Pogosto sami sebe ponižujemo, se dajemo v nič in grdo mislimo o sebi ... Pogosto ne verjamemo vase in se nimamo radi. Pogosto zanikamo svojo moč in svoje potenciale. Pogosto si onemogočamo uspeh zato, ker mislimo, da si ga ne zaslužimo ... Zato ne uresničujemo svojih sanj in ne uživamo svojega življenja.

Vse to nam prinaša mnogo težav in omejitev, zato bi lahko na prvi pogled rekli, da nimamo dobrega razloga, zakaj bi to počeli. A naš ego ga ima.

Zato se moramo vprašati prav to: "Kakšno korist ima od tega obnašanja naš ego?" Ker jo ima vedno, drugače se tega prepričanja ne bi držal.

Ego se oklepa določenih prepričanj, kljub temu, da so problematična, zato ker mu na določenem nivoju ugajajo in ima nekaj od njih. Ker se z njimi ščiti in ohranja v coni udobja.

Zato je tako pomembno, da se zavedamo, kaj je tisto, kar nas drži v tem ciklu. Kaj ima naš ego od tega, da se nimamo radi in ne verjamemo vase? Kaj je ta navidezna korist? Kaj je tisto, zaradi česar ne moremo preklopiti v stanje ljubezni do sebe in končno verjeti vase?

Vsak ima lahko drugačen odgovor na to vprašanje, a pogosto gre za eno skupno stvar. S tem se naš ego izogiba odgovornosti!

S tem, ko se smilimo sami sebi, ko si govorimo, da ne zmoremo, se izognemo odgovornosti, ki jo prinaša uspeh in zaupanje vase. 

S prepričanjem, da imamo možnost, da smo sposobni, da zmoremo, da si zaslužimo, da lahko uspemo, zraven pride tudi odgovornost, da s tem nekaj naredimo. Pride občutek dolžnosti. Kajti življenje nam ni dalo vseh talentov in potencialov, da jih vržemo proč. Vsi ljudje imamo nekaj vrednega v sebi.

Če vemo in čutimo, da zmoremo, če se imamo radi, to pomeni, da moramo iti na pot in na tej poti tudi nekaj tvegati. Da se moramo razvijati, premagati svoje strahove, se izpostaviti in tvegati. 

Če pa verjamemo, da ne zmoremo in si ne zaslužimo, nam nič ni treba. In naš ego je na varnem. Je v coni udobja. Ni ogrožen in lahko ostane takšen, kot je.

Lažje je, če se že preventivno obsodimo na neuspeh, grdo govorimo o sebi, smo žrtev in zanikamo svoje sposobnosti. Sebi in ostalim smo že povedali kako slabi in nevredni smo, zato ničesar ne pričakujejo od nas in mi ne od sebe. Ni pritiska, ni pričakovanj, ni tveganja ...

In to je ta korist, ki jo ima naš ego. To je tisto, česar se drži. Izmikanje odgovornosti in tveganju, ki ga prinaša uspeh. Zato nočemo preklopiti v ljubezen do sebe, zato se je lažje dajati v nič.

A to, kar koristi našemu ego, močno škodi naši duši. Naša duša je ujeta. Kajti mi nismo bili ustvarjeni zato, da se dajemo v nič, ampak da se uresničimo. Da nismo najslabša, ampak najboljša verzija sebe. Tukaj nismo zato, da se delamo majhne, tukaj smo zato, da zasijemo v svoji veličini. 

Naša duša se bo upirala tako dolgo, dokler ego ne popusti. Dokler je ne osvobodi in ji dovoli, da zaživi. Dokler ne stopimo v stik s svojo lepoto in v njo verjamemo. Dokler ne stopimo na pot razvoja. Tvegamo in sprejmemo svojo dolžnost, ki nam jo je dalo življenje.