Soodvisniki imajo v sebi ogromno upanja. Celo takrat, ko je jasno, da bi morali zapustili odnos, bodo vztrajali, saj ga potrebujejo, kot potrebujejo partnerja, da se počutijo vredni. Spopadajo se z dopaminsko odvisnostjo, ki jim vzbuja občutke, zaradi katerih ga ne morejo oziroma nočejo zapustiti. Skupaj z njim zato ustvarijo intenziven, a tudi soodvisen odnos. 

"Pri soodvisnosti gre, tako kot namiguje tudi naziv, za obliko odvisnosti. Nekateri strokovnjaki kot soodvisne opredeljujejo izključno partnerje zasvojenih posameznikov, to bi bila na primer ženska, ki nikakor ne zmore zapustiti z alkoholom zasvojenega partnerja. Nekateri strokovnjaki pa ta pojem razumejo nekoliko širše, kot soodvisnost, torej medsebojno odvisnost drug od drugega po principu "ne zmorem brez tebe, a ne morem niti s teboj". Ne glede na to, kako ozko ali široko definiramo soodvisnost, so ljudem, ki se znajdejo v tovrstnih odnosih, skupni globoki občutki sramu in strahu," pravi terapevtka Aleksandra Klopčič.

Soodvisnike so naučili, da so nevredni ljubezni 

Nekoga, ki je odraščal v slabih odnosih, bodo po vsej verjetnosti v odrasli dobi spremljali enaki občutki manjvrednosti, na osnovi katerih si je zgradili svojo krhko samopodobo. Če ste bili v otroštvu izpostavljeni pogostemu zanemarjenju, zlorabam, močni avtoritarni vzgoji ipd., boste nehote ponavljali prav te nepredelane vzorce, ki so vam poznani in domači, ne glede na to, kako stresni so, in čeprav si tega pravzaprav sploh ne želite. 

"Ob starših se otroci naučijo, kako je videti ljubezen, in če so starši grobi, zavračajoči in niso dovolj ljubeznivi, je takšna tudi otrokova predstava o ljubezni." In ker ste imeli svoje starše vseeno radi, ste jih opravičevali, da ste lahko zaščitili tistega majhnega otroka v sebi, ki se s tem ni zmogel soočiti drugače, kot da je vse to preoblikoval v ljubezen. S tem je ta otrok nase prevzel tudi vso krivdo in nekje v sebi še vedno misli, da si tudi zasluži, da tako ravnajo z njim. "Gre za sram, ki se kaže kot notranje prepričanje, da v svojem jedru nismo topline in nežnosti vredni ljudje, da smo nekako defektni in si zaradi tega ne zaslužimo ljubezni, dostojanstva in mehkobe. To neresnično prepričanje o lastni (ne)vrednosti nas na podzavestni ravni vedno znova vodi k enim in istim odnosom, v katerih se zaradi lastnih ran iz otroštva sprva počutimo domače, kot da smo končno našli svoje mesto pod soncem, ko se poleže začetna zaljubljenost, pa se k nam kot bumerang vrnejo občutki nevrednosti, praznine in zavrženosti. Najkasneje na tej točki boleče treščimo ob občutek strahu, saj se je ravno zaradi strahu, kaj bo z mano, če bom na tem svetu sam/-a, tako težko izviti iz okov soodvisnih odnosov," pojasnjuje terapevtka. 

Iskanje bolečine 

Nepredelane otroške travme torej močno zaznamujejo naše odnose in kljub temu, da si nihče ne želi živeti v bolečini, jih podzavestno pogosto ponavljamo. "Tako kot pri vseh ostalih odvisnostih se je tudi tukaj na mestu v prvi vrsti vprašati, od kod izvira ta bolečina, ki poganja potrebo po teh odnosih. Pri soodvisnih odnosih gre predvsem za kompulzivno ponavljanje stare bolečine, ki izhaja iz nepredelanih travm. Zdraviti je treba prvenstveno bolečino, ne pa samo simptomov, ki jih ta bolečina pušča na površju," razlaga Aleksandra in nadaljuje: "Ker se v odraslem partnerskem odnosu dejansko srečata dva travmatizirana otroka, soodvisni odnosi obema na dolgi rok povzročijo veliko trpljenja. Težko se obnesejo, saj ne premorejo čustvene globine in medsebojne svobode, ki bi bila potrebna za vzajemno rast v smeri varne navezanosti."

Občutek praznine

Partner nam ne more nadomestiti tistega dela, ki smo ga izgubili v otroštvu in zaradi katerega se počutimo nepopolni, kot da je z nami nekaj narobe, čeprav si želimo in mislimo, da nas bo prav on odrešil te praznine. "Travmatično otroštvo ovira zdrav in celovit psihološki razvoj otroka. Zaradi tega ljudem, ki imajo za seboj travmatično otroštvo, ostaja občutek globoke praznine. Ljudje, ki to praznino nosijo v sebi, so bolj dovzetni za soodvisne odnose, ker vsaka zaljubljenost v sebi nosi navidezno obljubo, da bo ta oseba tisti manjkajoči košček sestavljanke v mozaiku, ki mu pravimo "jaz". Tega seveda noben človek ne more storiti namesto nas. To lahko stori samo dolgotrajni psihoterapevtski proces."

Značilnosti soodvisnih odnosov

Čustvena dinamika, ki poganja soodvisne odnose, temelji na občutkih, kot sta sram in strah, kar nas lahko paralizira, da jih še težje zapustimo. Gre za izjemno intenzivne odnose, toksično spojenost dveh, ki se neizmerno ujameta oziroma dopolnjujeta v svoji patologiji. 

Težave s postavljanjem mej 

"Ljudje, ki se znajdejo v soodvisnih odnosih, imajo pogosto težave s postavljanjem meja. V zadnjem času je to že precej izpeta floskula, zato se mi zdi pomembno pogledati v ozadje, zakaj je nekaterim ljudem tako zelo težko reči ne. Kadar so otroci deležni zelo toge vzgoje, izgubijo občutek, da so osebne meje nekaj, kar jim dejansko pripada," pojasnjuje terapevtka. Če so starši otroku odvzeli sposobnost zdrave asertivnosti, pravico do sprejemljivega izražanja lastnega mnenja, potreb, čustev in tako naprej, so jih tudi naučili, da je to narobe in da tega ne smejo početi. Namesto tega jih zato raje potlačijo, skrijejo nekje v sebi in imajo kot odrasli še vedno slabo vest, če rečejo ne ali se kakor koli postavijo zase. Nikoli se niso naučili postavljati zdravih mej, niti jih ne zmorejo, saj s tem tudi tvegajo, da bi izgubili njihovo ljubezen.

Pomanjkanje samozavesti 

V sebi ne prepoznajo vrednosti, zato niso razvili zdrave samozavesti, kar seveda vpliva na to, koga bomo ljubili in kako, kar pojasnjuje tudi Aleksandra: "Prvič, če nimamo zdrave samozavesti, hitro pristanemo na odnose, ki niso funkcionalni. Drugič, ker ni zavedanja, da si kot človek sprejemljiv in vreden ljubeznivega odnosa, se v teh razmerjih posledično ne more razviti vzajemno izpolnjujoča harmonija."

Nezmožnost zadovoljevanja lastnih potreb 

Tretja ključna značilnost soodvisnih odnosov pa je nezmožnost, da bi poskrbeli tudi za svoje potrebe. "Ne gre za to, da ne bi želeli poskrbeti za svoje potrebe, ampak gre za to, da se ljudje, ki so dovzetni za soodvisne odnose, nikoli niso naučili na funkcionalen način poskrbeti zase. Ta nezmožnost dobesedno poganja odvisniško vedenje, saj so ti ljudje odvisni od partnerja in partnerskega odnosa, da se lahko počutijo dobro. Obenem pa so zaradi taistih nezavednih vzorcev iz otroštva izbrali partnerja, ki jim tega, kar potrebujejo, ne bo mogel dati. Gre za neke vrste šah-mat situacijo."

V soodvisnih odnosih izgubimo sami sebe

V odnosih, v katerih ne znamo ločevati lastnih občutkov, misli in podobno, še manj jih prepoznavati, izgubimo sebe in postanemo le še podaljšek svojega partnerja. Ampak sebe niti ne sprejemamo, saj nismo dovolj dobri in naši občutki niso zanesljivi, zato to vidimo kot svojo odrešitev, ki to v resnici ni. Zaradi neozaveščenih travm, kot pripoveduje tudi terapevtka, partnerja odnosa nimata v svojih rokah, ampak tak odnos kvečjemu drži njiju: "Vsak partnerski odnos ima dobre in nekoliko manj dobre dneve, prav tako vsak človek do neke mere prehaja med nasprotujočima si potrebama po samostojnosti in zlitju z drugo osebo. V zdravem partnerskem odnosu so ta nihanja nežna in lahko partnerja svobodno prehajata med tem, ali jima trenutno ustreza imeti več prostora vsak zase ali ne. Pri soodvisnih odnosih te sproščene svobode ni. Tam je vse na polno. Dobri dnevi so lahko resnično noro dobri, slabi dnevi pa so dobesedno pasje težki. To, kdaj se zgodi preobrat na slabše, zakaj se partnerja sporečeta in kdaj situacija eskalira, se zdi, da ni v njunih rokah, ampak se na videz brez pravega povoda kar naenkrat zgodi."

Meja prehajanja je zabrisana, izgubljena med tem, ali se želimo na partnerja nasloniti ali želimo imeti več prostora zase. "Iz strahu, kaj bo z nami, če bi želeli biti malce bolj samostojni in če bi potem slučajno ostali sami, se ljudje v soodvisnem odnosu togo oklepajo zlitosti s partnerjem. Pogosto so zavoljo tega, da ne bi ostali sami, pripravljeni partnerju priti nasproti bolj, kot bi bilo za njihovo čustveno zdravje dobro. Kjer sta partnerja tako zelo paralizirana od strahu in drug ob drugem ne zmoreta poskrbeti zase, se težko ustvari prostor za rast. V takem odnosu si obsojen najmanj na stagnacijo. Dokler si vpet v dramo nefunkcionalnega odnosa, enostavno ne moreš razvijati sebe, saj nefunkcionalni odnosi za svoj obstoj od nas zahtevajo, da vzdržujemo določeno stopnjo lastne nefunkcionalnosti. S tem nas odvračajo od osebne rasti in samoaktualizacije."

V videu si lahko ogledate, o čem bo tekla beseda prihodnjič.