O sindromu Petra Pana govorimo takrat, ko odrasel moški noče dozoreti in prevzeti odgovornosti, ki pritičejo njegovi starosti. Zanj je značilno, da se ne želi soočiti z izzivi odraslega življenja, morda nima (ne želi) službe ter se obotavlja pri ustvarjanju družine in resni zavezanosti v odnosu, želi pa si, da bi ga bližnji podpirali pri njegovem življenjskem slogu. A pozor – to, da ima nekdo dober smisel za humor, zdravo radovednost in ljubezen do določenih 'otroških' stvari (npr. še v odraslosti zbira avtomobilčke), še ne pomeni, da ima sindrom Petra Pana. V nadaljevanju predstavljamo ključne značilnosti odnosa s takšnim moškim in pojasnjujemo, zakaj je nekatere strah vsega, kar prinaša odraslo življenje. 

Značilnosti moških, ki nočejo odrasti

Treba je poudariti, da gre pri sindromu Petra Pana za izraz populistične psihologije, zato ga ne najdemo v nobenem od diagnostičnih priročnikov. Posledično tudi ni uradnega seznama simptomov za identifikacijo takšnih oseb. Kljub temu pa številni strokovnjaki izpostavljajo ključne značilnosti moških, ki jih je strah odraslosti in vsega, kar ta prinese. Najprej velja izpostaviti pomanjkanje interesa za delo, ki je pogost in velik problem zlasti za partnerico (ali starše) takšnega moškega. Vsi vemo, da je delo pač nujen del življenja, če želimo preživeti. A takšni moški so običajno popolnoma nemotivirani, da bi si poiskali zaposlitev, zato so pogosto breme svoje izbranke ali staršev, če živijo še doma. Če pa so zaposleni, so pri delu neresni in neodgovorni ali pa serijsko menjavajo delovna mesta. Posledično imajo mnogi težave s financami. 

Zanje je značilna tudi nezmožnost reševanja problematičnih situacij, s katerimi se občasno soočamo kot odrasli. Vsi vemo, da odraslo življenje prinese svojevrstne izzive, ki od nas zahtevajo ustrezen odziv – od učinkovitega reševanja konfliktov in argumentacije, do iskanja najugodnejših rešitev. Moški s sindromom Petra Pana se s tem težko spopada in problematične situacije veliko raje prepušča drugim, sam pa se pri tem preprosto umakne.

Velike težave imajo tudi z zavezo oziroma oblikovanjem resnih odnosov. Morda jih zanimajo le priložnostne zveze in neobvezujoč seks ali pa se spustijo v zvezo z žensko, obljubijo, da bodo predani, a po kratkem času pobegnejo. Druga skrajnost pa je, da sicer oblikujejo odnos, a imajo pri tem težave z zavezanostjo in predanostjo ter se ne želijo odločati za večje življenjske korake (npr. poroka, otroci). 

Takšni moški so pogosto tudi nezanesljivi, kar je moteče predvsem za njihove najbližje. V tem primeru radi obljubljajo in iščejo izgovore, kar je njihov stalni vzorec vedenja. 

Tudi zloraba alkohola in drog ni redek pojav pri moških s tem sindromom. Tovrstno vedenje jim služi kot začasen beg od težav življenja, s katerimi se ne zmorejo soočiti na zdrav način. S tem pa je pogosto povezano to, da za vse krivijo druge. 

Svojega življenja ne želijo izboljšati, se popraviti in rasti kot oseba, zato vztrajajo v svojem nefunkcionalnem načinu delovanja. Nekateri dolgo časa, morda celo za vedno ostanejo doma pri starših, drugi skačejo iz zveze v zvezo, tretji si morda oblikujejo partnersko življenje, a je razmerje zaradi njihove življenjske drže vedno na preizkušnji. 

Kateri so možni vzroki?

Sicer je težko reči, kaj točno bi lahko povzročilo sindrom Petra Pana, a obstaja nekaj teorij. Ena od njih je pretirano razvajanje v otroštvu, pri čemer gre za odraščanje v okolju, v katerem ni bilo ustreznega postavljanja mej, discipline in učenja življenjskih veščin. Tako imenovano 'odraščanje v vati' je lahko zelo problematično, sploh ko pride čas za postavljanje na svoje noge in soočanje z vsem, kar prinese odraslost. Druga možnost so lahko zlorabe v otroštvu; nekdo, ki je odraščal v okolju, v katerem je prevladovalo nasilje, ima lahko v odraslosti večje težave z oblikovanjem odnosov in zdravega življenjskega sloga. Pri njih se lahko pojavi tudi želja po regresiji, torej vračanju v otroštvo, da bi se s tem počutili varne. Eden od takšnih primerov naj bi bil kralj popa Michael Jackson, ki je imel težko otroštvo, v odraslosti pa se je venomer vračal v vlogo otroka in svoje posestvo celo poimenoval Neverland (dežela Nije). Osebe s tem sindrom lahko razvijejo obsesijo z nostalgijo, se pretirano obračajo v otroštvo in preteklost ter se težko soočajo s spremembami. Običajno jim primanjkuje osnovnih veščin, ki se jih običajno naučimo ob odraščanju, kar se lahko navezuje na zgoraj omenjeno razvajanje v otroštvu ali nasilje v družini. Takšne osebe se lahko v skrajnih primerih v življenju popolnoma izgubijo. 

V razmerju s Petrom Panom

Takšno razmerje prinaša mnogo izzivov, pri tem pa vseeno velja poudariti, da gre pogosto za soodvisna razmerja, v katerih oba partnerja potrebujeta drug drugega. Če je torej na eni strani moški, ki ima težave z odgovornostjo, je neresen in se težko sooča z izzivi odraslosti, je na drugi strani pogosto partnerica, ki ima v odnosih težnjo, da skrbi za druge. V tem primeru imata oba partnerja natanko tisto, kar potrebujeta, tovrstne vzorce v odnosih pa je težko prekiniti. Če se vseeno znajdemo v odnosu z moškim, ki ima nekoliko 'milejšo' obliko sindroma Petra Pana in je v samem jedru funkcionalen, a se težko odloča za resnejše življenjske korake, se je pomembno pogovoriti o vrednotah, željah in ciljih drug drugega. Nekateri potrebujejo le malce spodbude in odkrito komuniciranje o življenjski viziji, drugi pa so včasih tako "zacementirani" v svojih življenjskih nazorih, da je skupno uresničevanje življenjskih korakov neizvedljivo. Včasih pomaga tudi partnerska terapija, a le, če si to resnično želita oba. V nasprotnem primeru se je treba vprašati, ali si res želimo obtičati na mestu skupaj z moškim, ki nima oziroma si ne želi razčistiti čustvenih vsebin ter končno prevzeti vloge odraslega. 

Vir: BetterHelp