Včasih sem rabila kar nekaj časa, da sem se lahko otresla otožnosti ob koncu počitniških dni .. Enostavno sem pogrešala moč sonca, poletno sproščenost, dolge ležerne popoldneve, razigrane večere in vonj po morju ...

A neko jesen, ravno po tem, ko sem se po nekaj mesecih vrnila iz vroče Andaluzije, kjer sem preskočila jesensko in zimsko obdobje (kot ga poznamo mi), sem dojela, kako zelo dragoceno je sobivati s cikli narave. Kako dragoceno se je razveseliti prvih pomladnih poganjkov, februarskega petja ptic, po dolgi zimi pospraviti debele bunde ter končno posaditi prvo solato na sveže skopani gredici. Kako pisani so majski travniki in kako diši pomladni dež. Kako dobre so prve junijske češnje, ko zadiši po sveže pokošenih travnikih, in kako nore so misli ob koncu šole v pričakovanju poletnih vibracij. Obožujem dneve, ko lahko hodim bosa od zore do mraka ter nosim lahkotne poletne obleke, in da, najraje od vsega zaplavam v mirnem jutranjem morju. 

In ko pride vonj po jeseni ... Takoj po začetnem kaosu šolskega ritma v vlogi mame si dovolim nekaj otožnosti ob misli na poletje, nato pa se zavem, kako prijetno mi je, da me v nekem jutru, ko me več ne zmoti vonj po dozorelih bučah, ogreje dotik toplega puloverja in topla juha vsega, kar ponuja domači vrt. Dovolim, da se umaže kuhinja, medtem ko s 7-letnico kuhava domačo slivovo marmelado in pečeva jabolčno pito po nekem svojem receptu ... Kmalu po tem pa nas pelje tok pisanega listja in jutranjih meglic do spokoja in tišine zimskih večerov. Takrat se dogajanje od zunaj prenese navznoter. Takrat se ob dolgih večerih skupaj najdemo na kavču pod toplimi odejami, si štejemo luknje na nogavicah in postavlja se vprašanje, kdo je naslednji, ki bo naložil na ogenj v kaminu. Takrat teče čas drugače in imajo kokice edinstven okus. Takrat utripamo drugače in stvari dobijo en edinstven sijaj. Kakor praznične lučke v mestih, tako tudi ledeno mrzli sončni vzhodi in rdeča lička na dolgih sprehodih ... Po tem, ko pa kuhano vino več ne diši, kot je dišalo v decembru, se počasi krog znova zavrti. In znova in znova ...

In potem kmalu ni več tako zelo zabavno, če ti prodajalka namesto gospodična reče kar gospa. In kmalu ni več tako zabavno sedeti med lego kockami in otroškimi knjigami, saj ti otroci povedo, da to ni več kul. Vmes se vrata kar pred nosom zaprejo in ti najstnik pove: Mamaaa! z enim drugim tonom. S tistim, ki ti pravi, da si nekako odveč. Potem se enkrat sredi poletja znajdeš na nekem koncertu in te v množici več ne pokličejo po imenu, ampak ti pravijo teta. Saj se nasmehneš in je zabavno ... Ampak no, v resnici sploh ni.

Enkrat vmes dojameš, da kupuješ večjo konfekcijsko številko. Udobje je na prvem mestu in take naprej ... In slišiš stavke, ki jih je izgovarjala tvoja mama, pa so ti šli vedno na živce. Tokrat jih izgovarjaš sama. 

Enkrat na eno res čudovito jutro izveš, da je tvoj prvi tattoo starejši kot praktikantka v službi. In spet drugič ti v eni nočni izmeni malo starejša sodelavka, med tem, ko večerjaš, pove, da sivi lasje pač ne bolijo in ti mimogrede razloži, da se le še nekajkrat obrneš in bodo imeli hormoni svoj žur ...

Pa pride spet prijeten dopoldan, kot danes ta moj, ko se sidrajo spoznanja, da je čisto vse tako, kot mora biti. Da ima čisto vse, kar se dogaja, en svoj namen in svoj pomen. Da je vse, kar se dogaja okoli nas in znotraj nas, namenjeno temu, da oblikujemo sebe, svojo modrost in svoj smisel. Da se začutimo in se zavemo, kako zelo je vsak od nas avtentičen. Tu smo, da napišemo svojo zgodbo ter pustimo svoje sledi. Nenazadnje vsak od nas stremi predvsem k temu, da ima naše bivanje in delovanje tukaj in zdaj smisel. Koliko prej se tega zavemo, toliko bolj polne in lepše sledi puščamo skozi svoje delovanje. Skozi tak pogled pa dobijo tudi različni letni časi in različna obdobja življenja svoje barve, svoje radosti in svoja hrepenenja. 

Naj bo barvito, polno domišljije, igrivosti, radosti in veselja vsak dan znova in znova!