To je lahko pozitivno, lahko pa je tudi past, zaradi katere nikoli ne vidimo, ali smo s partnerjem kompatibilni ali ne. Takoj, ko nas nekaj zmoti, se lahko umaknemo in se nikoli ne naučimo razreševati konfliktov, zato takšne zveze lahko dolgo vztrajajo. Skupno življenje pa je preizkušnja za vsak par. Šele takrat lahko vidimo, kako funkcioniramo skupaj, in se spoznamo v drugi luči, zato s tem ni dobro odlašati predolgo.

Seveda pa je pomembno, da odločitev za skupno življenje ni prenagljena in da je ne naredimo v fazi zaljubljenosti in podivjanih hormonov. Takrat bomo spregledali kriterije, ki so pomembni za skupno življenje. Pozorni moramo biti tudi na druge kvalitete in ujemanja, ki pridejo do izraza kasneje. Dobro je, da o svojih potrebah in pričakovanjih govorimo že prej in opazujemo navade in življenjski stil drug drugega. 

Včasih je priporočljivo, da se pred to odločitvijo odpravimo skupaj na daljše počitnice, kjer dobimo vsaj približek tega, kako bi bilo, če bi živeli skupaj. Če se že tam pojavijo prevelika razpotja in razlike pri vsakdanjih odločitvah, potem je morda bolje, da s selitvijo počakamo. 

Ko se odločamo, kje bomo živeli, se moramo izogniti skušnjavi, da gledamo samo na praktični in finančni vidik selitve skupaj. Čeprav je deljenje stroškov lahko res olajšanje, ki se nam izplača, to ni nujno najboljši kriterij. 

Pomembno je tudi to, da bo okolje, kamor se selita, za oba podporno in da se bosta oba tam počutila udobno. Če se mora en partner odpovedati svojemu življenju, zato da se preseli v drug kraj k partnerju, ker je to bolj praktično in finančno smiselno, se lahko pojavi problem drugje. 

Na ta način se en partner žrtvuje za drugega in čez nekaj časa lahko to pride na plano v obliki očitkov in zamer. En partner zaradi selitve izgubi svoj socialni krog ali mora zamenjati službo, kar začne slabo vplivati na njegovo počutje. 

Če zaradi selitve ostanemo brez prijateljev in hobijev, se lahko zgodi, da potem začnemo preveč zahtevati od partnerja. Čakamo, da pride iz službe, smo nestrpni, osamljeni in neizpolnjeni, ker je on edina oseba, ki jo imamo, zato ga začnemo dušiti. Čeprav pogosto mislimo, da je dovolj, da imamo v življenju samo partnerja, se ponavadi kmalu izkaže, da potrebujemo tudi druge stvari. 

Če vez ni dovolj močna, ni najbolje, da celo življenje pustimo za sabo samo zaradi selitve. Pomembno je, da v razmerju ne izgubimo sebe. Tudi če gre za selitev v tujino, ki se sprva zdi razburljiva priložnost, je treba vedeti, da bomo morali na novo zgraditi svoje življenje in bomo v tem času potrebovali močno oporo partnerja. Sicer na koncu lahko ravno to začne razjedati sicer lepo zvezo. 

Pomembno je, da pri selitvi ni treba nikomur žrtvovati svojega življenja in da se partnerja lahko srečata na sredini. Da najdeta rešitev, ki je primerna za oba. Čeprav je to težko, moramo včasih stvari postaviti na tehtnico in se vprašati, kaj nam več odtehta. Včasih bo lahko volk sit in koza cela, včasih pa ne. Če se ne znamo odločiti, lahko uvedemo testno obdobje nekaj mesecev in vidimo, kako nam gre.

Zato je na tem mestu potrebnih veliko zrelih pogovorov in razumevanja. Čeprav je res, da ljubezen lahko premaga vse ovire, moramo vedeti tudi to, da je ljubezen lahko močna, ko sta oba znotraj nje lahko srečna in izpolnjena tudi kot posameznika.

Navigiranje med ednino in dvojino v partnerstvu je umetnost. Tako kot pravijo, so v razmerju vedno trije; partner, partnerka in razmerje samo. Ko sprejemamo odločitve, se moramo vedno vprašati, kaj bo to pomenilo zame, kaj bo to pomenilo zanj in kaj za razmerje. Če spregledamo eno od teh "entitet", bomo v razmerju izgubili balans.