Na začetku odnosa pogosto lahko spregledamo opozorilne znake, ki kažejo na to, da v odnosu nismo sami. Vse, kar se dogovorimo, se čez noč lahko spremeni, ko se vmešajo drugi. Ne vemo več, kaj razmišlja in čuti naš partner, a še huje je to, da tega ne ve niti on sam. Nadzor nad njim imajo njegovi starši, ki ga kot lutko usmerjajo na pravo pot – njihovo. Postopoma ugotovimo, da naš partner ne živi po svojih željah in se sprašujemo, ali je sploh kdaj resnično živel. Ob tem se v naše misli prikrade vprašanje, ki nam ne da več miru, s kom smo pravzaprav v odnosu?

Mamin sinček ali očetova princeska

Vsak od nas je bil otrok, sinček ali punčka, a poudarek je na bil, saj z leti odrastemo in se osamosvojimo. Svoje starše imamo še vedno radi in obratno, ampak prej ali slej pride tisti trenutek, ko moramo sami prevzeti odgovornost za svoje odločitve in dejanja. Kot odrasli živimo s popotnico oziroma vzorci, ki smo jih v obdobju odraščanja pridobili naprej – sami. In kaj bi šlo lahko narobe? Marsikaj, če smo si za partnerja izbrali maminega sinčka ali očkovo princesko. 

Specialistka zakonske in družinske terapije, Anja Kovačič: »Gre za pogovorna izraza, ki ju pogosto uporabljamo takrat, ko želimo poudariti prekomerno oziroma nezdravo navezanost neke osebe na enega od staršev ali oba. To je pri sinovih običajno mama, pri hčerkah oče, ni pa seveda nujno, da je tako, saj so zgodbe različne. Za takšne družine je značilno, da nimajo pravil in razmejitev, vloge med člani družine so pomešane, posameznik pa ima težave z razvojem lastne identitete. Tudi v odraslosti je pogosto prekomerno vpet v svojo izvirno družino in ne zmore vzpostaviti jasnih razmejitev, kar se kaže tudi v težavah ali nezmožnosti oblikovanja zdravega odnosa s svojim partnerjem/ partnerko, v nekaterih primerih pa niti ne zmore zapustiti svojega doma in se osamosvojiti.« 

Kaj je v ozadju teh odnosov? 

Gre za partnerja, ki so ga v otroštvu priklenili nase in mu še danes prikrito ali odkrito ne dovolijo svobodno živeti. Sčasoma je pozabil na svoje želje ali pa jih ni več sposoben ločevati od želja, ki jih imajo njegovi starši. To lahko povzroči veliko neskladja v partnerskem odnosu in tudi v njem samem. Razdvojenost partnerja je večkrat le posledica odnosa, ki ga ima s svojo mamo ali očetom, do katerega pa ni prišlo samo zaradi partnerjeve nesamostojnosti, ampak tudi zaradi nesamostojnosti njegovih staršev.

»V ozadju je zelo pogosto nefunkcionalen odnos med staršema. Gre torej za družinsko dinamiko, kjer med partnerjema zeva praznina, odtujenost, konflikti, skratka prisotna je čustvena in/ali fizična odsotnost, morda celo ločitev. V tem primeru se starš – vzemimo primer mama, počuti razočarana, osamljena in potrebuje tolažbo, kar pa najde v svojem sinu, ki ji v čustvenem smislu nadomesti moža. Gre za tako imenovano triangulacijo ali trikotniško povezavo. Z njim deli svojo stisko, ga obremenjuje s težavami odraslega življenja, a obenem ne zmore prepoznati njegovih potreb, ki jih ima kot otrok. Tako je mali fantek postavljen v položaj njenega prijatelja, zaupnika, tolažnika in izpolnjuje njene čustvene potrebe, kar dolgoročno vpliva na njegov čustveni razvoj. V takšnih primerih je pri njem zelo pogosto prisoten tudi občutek krivde, če se mami ne odziva takoj, ali če ji ne zna dati tega, kar potrebuje. Sčasoma se lahko začne počutiti odgovornega za njeno počutje. »Še dobro, da imam tebe. Ti me ne boš nikoli zapustil, kajne?« »Pridi k mamici, stisni se k meni, tako žalostna sem.« Gre za zlorabo, saj gre pri tem za neke vrste čustveno služenje, medtem ko so njegove potrebe prezrte. V tem primeru je otrok oropan otroštva saj prevzame vlogo starša, moralo pa bi biti ravno obratno. Takšne matere pogosto prihajajo iz družin, kjer so imele zelo podobne vloge s svojimi starši,« pojasnjuje Anja Kovačič.

Ni lahko biti v odnosu z nekom, ki je že obremenjen z odnosom s svojo mamo ali očetom, saj običajno v teh odnosih ni prostora za ustvarjanje skupne prihodnosti v dvojini.

»Potrebno je zavedanje, da dobra mama spoštuje sinovo samostojnost oziroma ločenost od sebe. Nekaj normalnega je, da si želi ohranjati povezanost z njim tudi v odraslosti, a v okviru zdravih mej in ne zato, da bi z njim zapolnila občutek praznine. Del njene vloge je tudi v tem, da sinu pusti oditi od doma, tako fizično kot tudi v čustvenem smislu, ko za to pride čas.«

Kako to vpliva na vzpostavljanje partnerskih odnosov?

V teh primerih gre za prekomerno zlitost matere in sina, očeta in hčerke, matere in hčerke, očeta in sina ali (redkeje) obeh, razlaga terapevtka. »V primeru očeta in hčerke je dinamika podobna kot pri sinovih in materah, le da je zgodba obratna - hčerka postane središče očetovega sveta in v čustvenem smislu nadomešča materino vlogo. Oče zadovoljitve svojih potreb po pozornosti ne išče več pri svoji ženi, ampak se obrača na hčerko, kar pa med hčerko in materjo običajno vzpostavi konflikt in distanco. Če sklenemo, je v tem primeru poleg zdravega odnosa z očetom oropana tudi zelo pomembnega stika s svojo materjo.«

Kako bo to vplivalo na vzpostavljanje partnerskih odnosov v odraslosti pa je odvisno tudi od tega, kako močne so bile te povezave, kako dolgo so trajale in v kolikšni meri se je posameznik uspel ločiti od primarne družine. A kakor koli pogledamo so otroci, ki so staršem igrali starše večkrat oropani svojih pravic do osamosvojitve. Pogosto jih spremlja občutek krivde in v sebi čutijo, da so dolžni skrbeti oziroma živeti za svoje starše, saj so jih tako učili.

Mamin sinček 

Za primer lahko vzamemo maminega sinčka, ki se še vedno drži za krilo svojo mame in ga ne zmore izpustiti, saj ga na nek način mama še vedno spremlja – tudi v drugih odnosih.

»Če se osredotočimo na sinove: v skrajnih primerih se lahko celo zgodi, da v obdobju, ko običajno nastopi osamosvojitev, ne zmore oditi od doma. Druga možnost je, da ima težave pri navezovanju na ženske, kar pomeni, da se ali težko naveže ali pa prehitro. Tretja možnost je tudi, da skozi življenje vedno išče žensko, ki ga spominja na mamo in ju vedno znova primerja. »Moja mama pa je to vedno naredila boljše.« »Mama je to naredila namesto mene.« To pomeni, da bo od partnerke zelo verjetno pričakoval, da bo počela isto, kot njegova mama. Verjetno so odveč besede, da vse to kar kliče po konfliktih. Obratno velja tudi za ženske. Poleg naštetega pa velja omeniti tudi spolne disfunkcije, nezvestobo, skakanje iz zveze v zvezo, kompulzivna vedenja in zasvojenosti, ki se pojavljajo v nekaterih primerih takšnih odnosov,« pojasnjuje terapevtka.

Ljubiti nekoga, ki ne ve, kdo je in kaj hoče, vzbuja dvome tako v nas, kot pri njem. Mogoče ne kuhamo kot njegova mama, nimamo primerne izobrazbe, nismo dovolj delavni in tako naprej. Kakor koli, če se v odnosu pojavijo problemi se odmakne še bolj – v svoj primarni dom – zavetje svoje mame ali očeta, kar ga varuje pred tem, da bi kadar koli moral zaživeti samostojno. In varujejo ga tudi sami s tem, ko ga zadržujejo doma v stilu, saj smo rekli, da ni prava oziroma pravi za tebe.

Najpogostejše težave, s katerimi se srečujeta partnerja, če so v njem prisotni še partnerjevi starši? 

Partner, ki v odnos pripelje še svojo mamo ali očeta, je torej odvisen od svojih staršev, kot so lahko tudi oni odvisni od njega. Lahko bi celo rekli, da gre za nek soodvisni odnos, v katerem je bore malo prostora za druge.

Anja Kovačič: »Težava v trikotniških odnosih je prav nezmožnost jasnih razmejitev s starši, kar obenem pomeni tudi težje pogoje za vzpostavitev zdravega partnerskega odnosa. Razlog za to se s strani staršev pogosto kaže kot pretirano poseganje v odnos in neupoštevanje mej; konkretneje: neprestano klicanje, obiski brez najave, vsiljevanje nasvetov, morda celo vzbujanje ljubosumja, kritiziranje in zavračanje partnerke, v skrajnih primerih morda celo nagovarjanje k razhodu v smislu : »Ta te ni vredna, pusti jo. Boš našel boljšo ...« Z druge strani pa partner kljub odraslosti nenehno išče potrditve pri starših, prekomerno išče njihove nasvete in mnenja (tudi glede partnerskega odnosa), hodi pogosto na obiske, je morda celo finančno odvisen, se o pomembnih temah težko odloča brez njih ... V nekaterih primerih partnerji postavljajo potrebe staršev pred svoje potrebe in jim na vsak način želijo ustreči. To pa pomeni, da bo ta partnerka imela občutek, da mora z njimi tekmovati oziroma, da je vedno na drugem mestu. Moški, ki ostaja ujet v partnerstvu z mamo, se v odnosu težko preda, ima morda težave z zvestobo in težko vzpostavi pristno intimo.«

Naš partner je otrok, ki mu nikoli niso pustili odrasti, kar pomeni, da je nezaželen vsak, ki mu vzbudi željo po tem – živeti svoje življenje. Pomembnejše od njega je to, da osrečuje svoje starše, pri čemer pa je moral pozabiti na sebe oziroma se za njih tudi žrtvovati. A nihče ne sme pozabiti, da ima vsak pravico živeti, kot si želi sam. Torej, kdo bo končal vezo in katero?

V videu si lahko ogledate, o čem bo tekla beseda prihodnjič.