Seveda je normalno, da se ljudje kot družbena bitja lahko ocenjujejo samorelacijsko, v odnosu z drugimi. A hkrati moramo vedeti, da kljub temu, da je primerjanje lahko motivacija, nam bo naš um postregel tudi z mnogimi popačenimi in iluzornimi zaključki, katerim ni zdravo, da verjamemo.

Ravno ta primerjava nas bo delala nesrečne in nezadovoljne same s sabo. Kajti vedno obstaja nekdo, ki je boljši, nekdo, ki ima nečesa več ali manj. Če se bomo osredotočili samo na to, bomo v vsem videli razlog za nezadostnost sebe. Zato ne smemo dovoliti tej kalkulaciji našega uma, da vpliva na naše počutje in se zavestnvo oprijeti drugačne miselnosti.

Primerjanje je pravzaprav samo po sebi nesmiselno. Zakaj? 

V prvi vrsti zato, ker ljudje nismo boljši ali slabši, ampak smo samo drugačni. Ne obstaja objektiven kriterij, ki nekoga postavlja za merilo. 

Tudi če so za primerjanje pogosto krive družbeno predpostavljene norme, moramo vedeti, da smo vsi unikatni in imamo zato unikatno razvojno pot. Te poti se med seboj ne morejo primerjati, ker smo vsi na drugačni misiji in imamo drugačne startne pozicije. Kar je dobro za nekoga drugega, ni nujno, da je za nas.  

Tudi ko se obremenjujemo, zakaj se je nekdo že poročil, poslovno uspel in zgradil hišo, mi pa ne, je možno, da gledamo v njegovo poglavje deset, medtem ko je vse to naše poglavje dvajset. In če se nam dogaja nekaj slabega, je lahko to naše poglavje pet in njegovo deset. 

Vsi pišemo svojo unikatno zgodbo življenja in njenega poteka ne moremo primerjati z drugimi. Vse v življenju se obrača in naša slika ni dovolj široka, da bi delali smiselne primerjave.

Če bi tako, kot se mi primerjamo med seboj, primerjali jagodo in lubenico bi bilo to smešno. Če bi ju ocenjevali po velikosti bi si lahko mislili, da so jagode ničvredne v primerjavi z lubenico, a bi s tem popolnoma zgrešili pozitivne lastnosti jagod. Vsak sadež je dober na svoj specifičen način. Moraš se zavedati, da ne moreš postati nekdo drug, lahko postaneš samo boljša verzija sebe. 

Poleg tega pa smo pri primerjanju vedno zelo selektivni. Kar pomeni, da ne gledamo celote, ampak gledamo izločena področja, s katerimi se primerjamo. Zato delamo poenostavljene in popačene sklepe. Ko mislimo, da ima nekdo popolno življenje in bi si želeli živeti tako kot on, se ponavadi motimo. Nimamo vseh informacij in stvari niso tako črno-bele. 

Morda gledamo videz nekoga in mislimo, da mi ne izgledamo tako dobro. 

Morda gledamo, da ima nekdo veliko denarja in česa vsega ni nimamo proti njemu. A pozabimo, da morda ima nekdo lep izgled, a je nesrečen v zakonu. Morda je nekdo bogat, a ima težave z zdravjem. 

Ko opazujemo zvezdnike, jih vidimo samo, kako blestijo na rdeči preprogi ali v filmu, ne zavedamo pa se njihovih osebnih težav, ki so tudi prisotne in jih mi nimamo. Ko naslednjič pomislimo, da bi živeli življenje nekoga drugega, ne izvzamemo samo enega področja, ampak se vprašajmo, če bi skupaj zraven vzeli tudi vse njihove težave? Odgovor bo verjetno ne.

In to ti bo dalo občutek hvaležnosti za svoje življenje. In ravno hvaležnost zdravi primerjanje.

Vsi imamo področja, na katerih blestimo in na katerih nam ne gre. Vsi smo na svoji poti razvoja. In ta pot je najboljša za nas! Bolj, ko se zavedamo, da smo lahko hvaležni za tisto, kar nam je dano in nočemo biti ali živeti nekaj drugega, manj nam primerjanje greni življenje.

Bolj, ko smo v stiku s sabo in se zavedamo svoje avtentičnosti, manj bomo pogledovali k drugim. Tudi če opazimo, da je nekdo v nečem boljši, še ne pomeni, da nam ne more uspeti, da je za nas prepozno. Ni potrebe za rivalstvo in zavist, dovolj je prostora za vse.

Bolj, ko bomo živeli sebe, neobremenjeni s tem kaj počnejo drugi, prej bomo ujeli svoje sanje. In to bo naša pot in ne tuja.