A naše telo ne deluje tako. Naše telo in naš um potrebujeta reden počitek in sprostitev. Kajti če tega ne delamo sproti, če ne skrbimo za mentalno higieno vse leto, se tudi takrat, ko bomo šli na dopust, ne bomo mogli sprostiti na ukaz.

Ko ljudje pridejo na počitnice, ponavadi njihovo telo ostane v kroničnem krču in stresu, ker ni več vajeno preklapljati iz simpatičnega v parasimpatični živčni sistem, ki skrbi za regeneracijo in sprostitev. Čeprav fizično počivajo, njihova glava še vedno dela. In dokler imajo na mentalni ravni prisotnih veliko skrbi in nepredelanih čustev, tudi njihovo telo ni pretočno in sproščeno. Ne znajo umiriti svojega uma, zato so lahko na dopustu, kjer ni ustaljenega urnika, samo še bolj nemirni in nervozni ali celo zbolijo. Ponavadi si šele konec dopusta dovolijo sprostitev in zmanjšajo raven kortizola, a takrat morajo že nazaj v svoje delovno okolje.

Zato je zelo pomembno, da svoje sprostitve ne reduciramo samo na štirinajst dni dopusta, kjer si bomo dali dovoljenje za umiritev, ampak to spremenimo v svojo dnevno rutino.

En sprehod na dan brez telefona, ena desetminutna meditacija, ena kopel ali obisk masaže lahko našemu telesu pomagajo, da pride v sproščeno stanje. Šele, ko je telo pretočno, ko mišice niso v krču, do njih lahko pride dovolj hranil in energije.

A razlog, zakaj tega ne naredimo, je pogosto v naših omejenih prepričanjih in pogledih. Velikokrat mislimo, da si je sprostitev treba prislužiti in prigarati. Da moramo najprej izmučiti sebe, da bi lahko uživali. A sprostitev in čas zase so temeljni pogoj, ne luksuz. Mnogi ljudje imajo občutek, da so vredni samo, ko delajo, ko počivajo, pa mislijo, da so leni in nekoristni. Ponavadi jim je bila taka miselnost privzgojena. Ko jim telo da signal, da se morajo umiriti, ga spregledajo in se izčrpavajo naprej, ker čutijo slabo vest in občutek krivde, ko si vzamejo čas zase.

Vzeti si čas zase pa se pogosto ne sklada z mentaliteto požrtvovalnosti in pridnosti. Veliko ljudi je ujetih v prepričanje, da se morajo žrtvovati za druge, zaradi česar zapostavljajo sebe. Žrtvujejo se bodisi za otroka, bodisi za partnerja, za službo ali primarno družino. To so ljudje, ki si želijo streči in ustrezati drugim, ker na takšen način pridobivajo občutek vrednosti in zaželenosti. Temu rečemo tudi blokada "pridnosti". Ker so nam v otroštvu vedno govorili, da moramo biti pridni in smo bili za to pohvaljeni na takšen način, iščemo odobravanje tudi v odraslosti. Tako, da potrebe drugih postavljamo pred svoje.

Ravno to nam preprečuje, da bi poskušali svoje telo in svojo željo po miru. Ta blokada nas sili v to, da se žrtvujemo za druge in zapostavimo sebe, hkrati pa v sebi gojimo podzavestno jezo in frustracijo. Kljub temu, da si želimo počitek, umik, sprostitev in čas zase, nam beseda "ne" ne gre iz ust. Nočemo zavrniti drugih in jih razočarati, kar gre na račun našega počutja. Nočemo postaviti mej, kar nas drži ujete v obveznostih, ki niso naša dolžnost. Tako si preveč stvari nalagamo na svoja ramena in ne moremo razbremeniti sebe.

Hkrati pa je velik dejavnik, ki nam odžira čas zase, tudi pretirana kontrola. Ta deluje kot konstanten krč in kontroliranje zunanjih stvari, ki niso pod našim nadzorom. Ves čas si govorimo "samo še to," potem pa si lahko oddahnem. Mislimo, da mora biti zunaj nas vse urejeno in popolno, da bi mi lahko počivali. A ta čas nikoli ne pride, ker je ta miselnost iluzija. Vedno, ko nekaj obkljukamo, se pojavi nov problem in obveznost, za katero si spet govorimo" samo še to." Samo še ta izpit naredim, samo še na to potovanje grem, samo še sin diplomira, samo še hišo pospravim ... in odlagamo sprostitev v nedogled. Ker nikoli ne bomo prišli v popolne okoliščine, kjer ne bomo imeli niti ene skrbi več. Moramo se naučiti sprostiti in se razbremeniti tudi med tem, ko ni vse urejeno.

To je umetnost sproščanja in počitka. Da sebi daš dovoljenje in premagaš notranje blokade, ki ti to preprečujejo. Da veš, da sproščanje in čas zase nista nekaj kontraproduktivnega, ampak tvojo prokuktivnost samo še povečata.