Kajti včasih je "biti to, kar si" največja umetnost in včasih je ravno "biti to, kar si" največja ovira. Kako poiskati zlato sredino? Čemu slediti, če enkrat to načelo drži in enkrat ne?

Vsi poznamo učenje, da če želimo osebnostno napredovati in duhovno rasti moramo zaupati sebi, poslušati sebe, biti v stiku sami s sabo, biti avtentični, pomirjeni s sabo, živeti sebe, izraziti sebe, se čutiti in enostavno "biti to kar smo". Hkrati pa slišimo, da se moramo odvaditi tega, kar smo, da ne smemo biti navezani nase in svojo resnico, da moramo spuščati svoj ego, da moramo premagati sebe, da moramo spreminjati svoje vzorce in postajati drugačni.

Na podlagi tega se lahko ustvari zmeda in nezaupanje, zato ti bom zaupala svoje ugotovitve in razjasnila to vprašanje. Če nekomu damo nasvet naj posluša sebe, lahko ta oseba res posluša "sebe", a bo v resnici poslušala svoj ego in svoj strah, ki bo v tistem trenutku glasnejši in naredila napačno odločitev.

Morda ima neka oseba izrazit koleričen karakter in ji nasvet "bodi to, kar si" v njenem napadu jeze ne bo pomagal. Morda ima nekdo zelo toga načela o denarju, zaradi katerih je neuspešen v poslu. Zato tudi njemu nasvet "bodi to kar si", ne bo pomagal, da se izvije iz tega položaja in prepričanj, ki ga omejujejo. Zato sem sama v ta nasvet vedno dvomila.

Zame je bilo vodilo duhovnega razvoja ravno to, da podvomimo v svojo resnico, da se dvignemo nad to, kar mislimo, da smo. Da se ne identificiramo z raznimi identitetami in vlogami, ampak smo fluidni, pretočni, sprejemajoči in spreminjajoči. Da spustimo tisto, kar mislimo, da smo in s tem dobimo priložnost, da postanemo nekaj boljšega. Spreminjanje mi je predstavljalo rast, medtem ko mi je "biti to, kar si" predstavljalo statiko in cono udobja.

Sama sem dolgo sledila samo temu načelu; moram se spreminjati, da bom boljša. Za vsako ceno moram spuščati svojo resnico in se dvigati na višjo, vesoljno resnico ... Podvomiti moram v vse, kar mislim in doživljam, kajti nikoli ne vem ali je to samo moj ego, samo omejitev mojega uma.  Ja, na tej poti sem res lahko prebila mnoge svoje blokade in omejitve, ki so me v življenju ovirale. Mnoge stare vzorce, ki so me absolutno delali nesrečno. Če bi se jih še vedno držala in trdila "da moram biti to, kar sem", bi ostala na istem mestu in ne bi dosegla transformacije, ki sem jo. 

Sama sem tako na lastni koži preverila trditev, da se je pomembno odpreti za vse novo, tudi če moramo v zameno žrtvovati staro- staro verzijo sebe in svoje resnice. A sem hkrati s svojim neustavljivim spreminjanjem in dvomom v vsako svojo misel, spodkopala tudi svoje fundamente! Temelj tega, kar sem.

Ker sem želela spremeniti vse, sem spremenila tudi tisto kar nebi bilo treba. Ker se nisem upoštevala in čutila, sem se tlačila v okvire, kjer se nisem počutila dobro, se družila z ljudmi, ki mi niso ustrezali, zapostavila sem vse to, kar me dela srečno in unikatno, vedno nase prevzela vso krido in mislila, da sem jaz tista, ki bi mogla nekaj spremeniti, da je moja resnica tista, ki se mora umakniti pred drugo, se vedno opravičila in odstopila, vedno sprejela in ostala, vedno vztrajala, ko je bil čas, da bi šla. Skozi to pa izdala in izgubila sebe. Postala sebi tujec. 

In na tej točki sem videla, da mi nobena spremembna in delo na sebi ne bosta več pomagala, če ne bom hkrati tudi avtentična in jasna glede tega kdo sem. Skozi to sem spoznala in preverila tudi pomembnost tega, da "si to, kar si", ne glede na vse. Ko sem spoznala ekstrem spreminjanja sem začutila vrednost avtentičnosti in neomajnosti. Zato se nikoli več ne bom pogajala okrog tega kdo sem. Ker bom mogoče s tem pripadala nekomu drugemu, ampak s tem ne bom več pripadala sebi. Dovolj je bilo izdajanja sebe. Zato moram na poti spreminjanja ohraniti tudi sebe in svojo integriteto; skladnost sebe s sabo. 

"Biti to, kar si" ne pomeni zanikati razvoja - pomeni se še bolj spoznati in vedeti od česa ne odstopaš in od česa moraš. Biti to, kar si je temelj, tvoja esenca - tudi, ko se spreminjaš. Če to propade, nisi srečen. Vrtnica ne more biti orhideja. Če bi se spreminjala v nekaj kar ni, bo propadla. 

Esenca nas samih in tega kar nas dela unikatne se mora ohraniti skozi vse spremembe. In zdaj to esenco poznam in od nje ne odstopam. O njej več ne dvomim in je nočem spreminjati. In sama sebi bom ostala zvesta in se hkrati spreminjala. Sama bom vedno iskala srednjo pot, ker sem izkusila oba ekstrema. 

Protislovja so tuja logiki in razumu, značilna pa so za sfero duhovnosti, kjer se navidez nasprotujoče trditve lahko združijo v nekaj večjega. "Biti to kar si" in postajati nekaj boljšega lahko soobstaja.