Ne bom pisal veliko o svojem zasebnem življenju, beseda bo tekla bolj o karieri in tem, kdo sem, kam želim in kdo sem si vedno želel biti. Morda kdo spremeni mnenje o meni, čeprav si morda tega sploh zares ne želim, saj že leta živim od tistih, ki me ne marajo.

Ko sem leta 2000 prvič stopil pred večtisoč glavo množico v Dvorani Tabor v Mariboru na amaterski prireditvi Živilko poje, si nihče ni predstavljal, da bo nekoč prav to, stati na odru in zabavati ljudi, moja služba. Nihče razen mene. Vedel sem, kaj želim, moje misli so bile jasne, moja pot začrtana. Ne želim biti zvezda, želim zabavati ljudi, želim, da na meni zdravijo svoje komplekse. Vsi so se smejali in se še danes, v nasprotju z mojimi začetki, zdaj dobro plačajo za to, kdor se pa zadnji smeje, se najslajše. O meni je bilo prelitega že toliko črnila, po meni pa toliko gnojnice, da sem postal na vse skupaj imun. Res je, da samo idiota nič ne prizadene, očitno sem prav to. Nič več ne čutim, nič ne mislim in ne ukvarjam se s tem, kaj si drugi mislijo o meni. Ob tem moram reči, da se je moja publika skozi leta izjemno poglobila in je bazen te globok kot nikoli prej. Pred pesmijo Šok, ki velja za moj največji hit in ima na kanalu YouTube skupaj več kot dva milijona ogledov, sem imel tudi velike uspešnice, ki so me zaznamovale, med drugim Srečen, ker sem moški, Slavček, moja izvedba Kekčeve pesmi … Vendar moja več kot sedemnajstletna kariera ni imela padcev ali pa jih nisem priznal. Rasel sem skupaj s svojo publiko. Vsi smo zrelejši in vse bolj se nam dozdeva, da smo drug drugega spregledali. Imam razprodane koncerte, ljudje z menoj pojejo moje pesmi, jih znajo na pamet, živim v zavesti slehernega Slovenca in s tem so se očitno preprosto sprijaznili.

Vsaka poslovna ideja ali zasebni dogodek je bil za medije velika senzacija. Spomnimo se samo moje precej klavrno odpete himne na praznem stadionu. Nekaj let pozneje sem isto pesem zapel pred razprodanimi Stožicami v šovu Lada Bizovičarja in Jureta Zrneca, Not Padu live. Ko me je zmago Jelinčič - Plemeniti poklical, naj izdam svojo avtobiografijo, se mi je zdelo mnogo prezgodaj za to. Pozneje se je izkazalo, da je bila moja knjiga najbolje prodajana biografija slovenskih zvezd vseh časov. Ko sem za hec naredil nekaj poz za svoj vroči koledar, so se vsula naročila, danes dostojno živim tudi od prodaje koledarjev, brošk in skodelic. Ko sem pred dobrimi enajstimi leti obelodanil, da bom dahnil usodni da, se je izkazalo, da je bil to največji medijski dogodek leta, saj ni bilo uredniške hiše, ki ne bi pokrivala tega dogodka. Podobno je bilo pred šestimi leti, ko sem postal oče. Bizarne ponudbe so deževale, ena takšnih je bila novinarski ekipi dovoliti, da je prisotna pri porodu. O bog, kam smo pa prišli?!

Tukaj bi se moja zgodba lahko končala. Nisem več želel biti prvi slavček, temveč prvi oče mojemu Tiarju. Otrok pa raste, gre v vrtec, šolo. Njegov oče opravlja posel na očeh javnosti in z otrokom se morata v mojem primeru starša še posebej zavzeto pogovoriti, kaj točno delam in predvsem, zakaj in za koga. Sin je izredno ponosen name, ob vprašanju, ali bodo letos tudi smešni koledarji, da bomo lahko dopustovali na njegovi najljubši plaži, sem videl, da popolnoma razume moj posel. S soprogo sva ga pripravila na vse pasti v življenju, obraniti se jih bo moral pa sam. Največja zloba lahko pride iz ljudi, zato pa mi živimo svoje življenje in ne sosedovega. Sina vzgajava tako, da močno verjame vase, v neskončno ljubezen staršev, da sva zmeraj tukaj, ko bo hudo, in v vero v dobro in Boga, da življenje zmeraj izbere prav, čeprav morda na začetku tako ni videti.

Mojega glasu in dostojanstva mi ne morejo vzeti, poskušali so pa že vse. Zdaj sem tukaj, kjer sem si vedno želel biti. Imam vse, o čemer lahko nekateri samo sanjajo. Ko me na koncu dneva sin objame in mi reče, da ima najboljšega atija na svetu, pa vem, da delam prav in da sem svojo življenjsko misijo izpeljal, kot sem si najbolj želel, biti najboljši oče na svetu.

Lepo je živeti, če ti drugi to dovolijo. S svojim likom, ki ga gradim že leta, ne škodujem nikomur, nisem žaljiv in nikogar ne prizadenem. Delam dobro in pošteno. Rad vidim, da ljudi puščam v dvomih in da je vse to, kar počnem, del igre, rad zmagujem in vedno mi uspe iz negativnih stvari potegniti pozitivne. Ponosen sem nase in na svojo družino. Publika naredi selekcijo in več kot leto ali dve poziranja na sceni ni. Odvržejo te z isto ihto, kot so te ustvarili. Če pa si iskren, delaš s srcem in predvsem z intelektom,  kar je pomemben dejavnik za uspeh, se obdržiš na vrhu.

Nekoč mi je neka znana pevka, ki je zdaj ne bom omenjal in ji delal reklamo (samo sebi znam narediti najboljšo), rekla, naj preneham, da bom na naši glasbeni sceni samo številka. Prav je imela, danes sem številka ena!

Damjan Murko