Večinoma smo vsi nekoč sanjarili o lepem življenju, odnosih, uspešni karieri in morebitni družini, ki smo si jo nekoč zamislili po filmskem scenariju ali romantični knjigi, še posebej, če sami nismo imeli najboljšega vzora pri sebi doma. Ob tem smo verjeli, da so vse niti v naših rokah in da bomo svoj cilj zagotovo uresničili, saj se je otroška želja z leti samo še krepila in nadgrajevala ter nas navdajala z neusahljivim upanjem, da bomo enkrat tudi mi doživeli svojo romantično pravljico? In kot pri naših najljubših fikcijskih junakih naj bi ljubezen vedno zmagala, toda ali je bila naša verzija že v osnovi obsojena na propad, ker ni bila povsem realna? Lahko, da je naša definicija ljubezni v resnici izkrivljena ali pa so naša pričakovanja previsoka?  

Od začetka ...

Skoraj nihče se ne odloči za resen odnos ali poroko z mislijo, da se bo kmalu razšel ali ločil. Na začetku je vse tako enostavno, saj smo prežeti s čudovitimi občutki vznesenosti in vznemirjenja ob odkrivanju najlepših plati drug drugega. Mogoče zato niti ni presenetljivo, da v začetni fazi naivno verjamemo, da bodo medeni tedni trajali in trajali v nedogled. Da bo vedno tako prijetno, kot prvi meseci, včasih celo leta, ko smo še pod vplivom posebnega ljubezenskega koktajla, ki nas tako spretno omamlja in zavaja.

In šele, ko njegov učinek začne popuščati, spoznamo, da mogoče le ni vse tako popolno, kot smo si sprva zamišljali, medtem ko se grehi vztrajno kopičijo in se trudimo oprostiti ter na vse skupaj pozabiti, znova in znova, da bi lahko obdržali svojo namišljeno srečo. 

Tako se (nehote) znajdemo v toksičnem razmerju in še dolgo časa vztrajamo pri raznoraznih izgovorih, ker ne zmoremo prenesti, da smo več kot očitno živeli v laži, saj je resničnost preveč boleča in nas oddaljuje od našega zamišljenega in popolnega scenarija. Prav tako ne razkrivamo pravega ozadja svojim bližnjim in okolici, ker smo želeli verjeti, da se motimo in smo krivdo raje pripisali sebi, in sicer, da si napačno interpretiramo določena dejanja, dogodke in besede, ker naj bi šlo le za drug jezik ljubezni. 

... Do konca ljubezenske pravljice

In zakaj odnosa ne zmoremo končati, ko si končno priznamo kruto resnico, da smo pravzaprav večino časa bili v tem odnosu nesrečni in da so bile kršene vse naše meje, o katerih si nismo upali zares spregovoriti? 

Razlogi so lahko različni, bolj ali manj jasni, saj se pogosto skrivajo v našem neizmernem upanju, da se bo kaj spremenilo ali vrnilo na sladke začetke, v veliki meri tolerance, zaradi katere smo kot otroci lažje preživeli, nepojasnjenega strahu, ki nas je popolnoma ohromil, zaradi česar mislimo, da smo bolj varni v tišini, v zgrešenih vzorcih, ki smo jih čez leta pridobili in v manjvrednostnih kompleksih, ki vztrajno načenjajo našo samopodobo, saj smo prežeti z občutki krivde in sramu, ki nam govorijo, da si to tudi zaslužimo. 

Lepih stvari ne moremo niti zares sprejeti, saj so nam tuje in sumljive, sočasno pa smo naučeni ljubiti v lastni nesreči, ker druge ljubezni niti ne zaznamo, ker je ne prepoznamo, saj imamo drugačna merila, v katera na vsakem začetku togo verjamemo. Pri tem pa ne gre za razumske, teoretsko podkrepljene odločitve, saj nas zapeljana čustva vedno znova z lahkoto premamijo. 

Izbira partnerja ni povsem naključna 

Partnerja si ne izberemo čisto po naključju, saj nas določeni ljudje bolj pritegnejo kot drugi, še posebej, če z njimi delimo skupno travmo, preko katere se močneje začutimo. To pomeni, da prav od njih potrebujemo potrditev, razrešitev in osvoboditev, da bi razrešili breme, ki so nam ga naložili podobni ljudje in ga še vedno vztrajno nosimo s sabo. 

Vrtenje v začaranem krogu, od pekla do nebes in obratno, je pravzaprav cikel zlorab, v katerega se ujamemo ter vzpostavimo nezdrav odnos, ki ga vzdržuje trdna vez, prežeta z bolečino, a prav to enačimo s strastjo in močnejšimi čustvu, zaradi katerih se čutimo tudi bolj žive. Normalnost tako postane dolgočasna, nezanimiva in nas ne zadovoljuje več oziroma nam je premalo, da bi se odločili zanjo in v njej vztrajali dlje časa. 

Tako izjemni kot so vzponi, so običajno grozljivi tudi padci, a brez slednjih ne moremo doživeti vrhov s takim navdušenjem, saj je v normalnih odnosih ta razdalja med dobrim in slabim precej manjša. Te občasne potrditve, neverjetno visoki trenutki, nas še toliko bolj zadržujejo v soodvisnem odnosu, iz katerega ne moremo kar tako enostavno pobegniti, saj je to nekaj, kar nam je blizu, od nekod domače in znano, zato v tem ne prepoznamo (neznane) nevarnosti.

Čustva govorijo eno, razum nekaj drugega, nekateri pa kontra nas 

Notranji boji, ki se dogajajo v nas, so lahko naporni in utrudljivi, hkrati pa so naše odločitve nezanesljive in pogosto nestabilne. Za prevlado se namreč nenehno borijo najrazličnejše misli, od obetajočih do tistih temačnih, ko se razum in srce nočeta ali ne moreta povsem uskladiti. In če si ne zaupamo, se lahko še toliko prej prepustimo mnenju drugih, ki nam hočejo dirigirati življenje, tudi tistim, ki v ozadju nimajo iskrenih ali dobrih namenov.    

Vse je lažje, če imamo ob sebi podporno skupino, ki nas razume in nam stoji ob strani, a pogosto zunanji opazovalci ne razumejo, kaj se v resnici dogaja z nami, in česar ne razumejo, nekateri med njimi tudi radi na prvo žogo obsodijo. Pri tem so večkrat glasni in ta pametni, hkrati pa še obtožujejo žrtev, ki je že tako ranjena in poškodovana, z naslajanjem ob njenih slabostih in nepotrebnimi očitki v slogu, da si je sama kriva, ker je nespametna, naivna, neumna ali še kaj hujšega. V tem kontekstu so pravzaprav tudi sami toksični, ponižujoči in neempatični, a se tega niti ne zavedajo. 

Prekinjanje starih vzorcev, na katere smo navajeni

Samorefleksije je odlična iztočnica za prve korake do spremembe kot tudi ozaveščanje in sprejemanje zgrešenih vzorcev, zaradi katerih ne moremo zares naprej. In čeprav v teoriji to zveni nadvse preprosto, je opuščanje stvari, ki smo se jih učili vse življenje pravzaprav dolgotrajen in naporen proces. Gre za vsakodnevno odločitev za novo in boljše življenje, na osnovi katere spoznavamo svojo pravo resnico, potrebe in želje. In če bomo vztrajali kljub občasnim padcem in težjim korakom, bomo sčasoma videli bolj jasno, hkrati pa bomo končno lažje razumeli svoja čustva, jih pomirili in izpustili, če nas bodo še naprej odmikala od tega, kar v resnici hočemo.