Si upamo odgovoriti na to zelo preprosto vprašanje: Kaj si pa jaz želim? To je lahko zelo težko, če smo predolgo zanemarjale lastne želje in potrebe, vztrajno prikrivale prava čustva ali misli, se izogibale morebitnim konfliktom že vnaprej, vse le zato, da bi ugajale, bile vredne in bi nas drugi imeli radi, ker same sebe nimamo dovolj. "Bolj ko se nimamo radi, bolj nam je pomembno mnenje drugih in bolj na nas vpliva to, kar o nas mislijo," pravi psihoterapevtka Saša Krajnc.

Mnenje drugih ... Koliko nas določa in koliko bi nas v resnici moralo?

Negativna kritika nas prizadene, ker ji verjamemo. In prav tu nam življenje podarja priložnost, da se vzljubimo. Namesto da skušamo vplivati na mnenje drugih in jim dokazovati, da se o nas motijo, uporabimo kritiko kot priložnost za ozaveščanje negativnih prepričanj o sebi. Ko jih ozavestimo, jih lahko spremenimo.

Ljudje z zdravim občutkom lastne vrednosti se zavedajo, da je mnenje drugih zgolj mnenje, omejeno z načinom, na katerega vidijo sebe. Na mnenje drugih ne moremo zares vplivati, ker se vsakdo sam odloči, kaj bo o nas mislil.

Mnenje drugih nas v resnici v ničemer ne določa. Če nekdo o meni misli, da sem čudna, nisem zaradi tega nič bolj čudna, kot sem bila, preden si je ustvaril to mnenje o meni. V vsakem trenutku se imamo moč odločati, kdo smo in kako bomo razmišljali o sebi, neodvisno od tega, kaj o nas mislijo drugi. Čutiti to zdravo mejo med sabo in drugimi je zame eden največjih občutkov svobode.

Se v Sloveniji oklepamo povprečja, ker se bojimo izstopati oziroma nas je strah drugačnosti?

Mislim, da je razlog veliko globlji, kot se morda zavedamo. Povprečja se oklepamo, ker smo vzgojeni v pridnost. Biti priden pomeni biti neviden, neslišen in početi to, kar drugi od tebe pričakujejo. Poleg tega smo mnogi v pridnost odraščali ob cankarjanski materi, ki otroka vzgaja tako, da ta skrbi za njene čustvene in druge potrebe. Ko smo skladno s svojo otroško naravo na različne načine izražali sebe, se je mati spremenila v trpečo mučenico, žrtev trmastega otroka, ki materi s svojeglavostjo izkazuje nehvaležnost ali jo celo peha v prerani grob. Tako smo se naučili, da ne smemo živeti sebe, biti pomembni in radostno uživati v izražanju svojih občutkov, potreb, želja in talentov. Namesto tega moramo sklanjati glavo v povprečju in biti čim bolj nevidni, da ne bi koga zmotili, prizadeli, užalili ali razočarali. 

Ko se odraslemu otroku cankarjanske matere porajajo lastne potrebe in želje, ki ga vabijo v življenje izven povprečja, se v njem obudijo silno težki občutki krivde in hromeči občutki strahu pred posledicami veleizdajstva matere. Razvojna naloga, ki jo moramo v odraslosti dokončati, če želimo živeti izven povprečja (torej s polnimi pljuči živeti sebe in se počutiti zadovoljno, srečno in izpolnjujoče), je, da ozdravimo in presežemo čustva, ki nas nezavedno držijo v primežu preteklosti.

Zakaj ni smiselno, da se bojimo konfliktov ali še huje, da se jim skušamo za vsako ceno izogniti? 

Kdor se boji konfliktov, se v bistvu boji izražati sebe: boji se povedati svoje mnenje, izraziti svoja čustva, ubesediti svoje želje, postaviti meje oziroma reči ne, kadar je to potrebno. Stopiti v konflikt je za nekatere ljudi strašljivo, ker s konfliktom vedno tvegamo, da se druga stran z nami ne bo strinjala, morda se bo od nas celo odvrnila. Zato se konfliktu raje izognemo, kot da bi tvegali potencialno neprijeten odziv osebe na drugi strani. Izogibanje konfliktom ima negativne posledice ne samo za nas, ampak tudi za naše odnose. Če v odnosih ne izražamo sebe, se pretirano prilagajamo, celo podrejamo. S tem utrjujemo odtujenost od sebe, pa tudi od drugih. Pristne bližine v odnosih namreč ne moremo doživljati, če vanje ne stopamo povsem iskreno. 

Pomembno je, da se zavedamo, da so v zdravih odnosih konflikti nekaj povsem običajnega. Gre zgolj za soočenje dveh različnih, nasprotujočih si želja, glede katerih je potrebno doseči nek odrasel dogovor. To se dogaja v vseh zdravih odnosih, ker si niti dva človeka nista tako podobna, da bi se prav v vsem strinjala. 

Biti priden in še bolj popoln: kaj je v ozadju potrebe po ugajanju in kakšne so lahko posledice pretirane pridnosti?

Družbena vloga predvsem ženski narekuje, da je pridna. Njena vrednost se pogosto meri s tem, koliko naredi za druge. Biti mora čim bolj naravnana na potrebe drugih, se razdajati, skrbeti za njihovo dobro počutje in biti vedno pripravljena pomagati. Ne sme reči ne, prositi za podporo, ničesar ne sme zahtevati zase. Biti mora nesebična, prijazna in vedno voljna ustreči drugim. Seveda mora po vrhu vsega vse narediti prav in popolno.

Kadar živimo na ta način, žrtvujemo svoje življenje za druge, včasih celo dobesedno, ker lahko zaradi prekomernega razdajanja resno zbolimo in celo umremo. Naše življenje je navzven morda videti zelo uspešno, lahko smo izjemno produktivni, nizamo dosežek za dosežkom, morda celo prejmemo javno priznanje za požrtvovalno delo, a če vse to počnemo večinoma le zato, da bi se počutili koristni, pomembni ali vredni, se bomo sčasoma počutili le še bolj izpraznjeni, utrujeni, naveličani in izčrpani. Tako dolgo smo zanemarjali sebe (dajali vsem razen sebi), da smo nekje na poti povsem izgubili stik s sabo. 

Zato se moramo naučiti sebe postaviti na prvo mesto, si vzeti čas zase, preseči občutke krivde in ljubeče poskrbeti najprej za svoje potrebe. Dovoliti si moramo sprejeti podporo, razdeljevati naloge drugim in početi več tega, kar nas veseli. Šele tako notranje polni bomo lahko z ljubeznijo dajali ljudem na način, ki nas bo vse plemenitil.

Kako lahko utišamo svoj kritični notranji jaz, ki nas nenehno žene k perfekcionizmu, sočasno pa v nas lahko poglablja občutke, da nismo dovolj dobri?

Notranji kritik je del nas, ki nas varuje pred namišljenimi nevarnostmi iz okolja. Varuje pa nas tudi pred spremembami na bolje, ker jih doživlja kot ogrožajoče. Če si denimo želimo svoj najljubši hobi spremeniti v poklic, nam bo hitro povedal, kaj vse nam bo šlo narobe, če se bomo odločili za to spremembo. Zagotovo bo mnenja, da nam ne bo uspelo, da bomo šli na slabše, izgubili varnost idr. 

Kritiku moč odvzamemo tako, da se učimo umirjati in budno opazovati svoje misli in občutke. Tako bomo začeli prepoznavati, kdaj oziroma v katerih situacijah nam začne govoriti in kaj nam govori. Najbolje je, da si to zapišemo in nato na glas preberemo. Z zapisovanjem bomo njegov glas bolje ozavestili, z branjem na glas pa bomo te misli slišali od zunaj namesto samo v svoji glavi. Uvideli bomo, kako nesmiselno in neresnično, včasih celo smešno je to, kar nam govori. Na tej točki se lahko zavestno odločimo, v kolikšni meri, če sploh, bomo njegove nasvete upoštevali. Tako bomo vzeli moč odločanja nazaj v svoje roke.

Izzivi in raznorazne ovire so del življenja, a nas lahko tudi utrudijo. Kje lahko znova najdemo svojo moč, da se premaknemo naprej? 

Tisto, kar najbolj utruja, ko nas življenje postavi pred izzive, je kritiziranje, obsojanje in obtoževanje sebe. Le pomislite, kolikokrat si rečete: "Le kaj sem naredila narobe, da se mi je to zgodilo?" Veliko ljudi verjame, da je življenje nek končni cilj, ki ga moramo doseči, potem bo pa vse v redu in nikoli več se nam ne bo zgodilo nič neželenega. 

Življenje preprosto ne deluje na tak način. Tu smo zato, da se razširjamo v nove, bolj pristne različice sebe, da postajamo notranje močnejši, bolj ljubeči, sočutni ... Življenje je proces nenehnega raziskovanja, odkrivanja in izražanja sebe in to se nikoli ne konča. Življenje se dogaja skozi izzive, ki v nas sprožajo različna čustva. Naučiti se moramo biti zavestno prisotni v telesu in opazovati čustva, ki se nam ob izzivih vzbujajo. Zavestno upravljanje s čustvi je ena od najpomembnejših veščin, kar se jih lahko naučimo. Pomaga nam, da telo vsakič znova privedemo nazaj v ravnovesje, zmanjšujemo stres in poglabljamo notranjo moč. S tem ne pridobivamo moči samo za nadaljevanje poti, ampak tudi za ustvarjanje želenega izida tako rekoč v vsaki situaciji. 

Kako si lahko zgradimo miselnost 'Vreden/a sem'?

Občutek lastne vrednosti si zgradimo tako, da se vsakič znova, tudi na slab dan, ko se nam najbolj ne da, odločimo zase. Denimo, da želimo razviti zdravo navado meditiranja, ker vemo, da to koristi našemu počutju. Odločimo se, da bomo meditirali vsako jutro, preden se odpravimo v nov dan. Prvo jutro se zbudimo in opravimo meditacijo. Naslednje jutro pa se pojavi glas, ki nam pravi, naj še malo poležimo. Zunaj dežuje. Tako dolg dan nas čaka, pa še slabo smo spali. Saj lahko zvečer. Pa jutri je še en dan ... 

To je glas, ki se boji pozitivne spremembe, zato nas od nje skuša odvrniti. Čutimo ga s celim telesom, zato ga doživljamo kot pravega, resničnega. Prav ta glas se moramo naučiti presegati, denimo tako, da se vsako jutro znova odločimo, da bomo meditirali. To moramo početi tako dolgo, dokler nova zdrava navada (najsi gre za meditacijo ali karkoli drugega) ne postane nekaj, česar se veselimo in nam več na misel ne pride, da bi jo izpustili. 

Vsakokrat, ko uporabimo moč svoje volje in se kljub notranjim odporom odločimo zase in za svojo dobrobit, dodamo pomemben kamenček v mozaik lastne vrednosti. Pokažemo si, da smo vredni ljubezni in spoštljivega ravnanja s sabo. Tako počasi postajamo oseba, ki se ima rada, se spoštuje in čuti, da je vredna dobrega.