavestno ne doživljajo, se zatekajo k raznim substancam in pogosto nimajo želje, da bi sploh pričeli nov odnos, razloži terapevtka. Na tak način bolečini nismo zares ubežali, ampak smo ji dovolili, da ostaja v nas, medtem ko jo blažimo s tisoč in enimi mašili. Čeprav boli, bomo lažje zadihali, če bomo to začutili in predelali, kot da še naprej živimo v zanikanju svojih pristnih občutkov.
Uravnavanje čustev
Povsem normalno je, da čutimo žalost, jezo in podobna neprijetna čustva, ki se nam jih ni treba bati, saj jih zmoremo predelati in izpustiti. Ob tem pa moramo najprej sprejeti sebe ter tudi vse svoje občutke. Osebe, ki čutijo, da so same po sebi vredne ljubezni, da so intimni odnosi varen kraj, ki imajo na razpolago različne vire za uravnavanje svojih čustev, lažje sprejmejo razpad partnerskega odnosa. Ker zmorejo svojo stisko bolje uravnavati, jih izguba seveda boli in potrebujejo svoj čas za žalovanje, a to ne prinese tako katastrofalnih in vseprežemajočih občutij, ki bi v temeljih zamajale njihov občutek identitete in lastne vrednosti.
Če se nam zdi, da sami ne zmoremo naprej, pa lahko prosimo za podporo tudi svoje bližnje, prijatelje in druge osebe, ki so nam blizu in na katere se bomo lahko naslonili, ko bo najhujše. Ko se znajdemo v stiski zaradi razhoda s partnerjem, nam lahko zelo pomaga to, da ne ostanemo sami, temveč to bolečino lahko z nekom delimo. Nekaterim pomagajo pogovori s sočutnim prijateljem, družinskim članom, drugim pisanje, ustvarjanje, včasih, ko je prehudo, tudi terapija. Skratka, pomembno je, da si dopustimo v polnosti izraziti, kar čutimo. Na dan namreč pride ogromno težkih čustev, ki jih je treba spustiti skozi telo, sprocesirati, da gremo lahko naprej, svetuje tudi Tjaša.
Kako iti naprej?
Odgovor na vprašanje, kako iti naprej, je pravzaprav preprost – tako, da tudi gremo naprej. Večkrat nismo iskreni do sebe in ne želimo izpustiti odnosa, kar nam proces prebolevanja samo podaljšuje oziroma ga naredi še bolj mučnega. Včasih tudi težko pristanemo na to, da bi popolnoma prekinili stik z bivšim partnerjem, saj upamo, da se bo morda vrnil, se opravičil ali morda ovrednotil neko bolečino, ki jo je povzročil. Ko se še nadalje srečujemo, smo izjemno pozorni na njegove odzive, iščemo v njih kakšen znak, a hkrati si s tem ne dajemo možnosti, da bi se od odnosa zares poslovili oz. pričeli z žalovanjem – predelavo, poudarja terapevtka, kot tudi, da bomo okrevanje pospešili tako, da si bomo podarili čas za žalovanje. Za to, da prečutimo čisto vsa čustva, da jih izrazimo in jih lahko delimo z nekom, ki nas res sočutno sprejema in sliši v bolečini. Da smo nežni do sebe in potrpežljivi tudi, če ta proces ni tako hiter, kot smo si predstavljali, in sprejmemo, da potrebujemo čas. Ampak čas ne zdravi sam po sebi, temveč zdravi to, kar v njem storimo. In super je, če se v tem procesu obdamo z ljudmi, ki nas imajo radi, če pričnemo z aktivnostmi, ki res napolnijo naše srce in ob katerih spoznavamo sebe na nov način. Lahko začnemo početi nekaj, kar smo si že dolgo želeli, pa si prej nismo upali, ni bilo časa oz. smo čutili, da nismo dovolj vredni/dobri. S tem namreč gradimo svoj občutek notranje moči, ugotovimo, da ima življenje še vedno svoje barve, da je pred nami toliko možnosti in lepega, ter spoznavamo sebe in odnose na drug način.
Delo na sebi
Iz vsakega odnosa se lahko marsikaj naučimo, če se bomo ozrli tudi vase. Pomembno je, da pričnemo z refleksijo o tem preteklem odnosu in sebi ter skušamo poiskati odgovore na naslednja vprašanja: Kaj sem prispeval/-a k dinamikam, ki so se dogajale? Ali morda prepoznam kakšne vzorce, ki se mi kar naprej ponavljajo v partnerskih odnosih? Kaj sem iskal/-a v partnerju in tem odnosu? Katere so tiste rane, ki so se mi v tem odnosu prebudile in me kličejo k temu, da jih pogledam in zacelim? Na čem moram delati? Se imam res rad/-a? Zmorem biti najprej sam/-a s sabo, se počutiti izpolnjenega/izpolnjeno in vrednega/vredno tudi, če nisem v partnerskem odnosu? Lahko živim polno življenje najprej sam/-a in se potem iz te polnosti pričnem povezovati z drugim in ne iščem nekoga za to, da zapolni mojo praznino, in zato, ker čutim, da sam ne bom preživel. Skratka najboljši način za to, da gremo lahko naprej, je delo na sebi, posledica česar je naša rast. Z delom na sebi, bomo vedeli, kaj hočemo, česa več nočemo, in tudi dobili možnost, da določene vzorce spremenimo.
Proces prebolevanja
Nič se ne bo zgodilo čez noč, pa naj si še tako želimo, zato moramo vedeti, da bomo najprej morali zaceliti svoje rane. Kako dolgo bomo okrevali od partnerskega odnosa, je težko predvideti. Vsak od nas ima namreč svoj ritem. Če smo bili v odnosu, ki je bil že dolgo časa mrtev, kjer ni bilo več resnične povezanosti in ranljivosti, kjer si zaradi vseh bolečin, ki smo si jih medsebojno prizadeli, s partnerjem že dolgo nismo več delili svojih misli, sanj, hrepenenj, pristnega sebe oz. nismo čutili, da se lahko zanesemo in zares opremo drug na drugega, smo se pravzaprav od odnosa verjetno že dolgo časa nazaj čustveno poslovili. Takrat je ta čas okrevanja po navadi krajši, razlaga terapevtka. Pri okrevanju od izgube partnerja prepoznamo naslednje faze, na katere je opozoril že angleški psihiater in psihoanalitik John Bowlby, avtor teorije navezanosti. Po njegovih raziskavah lahko ob izgubi partnerja prepoznamo 3 faze: PROTEST zaradi izgube, ki se kaže v joku, nezmožnosti, da bi sprejeli realnost dogodka ter včasih poskusih, da bi ponovno vzpostavili stik s partnerjem, ter jezi. ŽALOST in OBUP. Pri tem je treba izpostaviti, da včasih bolj kot sam odnos žalujemo za idejo odnosa, ki smo jo imeli oz. potencialom, ki smo ga videli v svojem partnerju. In tudi te naše sanje in hrepenenje je treba izžalovati. Žalovanje pa vključuje tudi žalovanje za tem telesom, ki ga danes ni več ob nas, in je gotovo tudi v primeru, da je bilo v odnosu polno bolečine ali celo zlorab, gotovo v določenih trenutkih prineslo neverjetna občutja vzhičenosti, pripadnosti, varnosti, zaželenosti, ljubljenosti. In tudi ti spomini in hrepenenje se morajo izčistiti iz telesa, za kar je potreben svoj čas. REORGANIZACIJA, kar pomeni, da posameznik čuti, da lahko nadaljuje svoje življenje brez prisotnosti te osebe, ter ponovno najde v življenju smisel in zadovoljstvo.
Nov začetek – Kdaj vemo, da smo preboleli in smo pripravljeni na nov odnos
Tjaša Šuštar: Ko pomislimo na bivšega partnerja in ne boli več oziroma vsaj ne s takšno intenziteto, kot je bolelo na začetku (morda samo zaskeli, če so bile tam res težke izkušnje), pomeni, da je za nami že precejšen del poti okrevanja. Ko zmoremo pustiti bivšemu partnerju, partnerki, da nadaljuje svoje življenje, in mu ne posvečamo več svoje energije (ne razmišljamo več neprestano o tem, kaj počne s svojim življenjem, s kom je, kaj misli in čuti do nas, kaj bi moral storiti, priznati ali razumeti), ter mu lahko v svojem srcu zaželimo dobro, pomeni, da smo ga zares izpustili. Takrat smo po navadi že tudi našli načine, kako se imeti lepo in se počutiti izpolnjene tudi, če nismo v partnerskem odnosu, in to nakazuje, da se je tako v naši psihi kot telesu ustvaril prostor za nekaj novega. Za novo osebo. Za grajenje nove zgodbe, ki se lahko začne graditi na novih temeljih.
Niste sami: Pridružite se nam s svojimi izkušnjami Zanimajo nas vaše zgodbe, ki jih bomo z veseljem objavili v sklopu projekta Vsi odnosi našega življenja. Dobrodošle so tako spodbudne kot motivacijske, čudovite ali poučne izpovedi, torej vse, kar ste lepega ali manj lepega doživeli v določenem odnosu in ste to pripravljeni deliti z nami. Pošljite nam svojo zgodbo na urednistvo@zadovoljna.si.
V videu si lahko ogledate, o čem bo tekla beseda prihodnjič.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV