Na koncu se bomo vsi vrnili k temu, ker bo to edino, kar nam bo ostalo. Na koncu so zaman naše premoženje, naša potovanja, naša služba, tehnologija in uspeh, če nismo pomirjeni s sabo.  S tem vstanemo, s tem zaspimo in s tem živimo vse življenje. Lahko bežimo, ampak svoji notranjosti ne moremo ubežati. 

A moramo vedeti, da čeprav se tega morda niti ne zavedamo, smo ves čas osredotočeni ravno nanjo. Cilj vsega, kar počnemo, je v resnici to, da bi se radi počutili bolje. Cilj tega, da želimo obogateti, imeti partnerja ali iti na izlet, je isti – radi bi se počutili dobro. Ves čas z vsakim svojim dejanjem želimo vplivati na svoje razpoloženje. Delamo kroge in zahajamo v slepe ulice, da se vrnemo nazaj vase. Skozi zunanji svet želimo poiskati mir v sebi. A na koncu se vse skrči in reducira na naše stanje duha ali zavesti. Na koncu se vse poti strnejo v našem počutju. V čutenju. V notranjosti. V duševnem stanju.

A navkljub pomembnosti tega področja se mi zdi zanimivo, da smo kot družba ravno na tem področju popolnoma podizobraženi. Kot družba smo neverjetno napredovali na vseh področjih, od medicine do umetne inteligence, medtem ko na področju duševnega zdravja vse stagnira. Kar se tiče psihologije in psiholoških motenj, še vedno tipamo v temi. Na tem področju znanost stagnira in je ista kot pred dvesto leti. Morda bi lahko celo rekli, da so pretekle civilizacije vedele več od nas, ki se naslanjamo pretežno na znanost, racionalizem in materialistično paradigmo.

Vse motnje, bolezni, odstopanja, stiske vržemo v isti lonec in jih zdravimo z istimi "zdravili". V resnici pa nimamo pojma, od kod izhajajo in kaj se zares dogaja v človeku. Imamo ustanove, kamor odmaknemo "problematične" ljudi, ki kakor koli odstopajo od povprečja. Nekdo, ki zaostaja v razvoju, in nekdo, ki je genij, bosta v isti ustanovi in bosta obravnavana enako. Nekdo, ki je depresiven, in nekdo, ki ima vedenjske motnje, tudi, čeprav gre za nekaj popolnoma drugega. 

Ne poznamo segmentacij, vzročnosti in večplastnosti naše psihe, zato vse skupaj pretirano poenostavljamo na škodo ljudi. Po drugi strani pa, medtem ko vedenje o naši duši in naši psihi v celoti zaostaja, sočasno poteka eksponenten razvoj tehnologije. Umetna inteligenca se hitro uči in njene kapacitete so večje od naših. Stvaritev lahko preraste ustvarjalca in mu uide izpod nadzora. Umetna inteligenca bo in že je nadomestila mnoge naše poklice. Tako kot je nekoč tehnologija nadomestila fizično delo, bo sčasoma tudi intelektualnega. 

Na tej točki si težko predstavljam takšno tehnologijo v rokah družbe, ki nima pojma o svoji psihi. Ta kombinacija se mi zdi potencialno smrtonosna, saj med tehnološkim razvojem in znanjem na področju človeške psihe obstaja velika neskladnost. Otroku v roke ne damo orožja, ker ga zaradi pomanjkanja znanja lahko napačno uporabi. Tudi danes kot družba rokujemo s močnim orodjem za svojo stopnjo zavedanja. Ne poznamo samih sebe, medtem ko bomo upravljali z algoritmi, pametnejšimi od nas.

A ker na družbo ne moremo prelagati odgovornosti, vedno pravim, da začnimo pri sebi. Raziskujmo sebe, iščimo odgovore, poglejmo vase, pojdimo preko meja znanega. Nihče tega ne bo naredil namesto nas. Neznanje in nezavedanje sta največja grožnja človeku. Poskrbimo za svoje mentalno zdravje in počutje. Na koncu bo to vse, kar nam bo ostalo.

Gre za osebno mnenje avtorja in ne odseva mnenja uredništva.