Pravijo, da nam lahko ljubosumje zamegli razum, kar pomeni, da se izgubimo v uničujočih občutkih, zaradi katerih naredimo stvari, ki jih sicer ne bi nikoli. Še več, svoje obnašanje lahko spremenimo tako zelo, da si nismo več niti podobni. O vseh pasteh ljubosumja in njegovem ozadju smo se pogovarjali tudi s terapevtko Tino Korošec. 

Kako lahko prepoznamo ljubosumje? 

Ljubosumje nas neredko vodi v dejanja, ki jih sicer ne bi nikoli storili. Primeri takih dejanj so pregledovanje osebnih predmetov ali elektronskih naprav ljubljene osebe, »vohunjenje« za ljubljeno osebo (ali osebo, zaradi katere občutimo ljubosumje)na družbenih omrežjih, tudi zasledovanje ... Potem pa so tu še zasliševanje, prepiranje, grožnje, besedno napadanje in žaljenje, celo fizično nasilje, namerno škodovanje ljubljeni osebi (npr. s širjenjem neresnic ali posredovanjem škodljivih informacij o osebi tretjim osebam), pa tudi umik, ignoriranje, čustveno izsiljevanje in mnogo drugih načinov, na katere želi ljubosumna oseba sporočiti, da se počuti ogroženo. V osnovi pa gre torej pri ljubosumju (ne glede na to, kako ga izkazujemo) vedno za strah pred izgubo ljubezni in vedno v povezavi s tretjo osebo. Pri tem ne gre nujno samo za partnerski odnos, temveč tudi za druge vrste odnosov, npr. med sorojenci, s prijatelji, sodelavci itd.

Kakšen vpliv ima ljubosumje na odnos?

Ljubosumje ima na odnose večinoma negativen vpliv. Ne zaradi samega občutja ljubosumja, temveč zaradi našega odziva nanj, torej zaradi dejanj, ki mu sledijo. Ta so po navadi nezrela, celo »otročja« in predvsem neučinkovita, zato jih partner le redko sprejme z razumevanjem. To seveda vodi v dodatne konflikte, tistega, ki ljubosumje doživlja, pa v še slabše občutke in še bolj nerazumno vedenje. Na dolgi rok tako soočanje z občutki ljubosumja krha odnos in lahko pripelje celo do njegovega razpada.

Kadar pa se nam na občutek ljubosumja uspe odzvati konstruktivno (torej ko o svojih občutkih razmislimo in se o njih pogovorimo s partnerjem, morda tudi s terapevtom), ima ljubosumje lahko zelo pozitiven vpliv na nas in naš partnerski odnos. Ljubosumje namreč pokaže naše občutljive točke in rane iz preteklosti (ki se jih zato sploh zavemo in jih predelamo) in razkrije težave v našem partnerskem (ali drugem) odnosu, kar ne ponudi le možnosti za izboljšave, temveč tudi za zbliževanje s partnerjem z iskrenim pogovorom. Če to priložnost izkoristimo, bo neizogibno vodila v našo osebno rast ter kakovostnejši partnerski odnos.

Ljubosumje lahko torej na odnos deluje tudi spodbudno … 

Ljubosumje je čustvo kot vsako drugo. Ni negativno ali pozitivno, je samo čustvo. Kadar se naučimo s tem čustvom zrelo ravnati, na odnos ne more imeti pretirano negativnega učinka, saj nanj odreagiramo razumno in premišljeno. To pomeni, da pred reakcijo (na primer napadom na partnerja), razmislimo o tem, kaj čutimo in zakaj. S tako refleksijo lahko ugotovimo, da naši občutki pogosto nimajo kaj dosti opraviti z dejanji našega partnerja ampak bolj z našimi strahovi, ki po navadi izhajajo iz preteklih slabih izkušenj (partnerskih odnosov ali celo otroštva). 

Če smo v čustveno zrelem odnosu, lahko s temi spoznanji naredimo ogromno, saj ima lahko tak odnos na nas t. i. zdravilen učinek. Z izkušnjami s partnerjem se naučimo, da so naši strahovi neupravičeni, da se ne uresničijo in da se lahko počasi sprostimo. Sčasoma tako predelamo vse strahove, povezane z zapustitvijo, in naše rane se postopoma zacelijo.

A četudi ugotovimo, da partner res počne nekaj, zaradi česar se počutimo ogrožene, se da z iskrenim pogovorom doseči veliko in ustvariti varen in zaupen odnos, seveda če sta v odnosu dva čustveno zrela posameznika, ki se lahko o občutkih ljubosumja odkrito pogovarjata in ki drug drugemu ne dajeta razlogov za občutke ogroženosti.

V takih primerih je lahko torej ljubosumje zelo koristno, saj nam pomaga predelati lastne travme, pa tudi izboljšati odnos.

A vseeno se pogosto odzovemo narobe ... 

V mnogih primerih pa se bodo slabi občutki pri obeh partnerjih krepilih, počasi pa se bosta oddaljevala drug od drugega. To bo sčasoma pripeljalo do vedno večjih konfliktov ter vedno večje razdalje. 

Zato je res pomembno, da ta negativen trend čim hitreje obrnemo v pozitivnega in najdemo način, kako s partnerjem govoriti o ljubosumju, ter ugotovimo, kaj narediti z njim, ko ga začutimo. Če je treba, pa si pri tem poiščemo tudi pomoč psihoterapevta ali partnerskega terapevta, ki nam bo lahko pomagal pri predelavi lastnih občutkov in komunikaciji s partnerjem. V nasprotnem primeru bomo namreč morda izgubili odnos, ki bi lahko bil zelo kvaliteten.

Najpogostejše napake, ki jih delamo zaradi ljubosumja 

Ljubosumje po navadi občutimo zelo močno in včasih nam ta jakost čustva onemogoči razumsko presojo. Zato neredko storimo stvari, na katere kasneje nismo ponosni, a še večji problem je dejstvo, da s tem resno ogrozimo svoj odnos s partnerjem

Te nezrele reakcije skoraj vedno vodijo v dodatne težave in še več slabih občutkov, saj ravno zaradi njih ne dobimo priložnosti za mirno izražanje svojih čustev, razumevanje in tolažbo partnerja, pač pa v njem vzbudimo jezo, obrambno vedenje, ignoriranje, zavračanje in kritiko – torej vse tisto, česar si ne želimo in čemur smo se hoteli izogniti z neučinkovitim vedenjem.

Glavna napaka pri vseh takih poskusih razreševanja občutkov ljubosumja je torej ta, da se s partnerjem ne poskušamo iskreno, mirno in brez obsojanja pogovoriti o svojih občutkih ter najti rešitve za nastalo situacijo, temveč namesto tega poskušamo na nezrel način izsiliti potrditev.

Dvomi, slabe izkušnje, negotovost … Kaj je v ozadju?

V ozadju ljubosumja je lahko mnogo različnih vzrokov. Eden najpogostejših je prikrajšanost za pozornost in ljubezen v najzgodnejšem otroštvu. Tovrstnih situacij, v katerih se znajdejo otroci, pa je več.

Eden najbolj temeljnih problemov je, da staršu pri otroku ni uspelo vzpostaviti občutka varne navezanosti, ker tega ni znal, ni imel dovolj časa, se ni toliko zanimal za otroka, je bil bolan ali veliko fizično oziroma psihološko odsoten. Posledično otrok neprestano občuti strah, da bo starša (ali kasneje kakšno drugo ljubljeno osebo) izgubil zaradi nekoga ali nečesa drugega. Pri tem otrok oz. kasneje odrasel človek vedno izhaja iz predpostavke, da je razlog v njem, torej da sam ni vreden ljubezni in je zato ne dobi. To je tudi razlog, zakaj se počuti še posebej ogroženega, kadar ljubljena oseba namenja pozornost nečemu ali nekomu drugemu – strah ga je, da bo zamenjan za nekaj ali nekoga, ki bo ljubljeni osebi pomembnejši kot on!

Pogosto je težava to, da so starši v obdobju otrokovega odraščanja (pre)več pozornosti posvečali enemu od več otrok, po navadi mlajšemu, tistemu z zdravstvenimi težavami ali tistemu, ki jim je bil karakterno bližje, kar lahko vodi do občutkov ljubosumja pri tistem otroku, ki je dobil manj pozornosti. Taki otroci bodo odrasli v posameznike, ki bodo ljubosumje občutili vsakič, ko bo nekdo dobil več pozornosti od njih.

Podobno se počutijo tudi otroci prezasedenih staršev, ki imajo recimo zahtevno službo ali si ustvarjajo kariero. Neredko pa je problem tudi v tem, da nekateri starši čutijo, da morajo s svojim otrokom tekmovati za partnerjevo pozornost (kar je včasih tudi res), zato dajejo otroku občutek ali mu jasno povedo, da ni prav, da si želi pozornost drugega starša, ali pa mu »za kazen« celo sami odtegujejo pozornost. Zaradi tega lahko otrok v življenju doživlja občutke nevrednosti in seveda ljubosumja, ob teh občutkih pa pogosto razvije strategijo umika, torej pasivno čaka, da bo ljubljena oseba izbrala njega, saj si ne upa v odprt boj za pozornost.

Seveda so lahko občutki ljubosumja tudi posledica kasnejših izkušenj v življenju, torej zunajdružinskih odnosov, recimo odnosov z vrstniki (družba v svoj krog vedno izbere iste posameznike ali učitelj namenja več pozornosti nekaterim učencem), v partnerskih odnosih (ko je partner namenjal več pozornosti drugim ljudem ali hobijem, skrival informacije, se zapiral ali celo varal), v poslovnih odnosih (ko recimo nadrejeni namenja nesorazmerno več pozornosti in pohval nekaterim posameznikom, za druge pa se ne zmeni ne glede na kvaliteto njihovega dela) itd. 

A pozor, včasih so občutki ljubosumja več kot upravičeni in so posledica nečesa, kar počne naš trenutni partner ali oseba, s katero smo v odnosu in zaradi česar se počutimo, da drugi dobijo več pozornosti od nas. Občutek ljubosumja torej ni vedno posledica našega notranjega dogajanja in/ali starih ran, ampak je lahko zelo jasen signal, da nekaj v našem odnosu ne deluje, kot bi moralo, oz. da druga oseba počne nekaj, zaradi česar se počutimo slabo.

Skratka, ozadje ljubosumja je lahko kompleksen seštevek več dejavnikov, in če se soočamo z občutki ljubosumja, je vredno pogledati celotno sliko. Torej to, kaj se dogaja v naši notranjosti, pa tudi ozadje teh občutkov.