Hrepenimo po čudovitem odnosu, uresničeni ljubezni, lepih trenutkih, pozornosti, nežnosti in podpori ter sanjarimo o skupni prihodnosti, a se vseeno zapletemo v odnose, v katerih smo že vnaprej obsojeni na bolečino in trpljenje. Nekje v sebi smo vedeli, a smo preslišali tisti tihi glas, mogoče občutek, ki nam je govoril, da izbrani partner ni pravi za nas. Toda želja po ljubezni je bila močnejša od razuma in vseh znakov, ki so nas opozarjali, da nečesa ne delamo prav. In ni bilo prav, ne prvič, ne drugič, niti tretjič, zato se prej ali slej vprašamo, zakaj se nam to dogaja, saj se znova in znova znajdemo v odnosih brez ljubezni. To so partnerji, ki nas ne zmorejo ljubiti, ali – še huje – z nami ne ravnajo lepo, ampak si jih vseeno želimo ne glede na vse in proti vsem – tudi proti sebi.

Kaj je zasvojenost z destruktivnimi odnosi?

Zasvojeni smo lahko z mnogimi stvarmi, od sladkih pregreh, športa in adrenalina, do različnih substanc, in še in še. Zasvojenost postane problematična predvsem takrat, ko nam začne škodovati in krojiti življenje, hkrati pa je močnejša od naše svobodne volje in nam vsiljuje odločitve, ki niso dobre za nas. Zakonska in družinska terapevtka Martina Medved: Zasvojenost z destruktivnimi odnosi je za marsikoga termin, ki je sprva lahko nerazumljiv oz. se sami v njem ne prepoznamo. Kajti ko je govora o zasvojenosti, nam je veliko bližje to, da nekdo ni zmožen odtegnitve od substanc (npr. od alkohola ali drog), s katerimi je zasvojen. Pravzaprav pa smo lahko zasvojeni tudi z odnosi.

Kako prepoznamo zasvojenost z destruktivnimi odnosi?

Zasvojenost z destruktivnimi odnosi lahko usodno vpliva na naše življenje, saj nehote iščemo odnose, v katerih podoživljamo vse tiste slabe občutke, ki jih nočemo, a jim ne moremo ubežati. To začutimo takrat, ko ne zmoremo pobegniti iz odnosov, ki so za nas škodljivi; takšni, ki nas posrkajo in v katerih se počutimo nemočne. Tudi takšni, v katerih se ravnamo po enakih vzorcih, včasih celo več let. Ko se vprašamo: 'Kaj mi je tega treba?' a še vedno vztrajamo tam brez pravega odgovora, vemo pa, da si delamo škodo, pojasnjuje terapevtka. 

In čeprav vemo, kaj bi morali narediti, tega ne zmoremo storiti. Ne znamo, nočemo, saj ne želimo prekiniti odnosa, v katerem smo vsak dan nesrečnejši in počasi postajamo le še bleda senca samih sebe. To poznamo in to imamo – strah, ki nas paralizira, da raje ostajamo nesrečni. Zakaj smo tako neljubeči in samodestruktivni? Ali res ne premoremo niti malo ljubezni do sebe, da smo si prostovoljno izbrali vlogo žrtve, ki je nočemo rešiti? 

To so odnosi, ki so za nas nefunkcionalni, lahko tudi toksični (npr. smo v njih zmanipulirani, v njih vztrajamo iz občutka krivde ali dolžnosti, od osebe dobivamo odzive, da si boljšega odnosa ne zaslužimo ali ne moremo dobiti), in nas ves čas postavljajo v podrejen, tudi ponižujoč položaj, iz katerega se ne moremo izviti, dodaja terapevtka in nadaljuje: Pri tem je pomembno povedati še, da ni vselej odgovoren le 'drugi'. Mi sami namreč kot soustvarjalci odnosa velikokrat drugim tudi sami omogočamo to njihovo polaščanje oz. neprimerno vedenje, s čimer sabotiramo sami sebe in drvimo v samouničevalnost oz. se spuščamo v odnose, ki nam ne služijo.

Od priznanja do odrešitve

Prvi korak je prav gotovo ta, da se opogumimo in si priznamo, da smo se znašli v stiski, ki jo bomo morali razrešiti. Če si želimo odgovoriti na na vsa tista vprašanja, zakaj in kako smo se znašli v določenem odnosu, bomo po vsej verjetnosti morali stopiti na pot v preteklost, da bi poiskali vzroke in razloge, ki so nas pripeljali v trenutno situacijo. Proces samoodkrivanja oziroma okrevanja ni vedno enostaven – lahko je tudi zelo boleč, a nas lahko počasi in zanesljivo pripelje do boljših odnosov in lepšega življenja.