Želimo si ljubiti in biti ljubljeni, a včasih ne znamo ljubiti. Pravijo, da odnosi niso zapleteni, ampak si jih zakompliciramo kar sami, še posebej če smo polni dvomov, negotovosti in za piko na i še opremljeni s slabimi vzorci iz preteklosti. Vse to je idealna popotnica, da se prepustimo odločitvam, ki jih kasneje obžalujemo, in naredimo napake, ki bodo skoraj zagotovo uničile razmerje.

Pretvarjanje: Nisem dovolj dober tak, kot sem 

Pomanjkanje samozavesti vodi v igranje, kar pomeni, da se pretvarjamo in zavajamo partnerja, kdo smo in kaj si želimo. V ozadju se skriva naše prepričanje, da nismo dovolj dobri, zato sprejmemo vlogo, ki mogoče bolj ustreza partnerju kot nam samim. Maska, ki si jo nadenemo, pa je le breme, ki ga ne zmoremo nositi na dolgi rok, hkrati pa smo pod njo večinoma nesrečni. V fazi dvorjenja je povsem normalno, da se hočemo prikazati v čim boljši luči, a pri tem ne smemo pozabiti, kdo smo. Nihče ne more večno igrati, medtem ko lahko vsak najde partnerja, s katerim se bo dejansko ujel in šele takrat bodo zadovoljene tudi naše potrebe in želje. Skupaj smo lahko »srečni«, če smo kompatibilni, kar lahko dosežemo le s tem, da smo resnični.

Nesprejemanje partnerja: Če bi me ljubil ...

Prav gotovo poznate stavke, ki se začnejo, če bi me ljubil … Bi odnesel smeti, nehal ponočevati, se odpovedal svoji razvadi in še in še. Naše predstave o ljubezni pogosto vključujejo prepričanja, kakšen bi naš partner moral biti in kako bi se naj obnašal, če bi nas iskreno ljubil. A nismo do potankosti enaki in naše predstave niso vedno usklajene, zato lahko ljubimo različno. Če bomo to sprejeli, bomo lažje sprejeli tudi partnerja takega, kot je – drugačen od nas. Ob tem pa moramo vedeti, da nikoli ne bo zmogel zadovoljiti vseh naših potreb ali nas neprestano osrečevati, kot tudi ne zna brati naših misli. Lahko pa z njim spregovorimo in se dogovorimo za določene kompromise pri stvareh, ki so nam dejansko pomembne. 

Varanje: Reševanje težav s kompenzacijo 

Varamo lahko iz najrazličnejših razlogov, a nekaj je vseeno jasno – v odnosu s partnerjem je nekaj narobe ali pa imamo probleme sami. V prvi vrsti se ne znamo spopasti s težavami, zato jih neučinkovito rešujemo, tako da kompenziramo z drugimi. A na tak način nismo rešili ničesar, saj smo težave le še poglobili. Gre za čustveno nezrelo obnašanje, hkrati pa s tem tega, kdo smo, ne kažemo samo partnerju, ampak tudi sebi. S tem, ko ne spoštujemo svojega partnerja, ne spoštujemo niti sebe, še posebej, če smo z njim pristali na resen odnos. Koga vse smo s tem izdali? Najprej moramo biti iskreni glede tega, kaj si želimo, če je odgovor več vznemirjenja in svobode, pa moramo dati svojemu partnerju možnost izbire – brez zavajanja. Zakaj bi povzročali bolečino nekomu, ki naj bi ga imeli radi? Strahu pred osamljenostjo in pred samim seboj ne bomo premagali z iskanjem lastne vrednosti oziroma potrditve drugje kot v nas samih.

Ljubosumje: Naša domišljija je lahko hujša od resnice

Če dvomimo vase ali nismo prepričani glede partnerjevih čustev, imamo lahko težave tudi z ljubosumjem. Pojavi se strah pred izgubo partnerja, hkrati pa se nam vsili misel, da je naše razmerje ogroženo. V tem primeru smo pogosto nagnjeni k ustvarjanju domišljijskih scenarijev v svoji glavi, ki so večkrat hujši od tega, kar se v resnici dogaja. Ob tem si moramo postaviti vprašanje, zakaj se tako počutimo ob partnerju – smo za to počutje odgovorni sami ali je k temu prispeval tudi on? In prav o tem je dobro, da se odkrito pogovorimo s partnerjem in mu razkrijemo, kako se počutimo, katera njegova dejanja so v nas sprožila take občutke in zakaj. Najprej mu moramo pustiti, da spregovori tudi on in nam pojasni svoje vedenje ali odnos z drugo osebo. Zaupanje se ne zgodi čez noč, ampak se ga lahko zgradi le, če smo odkriti drug z drugim.

Maščevanje: Boli me, zato hočem, da boli tudi tebe

Mogoče je partner zamudil na družinsko kosilo, se zadržal na zabavi, šel na pijačo z nekdanjim partnerjem, rekel kaj, kar nas je zbodlo, in potem nas je to prizadelo ali pa nas še vedno neizmerno boli. Jezni smo zaradi čustev, ki se porajajo v nas ob teh dogodkih, in za to krivimo njega. Iz tega razloga že kujemo plan, kako mu bomo to vrnili, da bo bolelo tudi njega. S takim odzivom se prej ali slej začnemo vrteti v krogu merjenja moči – kdo bo koga. A smisel odnosa ni, da v njem trpimo in si zadajamo bolečino, saj to pogosto vodi samo v konec razmerja. Ljudje različno dojemamo iste dogodke, zato lahko s tem najbolj prizadenemo sami sebe, če se ne bomo na primeren način soočili s partnerjem. Pojasnimo mu, kaj nas boli, in s tem mu damo tudi možnost, da svoje obnašanje spremeni na bolje.