Trenutno se nahajam v obdobju, ko se prvič zavedam, kako dragocen je naš čas, leta tečejo kot meseci, dan mine, še preden drugič pogledam na uro. A vseeno veliko razmišljam in se sprašujem, ali mi moja karierna pot pričara več nasmehov, ali povzroči preveč glavobolov. A vse to je najbrž potrebno, saj je to tudi obdobje, ko se moraš že resno spogledovati s kreditom. Ja, to je tudi obdobje, ko so bili petkovi žuri do jutranjih ur nekje tam zadaj, ko smo bili še mladi, zdaj pa bolj paše, da petkov večer preživiš v objemu dragega na kavču ob gledanju res dobrega filma ali serije (vse, kar ima na IMDb-ju oceno 7 ali več). Obdobje, ko ne razumeš »ta mladih«, zakaj se tako obremenjujejo in le kje imajo pamet, ker mi smo jo najbrž imeli (če vprašam očeta, se ne bo strinjal). Ja, to je obdobje, ko se sprejmeš z vsemi napakami in hibami ter svoje telo začneš ceniti takšno, kot je. To je obdobje, ko napišem svojo prvo kolumno, da tudi vas, moje drage punce, žene, dekleta spodbudim, da se cenimo takšne, kot smo, in da cenimo našo žensko moč.

S svojima dvema prijateljicama (skupaj smo praktično nerazdružjive že od jaslic) sedim na kavi, debatiramo. Včasih je pogovor nanesel na žur, kakšnega luštkanega fanta, danes pa bolj kot ne o kakšni kremi proti zgodnjim gubam, o kuharskih receptih, a ne moremo tudi mimo našega videza. Hitro se začnejo stavki, kot so: ''Joj, zdaj se bom pa zares v roke vzela! V ponedeljek pa res začnem hujšati! Malo sem se zredila, ta teden sem pa toliko čokolade pojedla ...”

A hitro naš pogovor preplavi smeh, malo zaradi tega, ker se že res dobro poznamo, malo pa zaradi našega obdobja. Ja, tega obdobja, o katerem sem se razpisala zgoraj. Sprejele smo telo, tako, kot je, in to je eden najlepših čarov tega obdobja. Grem stavit, da smo si vse kdaj ob pogledu na naše stare slike rekle: ''Joj, kako sem pa tukaj dobro zgledala.'' Hkrati pa se ob tej misli tolkle po glavi, kako smo se lahko v tistih časih brezglavo obremenjevale s svojim izgledom, bile preveč kritične do sebe in do takratnega ''kvazi'' celulita. Ko pomislim nazaj, mi je žal za vsako poletno skrivanje v kopalkah za ogromno brisačo, za vse razvlečene jopice, ki so skrivale večino mojega spodnjega dela postave in še kaj bi se našlo. Drage naše naslednice in moje predhodnice, lepe ste, ker ste originalne in takšne, kot ste. Kot rečejo naše »slabše polovice«, včasih samosvoja, trmasta, sitna, ampak konec koncev še vedno lepa. Bodite samozavestne v svoji koži, ne bodite prestroge do sebe. Ne pozabite si nadeti razumskih očal, ko si ogledujete dekleta z naslovnic revij in ''popolna dekleta'' na družabnih omrežjih.

Pred kratkim sem skupaj z bandom Bomb Shell izdala skladbo BODI TI. Sama sem prispevala besedilo in bila soavtorica glasbe (če ne poznaš banda in skladbe, nas prečekiraj). Najbolj močan verz iz omenjene skladbe, ki ga podarjam vam: »Nihče ni ti in to je tvoja moč!«

Velikokrat ni lahko, vem, a prosim, moje drage punce, dekleta, ženske, oblecite tiste kratke hlače ali krilo, ki že dlje časa visijo v omari, nadenite si najljubšo šminko, ki obvezno pride v paketu z nasmehom, in se pokažite svetu – ker ste čudovite!

Petra Zore