Nasilje se ne bi smelo dogajati, ampak se dogaja, in žrtve pogosto o tem molčijo, čeprav se počutijo ogrožene. "Dejstvo je, da so ženske že od nekdaj bolj izpostavljene spolnemu in drugemu nadlegovanju na javnih mestih, zaradi česar veliko energije namenjajo svoji zaščiti in zaščitnim ukrepom," pravi Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo. 

Koliko mladih deklet in žensk se obrne na vas zaradi nadlegovanja in ustrahovanja ter kako pogosto? Lahko izpostavite kakšne primere?

Na Društvo za nenasilno komunikacijo se v veliki večini obrnejo ženske, ki imajo izkušnjo nasilja s strani znane osebe, večinoma gre za nasilje partnerja ali bivšega partnerja. Včasih, a redko, gre za nasilje, ki ga povzroča druga poznana oseba, na primer drug družinski član (sin, brat ...) ali oseba, s katero je ženska v profesionalnem odnosu (profesor, sodelavec, nadrejeni ...). V nekaj primerih so se obrnile zaradi zalezovanja in poskusa posilstva s t. i. drogo za posilstvo.  Redkeje se na nas obrnejo zaradi blažjih oblik nasilja, verjetno zato, ker poiščejo pomoč, ko ocenijo, da ne zmorejo več same poskrbeti za svojo varnost. 

Kako to vpliva nanje oziroma kakšne posledice lahko puščajo tovrstne slabe izkušnje? 

Poleg tega, da nasilje uničuje odnose, ima tudi druge negativne posledice za žrtev nasilja. Posledice so odvisne od več dejavnikov, na primer od značilnosti zlorabe, odziva okolice, podpore socialne mreže, osebnostnih značilnosti, sposobnosti za soočanje s stresom in podobno. Nekatere izmed posledic nasilja, ki jih občutijo žrtve, so: občutek strahu, slaba samopodoba, občutek nemoči in nesposobnosti, tesnoba, apatičnost, potrtost, prevzemanje odgovornosti za nasilje, občutki krivde in sramu, umik vase, slaba socialna mreža in osamljenost, finančna stiska, samodestruktivna vedenja (alkoholizem, samopoškodovanje), težave v duševnem zdravju, slabo splošno zdravstveno stanje, glavoboli in podobno. 

Posledice lahko trajajo krajši ali daljši čas, nekatere lahko vztrajajo celo življenje. Po drugi strani pa izkušnja nasilja ne pomeni, da bo oseba celo življenje zaznamovana in da ne bo nikoli več zmogla zaživeti kvalitetnega in zadovoljnega življenja. 

Dobro je, da ima oseba, ki je doživela nasilje, strokovno osebo, s katero lahko predela svojo izkušnjo, saj bodo tako posledice blažje in bodo prej izzvenele.

Tovrstna dejanja se ne bi smela pometati pod preprogo ... Ali si danes ženske upajo na glas govoriti o tem ali še vedno obstaja nek tabu? 

Doživljanje nasilja je še vedno tabu in ženske o tem težko spregovorijo. Razlogov je več in so zelo različni. Lahko občutijo sram, zmotno pripisujejo krivdo sebi, se bojijo, da jim ne bo nihče verjel, ne vidijo izhoda, ne vedo, kakšna vrsta pomoči je na voljo in še bi lahko naštevali. Zagotovo k molku o nasilju prispevajo tudi družbeni pritiski, da je ženska tista, ki je v večji meri odgovorna za dober odnos in za dobro delovanje družine, zato ženske pogosto naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi nasilje ustavile in spregovorijo šele takrat, ko jim to ne uspe. 

Končanje partnerskega odnosa ni nikoli lahko, še toliko težje pa je, kadar je v odnosu prisotno nasilje. Odhod iz nasilnega odnosa lahko spremljajo hudi občutki krivde, še posebno, če ima par otroke, saj so mnoge ženske vzgojene v prepričanju, da je potrebno vztrajati v odnosu zaradi otrok. Nekatere poskušajo končati odnos, a tega zaradi stopnjevanja pritiskov in nasilja ne naredijo. Prekinitev odnosa, v katerem je bilo prisotno nasilje, je namreč najnevarnejše obdobje v odnosu in takrat so ženske izpostavljene največjemu tveganju. 

Mnoge ženske so zaradi ekonomskega nasilja finančno odvisne od partnerja in se bojijo, ali bodo lahko preživele. Dobra novica je, da je mnogim ženskam kljub vsem težavam uspelo prekiniti nasilen odnos in zaživeti varno in bolj kvalitetno življenje. 

Kaj vse je danes na voljo ženskam, ki so žrtve nasilja, ustrahovanja, nadlegovanja ... ?

Na voljo so različne oblike pomoči, kar je dobro, saj se nam zdi prav, da si ženska lahko izbere pomoč, ki ji odgovarja. Ženske se lahko obrnejo na center za socialno delo, na policijo, na nevladne organizacije, kot je naše društvo, na osebno zdravnico ali zdravnika. Lahko se umaknejo v varno hišo ali sprožijo postopke po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), če gre za družinskega člana (npr. predlagajo prepoved približanja, izselitev iz stanovanja ...). Lahko se odločijo za individualno svetovanje ali skupino za samopomoč. Pomembno je, da je v jedru vseh ukrepov in pomoči, ki jo dobijo, njihova varnost. 

Kadar govorimo o nasilju nad ženskami, je treba hkrati informirati tudi o vseh možnih oblikah pomoči, saj bodo ženske tako lažje načrtovale svojo varnost in se odločale za nadaljnje korake. 

Se vam zdi, da bi trenutna zakonodaja potrebovala kakšne spremembe in predvsem kaj bi se dalo še narediti na tem področju?

V veliki meri je zakonodaja dobro urejena, opažamo pa nekaj pomanjkljivosti, ki bi jih bilo potrebno odpraviti. Pri dodeljevanju brezplačne pravne pomoči (BPP) za žrtve nasilja je treba določiti, da je žrtev upravičena do BPP za vse postopke, ne samo za postopke po ZPND in za postopke po zakonu, ki ureja družinska razmerja, če je to po mnenju centra za socialno delo nujno potrebno, saj obstajajo zelo različne interpretacije, kaj urejanje družinskih zadev pomeni, prav tako lahko centri različno ocenjujejo potrebo. Prav tako še vedno ni sprejet poseben zakon, ki bi urejal pravico žrtev do zagovornika, kar v 34. členu predvideva Zakon o preprečevanju nasilja v družini. 

Sicer pa na Društvu za nenasilno komunikacijo bolj kot v zakonodaji opažamo težave pri njenem izvajanju oziroma pri neustreznem odnosu in delu z žrtvami nasilja. Postopki na sodiščih so občutno predolgi, najpogosteje traja kazenski postopek leto ali dve, včasih pa mine tudi več let, da dobi neko kaznivo dejanje epilog na sodišču. Podobno je s postopkom za razvezo in varstvo ter vzgojo otrok ter s postopkom delitve premoženja. 

Na centrih za socialno delo ali policiji je še vedno prevečkrat prisoten faktor sreče, kar pomeni, da je lahko kvaliteta pomoči odvisna od tega, kako usposobljena je oseba, ki pomoč nudi. Vsaka žrtev bi morala v vsakem primeru dobiti enako kvalitetno pomoč, ne glede na osebne značilnosti ali prepričanja osebe. 

Dogaja se tudi, da kršenje ukrepov ni ustrezno ali dovolj hitro sankcionirano, na primer, če gre za kršenje prepovedi približevanja ali pogojne obsodbe. 

Potrebna so nenehna usposabljanja, izobraževanja ter supervizijska in intervizijska srečanja za vse, ki delamo na področju pomoči žrtvam nasilja.